Danes je bilo na bolšjaku spet veselo, kot že dolgo ne. Med stojnicami so se spet vile kolone ljudi, ki so navdušeno nakupovali, ali pa si samo ogledovali, spet drugi so barantali in podobno. Sicer pa se je tudi danes na kramarju našlo za vsakogar nekaj. Glede na to, da smo že globoko v jeseni in da je še vedno aktualno nabiranje grozdja, me je današnji bolšjak skorajda spominjal na kakšno trgatev. Pa ne nujno samo grozdja.

Domača izabela in kozji ziz

Niti spomnim se ne, kdaj sem bila nazadnje na trgatvi, bo že tam pred dobrim desetletjem ali več, ampak moji spomini zaradi tega niso nič kaj bolj osiromašeni. O, to pa ne. Branja grozdja se še najmanj spominjam, ker sem bila za kaj takega še premajhna, vsega drugega pa zelo natančno. Mogoče še najbolj mojega plezanja na klopotec, ki se je zaradi spregledanega klina končalo z veliko buško na glavi. Nič kaj zabavno, ampak vsaj v spominu mi je ostalo. Popravek, bilo je kar krepkih 25 let nazaj  Drugače pa se natančno spomnim vsega, kar tudi spada zraven, torej druženja, množice ljudi, dobre hrane in še bi lahko naštevali.

No, danes je bilo kar podobno. Plesali ravno nismo, ampak malo je manjkalo. Med “štanti” je prijetno zavelo po grozdju in tudi današnja ponudba ni bila od muh. Ker je bil moj dedek vinogradnik, mama pa pozna vse od brente, do šprice, do peronospore in potem “prešanja”, sem praktično “z grozdjem gor zrastla”, tako da nekaj pa že vem, katera sorta je sladka, katera je dobra za vino in tudi katera ima trd olup.

Danes se je tako na kramarju našlo kar nekaj domačega grozdja. Belo in rdečo izabelo je bilo mogoče kupiti po evru in pol za “kilo”, domač “kozji ziz” pa je bil nekoliko dražji, slaba dva evra za kilogram. Velike in sladke muškatove jagode so bile po ceni 3,99 evra za kilogram.

Kostanjev več kot v “šumi”

Tako kot na trgatvi je bilo danes veselo tudi pri štantih, ki skrbijo za kulinarično podobo bolšjaka. Že dolgo se ni tako dolga vrsta zbrala okrog štanta, kjer ponujajo perutničke in kranjske klobase, kot se za čas trgatev spodobi, pa je bilo kot na mravljišču tudi v bližini stojnic, kjer so ponujali rujno kapljico. Poskrbljeno je bilo tudi za zabavo najmlajših. Pri bolšjaku so danes namreč postavili napihljiva igrala in z baloni ter sladkorno peno v bližino vabili najmlajše.

Začela pa se je tudi prava sezona mandarin. Danes je bilo na kramarju največ tistih meni osebno “ta boljših” neretvanskih svetlo rumenih, ki so bile naprodaj po akcijski ceni. Za pet kilogramov je bilo treba odšteti dva evra in pol.

Sicer pa jesen ne bi bila jesen, če ne bi imeli na bolšjaku kostanjev.  Če so bili pred dvema tednoma, ko sem nazadnje obiskala kramarja, v ponudbi samo štajerski maroni, je bilo danes kostanjev na bolšjaku skoraj toliko kot po okoliških gozdovih. Za vsakim vogalom se jih je našlo.

In cena? Najceneje se jih je dalo dobiti za dva evra po kilogramu, sicer pa so se cene gibale med 2 in pol evra po kilogramu, pa tri, ponekod je bilo za kilogram domačega kostanja treba odšteti tri evre in pol. Poleg grozdja in mandarin so bili danes definitivno najbolj vroča roba, pa jih niti še speči ni bilo treba.