Novica, da se Sarajevo, skorajda že kultna mariborska okrepčevalnica na Gosposvetski cesti po dobrem desetletju poslavlja, me je pred dnevi udarila kot strela z jasnega. Zdi se kot včeraj, ko smo si tu in tam privoščili burek za kosilo in v Sarajevu nikoli niso razočarali. Vem, da takšno mnenje delim še z marsikom, zato sem bila še toliko bolj presenečena, ko izvem, da je z burekom konec.

A ni bilo čisto tako. Sarajevo je namreč od prejšnjega petka, ko so uradno (spet) odprli svoja vrata, v novi podobi, a z dobro znanim imenom. Baščaršija.

Baščaršija postala mariborska franšiza

Ja, prav ste slišali. Pa ne tista na Poštni ulici, ampak prav tako kot tista. Družina Marković piše uspešno in pristno zgodbo Bosne v Mariboru že vrsto let in prav zaradi uspeha njihove rustikalne Baščaršije na Poštni ulici so se odločili, da bodo svojo blagovno znamko širili tudi drugod. Baščaršija je zaživela tudi v Kopru, čisto na sveže pa je zaživela na Poštni.

Nova Baščaršija je tako skoraj povsem enaka kot enota na Poštni. Čisto prav etno, čisto prav bosanska in, ne glede na odprtje, čisto prav zadiši po njihovi (vsaj zame) največji specialiteti, čevapih, kot jih verjetno (z izjemo Poštne) ni še daleč naokrog. Vse do tistega tapravega Sarajeva. 

Ideje, da Baščaršija postane veriga, so se domislili prav v družini Marković in odlično jim je uspelo. Tudi v novi Baščaršiji je mogoče opazovati balkanski pridih ambienta, ki pa ga odlično dopolnjujejo s pristno ponudbo in prijazno postrežbo.

Zaradi tipičnih zelenih miz in stolov, ki se ujemajo z okrasnimi polknicami na zidu, potem so tukaj še okrasne izvezene zavese, pa soba z “valcni” na zidu, te ima, kot bi res posedal na eni izmed tlakovanih ulic na tisti glavni čaršiji, nekje vmes med čevabdžinico in kavarno s pristno bosansko kavo.

In res je tako, mariborska Baščaršija ima ne le pristen pridih bosanske kulinarike, ampak tudi kulture in domačnosti, kot se le da. Markovićevi pa so se odločili, da v vseh enotah poenotijo tudi ponudbo. Tako je Baščaršija postala čisto prava franšiza, naš mariborski Mc Donald`s.

Mekana dunja, mekana lepinja, mekani čevapi

Šalo na stran, otvoritveni petkov večer sem tako začela s “kratkim”. Priložnost ob otvoritvi novega (starega) lokala je bila kot nalašč, da poskusim tradicionalno žganje, o katerem sem že prej slišala same pohvale. Postregli so me z dunjo, odlično rakijo iz kutine, ki je bila tako “mekana”, da v hipu spolzela po mojem grlu. Sledila pa je glavna jed. Čevapi, kako da ne.

Saše se spomnim še iz picerije Galea na Gregorčičevi, sicer pa se zgodba Zekire in Saše Marković, lastnikov ideje o Baščaršiji in lokalov nasploh, bere kot scenarij za hollywoodski film. Zekira se je z 18-leti odpravila na pot proti Sloveniji, kjer naj bi s fantom preživela en teden počitnic. Srečala sta se v Mariboru, saj je bil ta na pol poti med domačo Zenico in Švico, kjer je Saša, njen fant delal. Začela se je vojna in teden dni dolge počitnice so se prelevile v mesece in leta, njen fant je postal mož, Maribor njun dom, vse ostalo pa je pravzaprav zgodovina. V tem času sta kulinarično in vsebinsko obogatila naše mesto do te mere, da si brez njune Baščaršije enostavno ni več mogoče predstavljati Poštne ulice. 

Nazaj k čevapom, ki imajo veliko opraviti, da je temu tako. Čevape je mogoče naročiti po številu, jaz pa se običajno odločim kar za “desetko”, ker sem ljubiteljica njihove specialitete. Postregli so me tudi z lepinjo, čebulo in kajmakom, brez katerih si enostavno ni mogoče zamišljati pristnega obroka te vrste. Moram povedati, da kljub gneči in natakarjem, ki so švigali sem ter tja in kuharjem, ki kar niso in niso imeli prostih rok, tega na krožniku ni bilo opaziti.

Poleg vrhunske kulinarike še domačen ambient

Sočna lepinja je bila ravno prav penasta, mehka in prepojena s sokom, ki ga je spustilo meso. Čevapi pa, z eno besedo mojstrski. Rahli, mehki, sočni in predvsem bogatega okusa. Tudi velikost in sama tekstura govejega mesa je ravno prava, da je mogoče v polnosti občutiti okus. In kar je še najbolj pomembno, ravno prav so pečeni, da jih je mogoče okusiti v polnosti. Perverzija. Po bosansko.

S kajmakom si nisva ravno na ti, zato priznam, sem doživela pristno bosansko kulinariko samo napol, ampak gostje pri sosednji mizi so ga z navdušenjem pomazali vse do dna posodice.

Pozno kosilo sem poplaknila s pivom in zanimivo se mi je zdelo prav to, da v Baščaršiji, kljub zavidljivi količini mesa in kruha, nisi sit do te mere, da bi te hrana tudi utrudila. Nadvse zanimiva je tudi postrežba. Hrana je namreč servirana v pristnih, nekakšnih glinenih ovalih, kar poleg opečnatih zidov, lesenih stolov in miz ter keramičnih vrčkov celotnemu ambientu daje posebej pečat.

Za pristen okus Balkana vam tako odslej ni treba čez mejo, no, pa niti do Poštne več, ampak si lahko svojo porcijo naročite kar v ex-Sarajevu, Baščaršiji na Gosposvetski. V Mariboru smo jo vzeli za svojo, a nobena skrivnost ni, da na njihove dolme, uštipce, čevape in nenazadnje na domačno vzdušje prisegajo gostje od blizu in daleč. Kar vprašajte Davorja Gobca in ostale fante iz Psihomodo pop, ki so se pred petkovim koncertom na Štuku mudili nikjer drugje kot prav v Baščaršiji.