Sneg je pobelil “toti naš Maribor”, s tem pa se je za vse ljubitelje belih strmin, ki s(m)o že nestrpno čakali tisto pravo zimo v našem mestu, baje naj bi imeli tako zimsko vzdušje nazadnje leta 1999, torej lep čas nazaj, pojavilo nešteto možnosti za zimske radosti. Pri nas doma se še vedno najraje odpravimo na Pohorje, saj veste, tako malo podoživljat tiste spomine, ko smo vijugali dol proti Areni, sicer pa je snega več kot dovolj za vse smukače, sankače, tekače in vse zanesenjake. Danes je bil na Pohorju celo tak naval, da so zaprli promet.

Smučke, sanke pa tekaške smuči

Na bolšjaku sicer takšne gužve ni bilo, se nas pa je zbralo lepo število obiskovalcev. V ponudbi je bilo tudi danes precej pripomočkov za zimske radosti, našlo se je precej smuči, pa pancarjev, obuli pa so se lahko tako tisti najmlajši, kot tudi tisti malo bolj izkušeni smučarji.

Novega lastnika so čakale tudi tekaške smuči, ki so me spomnile na tiste čase, ko smo malo za šalo, malo zares krenili z Ribniške koče proti Črnemu vrhu. Sicer smo bili “več na riti ko na smučkah”, ampak ena lepših izkušenj mojega otroštva, zato me je resno zamikalo, da bi si nabavila svoj par in se spet podala iskat srečo po pohorskih rižah.

Med suho robo so bili naprodaj lepi primerki novih lesenih sank različnih velikosti. Če se mi je ob pogledu na sankače zdelo, da so bili v zadnjih letih veliko bolj popularni bobi, pa plastične sani, deske in še kaj, me je presenetilo, kako veliko zanimanje je še vedno za tiste stare lesene sanke, ki smo jih imeli tudi pri nas doma. Spomnim se prvih “Elank”, s katerimi smo se spuščali po mestnem parku, podobne vintidž primerke pa so danes ponujali tudi na kramarju.

Kramar bend – opremo že imajo

Sicer pa je bila danes precejšnja ponudba starin na kramarju. Za vse tiste, ki ste prebrali preteklo rubriko izpred 14 dni, naj samo povem, da me je opica s činelami, o kateri sem pisala nazadnje, počakala, danes pa odšla z menoj domov. Sicer pa se je našla precejšnja zbirka prav lepih starin.

Našle so se stare “plehnate piksne”, pa leseno stojalo za časov, ko smo še brali tiskan časopis, hja, zdi se desetletja nazaj, našla se je tudi lepa zbirka starih petrolejk, pa tudi makrameji, čisto takšne, kot jih je imela po zidu moja babica.

Danes bi se lahko opremil še cel bend na bolšjaku. Še en dokaz, da se na bolšjaku najde pravzaprav vse. Če je pred enim izmed “štantov” stal sintesajzer v kompletu s stolom, je nekaj stojnic stran novega Johna Coltranea čakal starinski primerek saksofona, ki je kar klical po tem, da ga nekdo vzame v roke in iz njega zvabi nekaj jazzovskih ritmov.

Pust bo tudi letos masten okrog ust

Pestro je bilo sicer tudi na stojnicah s sezonsko zelenjavo in sadjem. V ponudbi je bilo tudi danes precej suhega sadja in citrusov. Za dozo C vitamina, kilogram sladkih pomaranč brez koščic je bilo treba odšteti dva evra in pol, za “kilo” sladkih klementin brez koščic pa je bilo treba odšteti dva evra.

Še vedno je bilo mogoče dobiti tudi radič, še vedno traja tudi sezona kislih delikates, “štanti” še vedno ponujajo kislo repo in zelje, najde pa se tudi črna redkev.

Sicer pa bo “fašenk” tudi letos masten okrog ust. Na kramarju je bila danes pestra ponudba domačih mesnin, saj veste, za pusta naj bi se mastili s kakšno kračo, če ne pa vsaj z ocvirki ali pa mastjo. V ponudbi je bilo tudi precej “zelhanega” in domačih kolin. Za tiste ne ravno mesene črve pa so danes na kramarju ponujali tudi krofe, ki so šli za med. Dva kroga okrog bolšjaka in že jih ni bilo več, niti v objektiv mi jih ni uspelo ujeti.