O, pa še kako. S stojnic na kramarju tu in tam prijetno zaveje vonj po cimetu in kuhanem vinu, melanholično jutranje vzdušje ob počasi dvigajoči se megli pa razblinijo pisane lučke, ki naznanjajo, da smo vstopili v praznični mesec, sicer pa je bil poseben občutek tudi ob vstopu na sejemski prostor, kjer so me prodajalci, ki običajno ponujajo domače pridelke, ogovorili, če potrebujem jaslice, in mi ponudili umetelno izdelan Betlehem. Ja, božič je blizu.

Lučke takšne in drugačne, a brez njih ne gre

Moram povedati, da mi je nekako lažje pri srcu, ko zjutraj vstanem in je, čeprav je ura krepko čez sedmo, še vedno zunaj tema, recimo prostor osvetljen s prazničnimi lučkami. Enako je tudi takrat, ko vem, da me čaka še kup dela, a imam tam nekje v spominu, da se bližajo (vsaj meni osebno) najbolj pristni in najlepši družinski prazniki.

Da je v lučkah in božiču nekaj posebnega, pa še kako dobro vedo tudi na bolšjaku, kjer se je tudi danes znašla prava pisana ponudba božične dekoracije. Čeprav je bilo danes štantov zaradi nič kaj prijaznega vremena bolj malo, je bilo med ostalimi vztrajnimi ponudniki mogoče dobiti že precejšen nabor božičnih lučk. Pisane lučke, “klasične” v topli beli, pa lučke, ki utripajo in lučke, s katerimi lahko okrasite zunanjost hiše. Še vedno so denimo hit lanska futuristična drevesa iz lučk in pa lučke v obliki ledenih sveč, ki so tudi letos požele kar precejšnje zanimanje.

Kot tudi ne adventni venček. Za tiste zamudnike, ki bodo morali danes prižgati kar dve svečki, so bili naprodaj še adventni venčki, sicer pa se je našlo že precej božičnih aranžmajev in miniaturnih smrečic, ki so praktična in ljubka okrasitev.

“Miklavži” letos ne bodo težkega dela

Ja, tu in tam so se na kakšnem štantu našle bombice, pa umetne smrečke, celo božične puloverje se da dobiti na kramarju, pa sveče v obliki smrek in seveda okrasne figurice božičkov, brez katerih ne gre. A k božičku malo kasneje, najprej pride sveti Nikolaj. S prihodom Miklavža, smo otroci, kot se spominjam, vedeli, da smo res vstopili v december in da se bliža tisti poseben čas. Nekaterim v čevlje, nam k postelji, vedno je našel pot, kje je pustil tisto malenkost, ki je bila prav zaradi zavedanja, da je namenjena samo meni, in olajšanja, da zraven ni šibe (ali pa samo šibe), tako sladka, da sem si jo zapomnila za vse leto.

Pri nas doma, po tradiciji, Miklavž nosi sladkarije, sadje in kakšne malenkosti, teh pa je bilo veliko tudi na kramarju. “Miklavži” so imeli danes kaj izbirati. V ponudbi so bile sladke in sočne mandarine za približno dva evra po kilogramu, za dva evra po “kili” je bilo mogoče izbirati tudi med sladkimi in sočnimi klementinami. Ob nakupu večje količine je bilo mogoče dobiti tudi malo “rabata”.

Še dandanes, pa jih štejem že tri desetletja, se velikokrat spominjam kaj mi je prinesel Miklavž in presenetljivo se zdi, koliko detajlov se mi prikrade v spomin, na katere bi, če ne bi bil posredi eden od dobrih mož, zagotovo pozabila.

Muzejsko odkritje na kramarju

Sicer pa je imel Miklavž danes veliko izbiro tudi za take “moje sorte”. Našla se je namreč precejšnja zbirka starin, med njimi tudi lep komplet starih pletenk, tudi smučarji so se danes lahko že “obuli” na bolšjaku, našla se je namreč oprema za male in velike, pa tudi tiste, ki se radi “dol po Pohorju” spustijo v arhivskih “Elankah”. No, jaz sem si našla enega arhivskega. Voziček namreč. Pa ne kateregakoli. Takšen primerek se najde še v kakšni kleti ali na podstrešju, sicer pa enega takih hranijo tudi v tehniškem muzeju.

Voziček Tribuna, kot je mogoče razbrati iz logotipa pod štorkljo ob strani, je izdelek izpod slovenskih rok, in sicer delo Franceta Batjela, ki se je izučil nikjer drugje kot v Puchovi tovarni. Pred prvo svetovno vojno je bil uspešen podjetnik, ljubiteljski tekmovalec in kolesarski organizator v Gorici, med leti 1919 in 1940 pa lastnik prve slovenske tovarne koles in otroških vozičkov Tribuna v Ljubljani.

Pri nas je tovarna dvokoles in vozičkov Franca Batjela začela delovati leta 1905 v Gorici, ko pa je ta po prvi svetovni vojni prešla pod Italijo, je lastnik proizvodnjo pod imenom Tribuna preselil na ljubljanske Prule. Današnji primerek z bolšjaka sega v 60-ta leta.

Tovarna Tribuna v Ljubljani po prvi svetovni vojni, vir: splet

Ko sem takole sem in tja še napol zaspano krožila med okrnjeno različico kramarja in oprezala za prazničnimi dodatki, je voziček v konjak barvi nemudoma pritegnil mojo pozornost, šele kasneje pa sem izbrskala, kakšen “komad” je pravzaprav šel z menoj domov. Dojenčka sicer pri nas doma (še) nimamo, morda pa prihodnje leto tega prinese Miklavž.