Novica, da bo nekdaj priljubljen Koper, na idilični lokaciji ob osrednjem mariborskem trgu, dobil drugo priložnost, me je nadvse razveselila. Na priljubljenost nekdanjega Kopra je spominjal le še kultni napis, o dobrotah in ponudbi pa smo lahko poslušali le zgodbe mam in očetov, ki so preizkusili njegovo kulinariko. Kakorkoli že, Koper, sedaj Poper, sicer pa Hotel Maribor piše novo, nadvse okusno in butično zgodbo, ki sem se jo odločila preizkusiti.

Ker se uvrščam med absolutne “piceljubce”, celo do te mere, da bi se lahko italijanska delikatesa znašla na mojem jedilniku, sem se seveda odločila, da kljub Poprovi raznovrstni in dodelani ponudbi, tokrat preizkusim prav pico. A pozor, imeti rad, še ne pomeni zadovoljiti se kar z vsem. V vseh letih pokušanja različnih pic sem se namreč naučila razlikovati med dobrimi in manj posrečenimi približki italijanske “pizze”.

Ko so stregli še pice pri Skolu

Vsaka gostilna in tista, ki se predstavlja kot picerija, ima svoj jedilnik in na njem tiste evergreene, kot so Margerita, pa Frutti di Mare in morda še Quattro Stagioni ter Capriciossa. Med ljubitelje klasike se uvrščam tudi sama. Tudi načeloma moj jedilnik na vsakodnevni bazi definirajo preproste jedi, velikokrat tradicionalne, za katere pa pričakujem (in se trudim, ko za kuhalnico poprimem sama), da so dobro pripravljene. Eksperimentov ne maram, prav zato že, takole pod palcem, dvajset let naročam enako pico. In posledično oblikujem svojo definicijo tiste “ta prave”, pice z veliko začetnico.

Če že velja, da obstaja skoraj toliko pic, kot najbrž obstaja piceljubcev, pa vendarle velja nekaj smernic, kakšna naj bo. Tudi sicer sem o nastanku pice slišala vsaj toliko zgodb kot je pic na meniju ene picerije, a sama najbolj verjamem tej, ki sem jo slišala na nekem potepu po Italiji, in sicer da je današnja pica, ki izvira iz Neaplja, pravzaprav doživela vse od blišča pa pravzaprav do bede. Prva pica, ki je bila iz vzhajanega testa, obloženega s pelati, mocarelo in baziliko, torej v barvah italijanske zastave, je krasila tudi mizo prvega italijanskega kralja Umberta I., imenovala pa se je po njegovi ženi Margeriti.

Kaj pa Maribor? Starši so mi pripovedovali, da so to prvo, nenavadno okroglo stvar, ki na prvi pogled ni izgledala nič kaj vabljivo, jedli v “Skol” baru, kasneje pa, ko so se prepričali, da videz tudi v tem primeru vara, jim je zlezla pod kožo. Pri meni je šlo sicer za ljubezen na prvi pogled.

Sicer pa je bila pica v 19. stoletju hrana revnih ljudi, preko ZDA pa se je razširila po vsem svetu. K nastanku pice so bistveno vplivali Etruščani na severu in Grki na jugu Italije, ki so na vročem kamnu poleg ognja pekli testo.

Pretekli teden sem tako nahranila Italijana v sebi v Popru. Naročila sem si Capriciosso, klasično pico, ki se pogosto skriva tudi pod imenom klasika, pa “šunka, sir, gobice”, in podobno, sicer pa pico, na kateri so poleg šunke, sira in šampinjonov še artičoke, bazilika in šampinjoni.

Definicija dobre pice? Da zraven ni treba naročiti marmelade

Pred menoj se je bliskovito hitro prikazala prikazala odlična pica na pogled, in, kot sem ugotovila kmalu, tudi po okusu. Zakaj? Odgovor se delno skriva v kuhanem pršutu. Kar me običajno najbolj razočara na pici sta prav preslana šunka in sir, ki pa ni mocarela. Prednost mocarele je prav to, da pici doda tisti lahkoten sirasto-kremasti okus, hkrati ni preslana in ne preveč nasitna. Poprova pica je tako dva preizkusa opravila z odliko. Naslednja točka, pri kateri pice “padejo”, so gobice. Čeprav, naj poudarim še enkrat, imamo različne okuse, se sama uvrščam med tiste, ki imajo raje, da so na pici sušeni šampinjoni. Naj povem tudi, da je bila pica bogato obložena, ne le tako, da bi si kosi šunke med seboj “žvižgali”.

Spet zato, ker če h kombinaciji slane šunke, slanega in nasitnega sira dodamo še gobe iz “konzerve”, je kombinacija za neprespano noč in vstajanjem na vsaki dve uri zaradi pitja in posledično obiska stranišča zagotovljena. Verjemite, iz izkušenj govorim.

Poprova pica me je tako navdušila tudi po tej plati. Sledil je veliki finale v preizkusu okusa pice. Testo seveda. Še kako dobro se spominjam anekdote iz mojega otroštva, ko smo z družino obiskali eno izmed picerij na morju, kjer pa je moj oče, tudi ljubitelj pice, k mizi poklical natakarja, da naj mu vendar prinese še marmelado, da jo bo lahko namazal na tisto, občutno predebelo testo. Natakar marmelade ni prinesel, jaz pa sem si zapomnila, kakšna naj pica ne bo. Čeprav vzorno pojem vse robove, a imam sredico najraje, sem tudi mnenja, da mora biti pica tanka, a spet ne preveč, da recimo razpada.

Poprova pica pa me je na tej točki presenetila. Poslušala sem že o pici, ki te, poleg vrčka piva, ne pusti tako “težkega”, da bi se zvrnil na kavč, ali pa o vedno bolj popularnem testu iz droži. In prav takšna se je izkazala tudi pica na Poprovem meniju. Testo, za katerega so mi zaupali, da je pripravljeno iz droži, torej brez kvasa, vzhaja kar 48 ur. Droži so namreč naravno vzhajalno sredstvo, pekovski izdelki narejeni z drožmi pa so lažje prebavljivi in ne obležijo v želodcu, daljša priprava zagotavlja polnejši okus in lepo teksturo, izdelki so obstojnejši in se ne drobijo ter imajo tudi nižji glikemični indeks.

Prst gor tudi za ambient in postrežbo

Poprova pica, me je tako ne le nasitila, ampak tudi navdušila, ker ima karakter, da je kaj. Odlično se je prilegla za petkovo kosilo ob kozarčku izbranega temnega Schweigerja. Sicer pa me tudi ambient in postrežba nista pustila ravnodušne.

Obisk Popra je tudi sicer zanimiva izkušnja, saj ambient spominja na nekakšno tisto pravo nostalgično retro gostilno, kjer bi pričakovali najmanj govedino in malo “restanega” na krožniku.

A ni tako, s skorajda muzejsko mesoreznico v kotu, kjer se umirjene barve in toplina lesa v parketnem vzorcu na mizah lepo usklajujejo, je mogoče pri delu opazovati mojstre picopeke in spremljati celoten proces od metanja pice čez roke do polaganja na krožnik. Tudi osebje se je izkazalo za gostoljubno, urejeno in ustrežljivo, kot pritiče ambientu.

Odličen obrok sem nadgradila še s kosom kremastega “cheesecake-a” v zanimivi kombinaciji s pistacijevo kremo, ob kateri se je prilegla tudi odlična kava, ki je moj italijansko obarvan obrok začinila kot bazilika pico.