Drage bralke in bralci, najprej upam, da je bil vaš skok v novo leto tisti pravi, z vsem, kar pač nujno sodi zraven. Sicer pa vam želim vse dobro v novem letu. Tudi na bolšjaku je danes vladalo “posilvestrsko” vzdušje. Oziroma, lahko bi rekli nekako takole, bolšjak se je danes pričel “prebujati” kasneje kot običajno.

Najbrž se boste vprašali, kaj neki mislim s tem. Naj razložim. V času, ko že naredim nekaj svojih “rund med štanti” in si približno ogledam, kaj sejem ponuja, se je danes komaj dodobra nabiralo obiskovalcev, prodajalci pa so šele začeli z raztovarjanjem svoje ponudbe. No, sicer pa nič čudnega. Na prazničen dan, kot je današnji, oziroma za marsikoga še vedno zaznamovan z okrevanjem od praznovanj v preteklih dneh, bi človek pričakoval polovico tega števila, kot se nas je nabralo na bolšjaku.

Kramar je del mariborske folklore

Kaj pa vzdušje? Rahlo zaspano, sicer pa ni nič zaostajalo za preteklimi nedeljami. Navadila sem se nekako, da je bolšjak del mariborske folklore, sicer pa naše mesto v malem. Odraz vzdušja, ki vlada v mestu med tednom, se potem pokaže na luknjastih poteh med stojnicami, “handlanju”, degustiranju, aktualni ponudbi in še marsičem.

Sicer pa sem danes prvič na lastne oči videla, kako izgleda dežurni bolšjak. Dežurni pa zato, ker je bil odprt, kot nekatere trgovine, samo z najnujnejšimi stvarmi. Presenetile so me prazne stojnice v predelu, kjer se običajno kar tre ljudi, ki kupujejo sezonsko zelenjavo in sadje. V sektorju, kjer sem v preteklih mesecih dobila prav največ navdiha za pisanje. In kjer, priznam, sem se kdaj pa kdaj tudi od srca nasmejala. Pa ni samevala le ena stojnica, ampak skoraj vse, kot da so silvestrovali samo prodajalci sadja in zelenjave.

No, danes je bilo v tem predelu prazno, razen nekaj ponudnikov, ki jih je bilo mogoče prešteti na prste ene roke. Sicer pa bolšjak prazniku navkljub niti ni bil v tako okrnjeni obliki. Dobiti je bilo mogoče kislo in sveže zelje (kako da ne, gre za enega največjih hitov kramarja), krompir, jabolka in celo jajca. Kot v pravi dežurni prodajalni. 

Kupiti je bilo mogoče tudi velike glave solate, domačo repo, pomaranče in klementine, našel pa se je precejšen nabor suhega sadja.

Če je šla lisica, naj se vsaj vidi, da smo v mestu pod Pohorjem

Sicer pa me je že ob vhodu presenetila aktualna ponudba. Zdaj pa se res lahko začne smučarska sezona. Praktično skozi ves hladni del leta kot navdušena ljubiteljska smučarka spremljam, kako se, ko padajo temperature, začnejo tu in tam ob ograjah in stojnicah pojavljati rabljene smuči in smučarska oprema naprodaj.

Čeprav gre največkrat za “arhivske” pare, ki zaradi svoje ozke in koničaste oblike spominjajo na tekaške smuči, in s katerimi bi nas danes, milo rečeno, postrani gledali, če bi se pojavili z njimi na smučišču. Skratka večinoma gre za “Elanke”, pretekle uspešne modele Elana, s katerimi so smučarske legende pisale zgodovino alpskega smučanja po svetu, marsikateri prodajalci bolšjaka pa svojo na Pohorju, ko so spektakularno vijugali po “fiski”, “čopki” in še marsikje.

Danes pa drugačna zgodba. Seveda je bilo nekaj muzejskih, a našlo se je kar nekaj zanimive robe, s katero bi se lahko takoj podali po belih strminah. Na dveh stojnicah je bila zimska ponudba celo tako organizirana, kot bi se podali v športno trgovino. Lepo zložene smuči po velikostih, na stojnici zraven pa pancarji in palice. Pa ne le to, različne velikosti modeli in znamke so bile v, upam si trditi, odličnem stanju in različnega cenovnega razpona. Naj se vidi, da smo v mestu pod Pohorjem, čeprav nam je (spet) ušla lisica.