Nov mesec je naokrog, s tem pa tudi čas za novo kulinarično popotovanje po našem mestu. Novica, da grem tokrat spet na eno “ornk” domače kosilo, mi je dala elana tam nekje vsaj za tri dni. Nos oziroma prazen želodec me je tokrat ponesel pod Pohorje. Zakaj ravno tja? No, to je bil nazadnje tudi moj “rajon”, kjer sem obedovala, najprej v Areni, pa potem malo nižje v hotelu Habakuk, sedaj pa še nižje, v bivšem hotelu Terano, kjer sedaj domuje Črna kuhna.

Hotel Terano še vedno obratuje in sprejema goste, v pritličju pa je svoje mesto našla prav prisrčna zgodba, ki kar kliče po uspehu, nenazadnje pa vabi goste od blizu in daleč. Ob prijetnem ambientu je mogoče v poletnih mesecih posedeti na terasi, sprejemajo zaključene družbe, ponujajo pa tudi klasična nedeljska kosila. Oče in sin, Jakob in Robert Žuman, sta svojo zgodbo o uspehu spisala že v primarni družinski dejavnosti, pečarstvu namreč, svoj zagon, predanost in trdno delo pa sta prenesla še na eno področje, v katerem “sta se našla”, kuhariji namreč. Skupno strast do vrtenja kuhalnice sta oče in sin gojila že od nekdaj, a le za štirimi stenami in za izbrane povabljence, pred osmimi meseci pa sta se odločila, da je čas, da recepte chefov iz Prlekije spoznamo tudi v Mariboru.

Za začetek malo Mediterana

Ob vstopu v Črno kuhno me je najprej presenetila izredna domačnost prostora. Jedilnica je dokaj prostorna in razvejana, zato je pristen domačni duh, ki ne spominja na eno tistih “socialističnih gostilen” z ujemajočimi se zavesami in prti, kjer strežejo dunajskega pa pomfri, dokaj težko ustvariti. A sta jo. Takole je, v kotu je prijetno tlel kamin, pred kaminom stola z ovčjimi kožami, prostor, odet v les, pa je sam po sebi dajal pridih alpskega sveta, kako da ne, saj smo namreč tik pod “našim bregom”, brlogom, kjer domuje (ali pa vsaj nekoč je), zlata lisica. Ne vem, ali je imel več opraviti kamin ali topel sprejem, ki sem ga bila deležna, a prijazna ter hitra postrežba in ambient sta očitno naredila svoje.

Tudi tokrat sem se prepustila izbiri kuharskih mojstrov, s čim me bodo pogostili tokrat. Ne bi si mislili, a Črna kuhna ponuja bogat izbor jedi, še posebej če pomislimo, da sta recepte prispevala “domača zanesenjaka nad gostinstvom”. Poleg pic ponujajo še mediteranske jedi, pa “gostilniške evergreene”, kot so različni zrezki in priloge, v ponudbi pa so še burgerji, solate, predjedi in različne sladice. Vsem so skupne lokalne sestavine, kakovostna priprava in domiselna postrežba.

Za predjed me je tako čakala domača “bruschetta” s sušenimi paradižniki, mocarelo, bazilikinim pestom in kislo smetano, zraven pa “carpaccio” na posteljici iz rukole in bazilike, s parmezanom, balzamičnim kisom in granatnim jabolkom. Lično servirane in zajetne porcije bi prepričale še tako neješčega gosta. Sicer pa sta me Žumanova prijetno presenetila zaradi poznavanja in kombinacije različnih med seboj ujemajočih se okusov. Kdo bi si mislil, da se bo mehak karpačo kar topil v ustih ob sladko kisli kombinaciji balzamičnega kisa in granatnega jabolka? K meseni poslastici se je odlično ujemala tudi domača bruschetta, mehka in hrustljava, ki je zaradi svojih mediteranskih dodatkov popestrila celotno predjed.

Samo da je “mesek”, ne samo da je ribica

Kot da že predjed ni bila dovolj, se je kosilo nadaljevalo v mediteranskem vzdušju. Sledila je glavna jed, pokusila pa sem dve specialiteti, ki ju imajo gostje najraje, svinjsko ribico in lososa. Najprej sem se odločila za lososa, ki je bil, kot prej bruschetta, pečen v domači krušni peči. Žumanova sta namreč gostilni vdahnila svoj pečat, iz Ljutomera, od koder družina sicer izhaja, pa sta prinesla ne le recepte, temveč tudi znanje in v gostilni postavila peč, v kateri nastajajo dobrote “izpod peke”.

Losos, lično serviran v posodici na lesenem podstavku, s premazom iz česna, je bil postrežen z zelenjavo na žaru in polento. Pečica je naredila svoje, česen pa tudi, losos je bil sočen in okusen, kljub česnu pa je ohranil svoj pristen okus. Bo že tako, da je losos, podobno kot velja denimo za kaviar ali pa pršut, ena tistih jedi, za katero velja, da ali jo ješ ali pa ne. Napol ne gre. Čeprav so postrvi, manjše sorodnice rožnatega orjaka s severa, nadvse priljubljena jed pri nas, oziroma veljajo za tisto varianto ribe, po kateri radi posežejo tudi ne preveč navdušeni jedci, saj ima dokaj neizrazit okus, pa za lososa velja drugače. Sama se uvrščam med velike ljubitelje vseh vrst rib, med ljubšimi pa mi je prav losos, njegov tipičen okus pa so odlično na svojstven način nadgradili v Črni kuhni.

Kombinacija s polento se je izkazala za svežo in domiselno prilogo, pa tudi zelenjava z žara je bila odlična popestritev.

Pokusila sem še eno hišno specialiteto, svinjsko ribico z domačimi štruklji in kruhovimi cmoki. Za ribico velja drugače kot za lososa, pravzaprav je že težko najti kakšnega mesenega črva, ki je ne bi maral. A naj se sliši še tako enostavno, dokaj enostaven kos mesa je lahko tudi precej pusta izbira na krožniku. Pa ne v Črni kuhni, ribico so nadgradili z naravno omako, s katero se je odlično ujemala tudi priloga. Saj poznate tisto “ponarodelo”, ki gre takole, “samo da je mesek”, no, jaz pravim, samo da je ribica. Tako ali drugače.

Vroča ljubezen ob kaminu

Ob kosilcu se je odlično podala tudi rujna kapljica, postregli so me s polsuhim sauvignonom vin Verus, v gostišču pa nameravajo v prihodnje dopolniti tudi vinsko karto, kjer bo v prihodnje poleg penin mogoče izbirati tudi med številnimi lokalnimi vini in kapljico iz vinorodnega primorskega okoliša.

Po dobrem kosilu je bil čas, da se ob ambientalni glasbi malo razgledam po gostišču, kjer so na stenah visele stare fotografije in prispevki iz časopisov ter diplome. Ne, ni šlo za dekoracijo kar tako, ampak dejansko pristne dokumente, ki pričajo o uspehu družine Žuman in dolgoletni tradiciji pečarstva.

Ko je kamin prijetno zapresketal in je zunaj že padel mrak, je bil čas za vročo ljubezen. Naj se sliši še tako porogljivo, a zadišalo je po pravi sladki romantiki. Na krožniku seveda. Postregli so me z domačim suflejem, sladoledom in vročim prelivom iz gozdnih sadežev in jagodičevja.

Če naj bi veljalo, da je kuhinja srce vsakega doma, črna kuhinja pa je bila nekoč, reci in piši, temačnemu pridevniku navkljub tisti prostor, iz katerega so prihajale dobrote, za katerimi so se cedile sline celotni družini, je Črna kuhinja pod Pohorjem točno to. Ne srce doma, ampak dom in srce obenem, saj se pristen odnos in predanost čuti prav na vsakem koraku, tli v peči in zaveje prav iz vsake dobrote, ki pride iz kuhinje na krožniku.