Še kako dobro se spomnim tistih belih ribic, ki so tja približno od polovice Jurčičeve ulice vodile do morske oaze za vse ljubitelje globin, pa tržaške omake, pa vsega, kar pač spada zraven, Novega sveta. Jaz se spomnim samo še Jurčičeve sobe z visokimi stropovi in pridihom misterioznosti, pa vrta, ki ga je, če me spomin ne vara, prekrivala trta in se je, kot luč na koncu tunela, pojavil kar takole nenadno, ko si se podal čez dolg, temen hodnik. Seveda ob tem velja opomba, da gre za moje (zelo) zgodnje otroške spomine, zato podobnost z realnostjo ni tako samoumevna, kot se morda komu zdi, a takole sem jaz dojemala Novi svet. Aja, pa še ime se je tako velikopotezno slišalo, res kot Amerika. Vau. No, moji starši so dojemali Novi svet malo drugače, zagotovo pa se je Mariborčanom in Mariborčankam vtisnil tako globoko v spomin, predvsem pa v njihove brbončice in nosove, od koder ga je težko pregnati.

Danes je Novi svet pri Stolnici, kot razkriva tudi njegovo ime, namesto Novega sveta, pa tam domuje Ancora, prav tako oaza za vse ljubitelje Mediterana in morske kuhinje. No, pa pic tudi. Sicer pa je v Ancori mogoče naročiti tudi različne testenine, pa vegetarijanske jedi, razne dobrote, kot so mehiške perutničke, medaljončke in vseh vrst plošč, najde se pa tudi nekaj za vegetarijance in ljubitelje solat. Skratka, ponudba, da je kaj.

Ribiška koliba? Eh, ne, Ancora v Mariboru

Do picerije, restavracije in puba Ancora še vedno vodi hodnik, le da ni tako dolg (in temen), kot se mi je zdelo včasih. V mojem otroštvu smo velikokrat hodili najprej v Novi svet in nato v Ancoro, zato mi je bilo tokrat, ko sem se odpravila na kosilo, prav malo nerodno, ker sem imela v mislih še vedno Ancoro brez prenovljenega pritličja, ki sega globoko čez vse dvorišče. Ancora v novi podobi namreč goste sprejemal vse od leta 2014 oziroma 2015.

Zadnje, česar se spomnim, je tista velika soba v prvem nadstropju, pa “gank”, od koder si lahko picopeku takole malo špegal pod prste, no, pa spomnim se še terase, ki je bila prva velika pridobitev po prenovi Ancore. Ko me je sedaj takole pozdravila velika soba z razprostranim šankom, lesenim interierjem in podobami starih črno-belih slik, ki spominjajo na čase iz 20-ih in 30-ih let, je bilo presenečenje še toliko večje.

Celoten interier je spominjal ne nekakšno premišljeno in predvsem zelo posrečeno kombinacijo pivnice, oziroma nekakšnega puba, z rahlim pridihom industrijskega sveta, ribištva in mornarjev, torej, če prevedem, za hip se mi je zazdelo, da sem tam nekje v ribiški vasici na severu Irske ali pa v Angliji in čakam na svojo porcijo ribic z krompirčkom, ki mi jih bo poleg vrčka piva postregel bradati bivši mornar v črtasti majici. No, takole nekako. 

Na kosilo sem se sicer odpravila v zgornje, meni predvsem bolj domače nadstropje, kjer sem, lahko bi rekli, da svoja otroška praznovanja rojstnih dni in družinskih srečanj preživela ob pitju Exi cole, kjer si ob velikem pollitrskem napitku gratis dobil še kozarec. Ja, še vedno ga imam doma.

Zgornje nadstropje je bolj ali manj enako, kot se ga spominjam od svojega zadnjega obiska. Še vedno je prijetno domačno, odeto v les, tudi gank je še tam, skratka, prijetno, pa še diši.

Pice s tradicijo že od leta 2002

Lahko bi pa tudi rekli, da Ancora skriva polno nekih malih kotičkov, presenečenj, skratka nikoli ne veš, kaj boš našel za drugim vogalom. Polno takih, sedaj aktualnih, “selfie spotov” bi se našlo, če prevedem v jezik za spletne vplivneže in vplivnice. Tu stari znak od Coca cole, stare ure, kitare, pa veliko sidro, pa stare slike, pa stari “picikl”, pa lesene stopnice, pa vitraž, in še bi lahko naštevali. Najpomembnejši del interierja je pa zagotovo sidro. No, dovolj o ambientu.

Če običajno prepustim izbiro jedi za kosilo svojim gostiteljem, pa sem si tokrat le dovolila, da si sama prikrojim svoj jedilnik. Zakaj? Ker sem velik ljubitelj morskih specialitet in malo tudi zato ker približno poznam Ancorine dobrote in sem tokratno priložnost izkoristila, da spet uživam v Ancorinih morskih jedeh.

Gostov nas je bilo na sobotnem kosilu kar precej, pa ne samo domačih, ampak tudi tujih, ki so, kot so mi povedali lastniki lokala, teh pa je pretežno ob vikendih. Med tednom v Ancoro pride veliko domačinov, med vikendi pa predvsem naših severnih sosedov. Da so morske dobrote večinoma tisto, po čemer gostje najraje posegajo, pa gredo tudi pice za med. Ja, pice so še vedno kako vroča roba v Ancori.

Tradicija Ancorinih pic sega že v leto 2002, na Ancorinem “zidu slavnih” visi tudi prva lopata za jemanje pic iz peči, ki jo hranijo še vse od odprtja gostilne, ne boste verjeli, leta 2002. Ja, Ancora praznuje že 21 let. Naslednjič pa se le ozrite k picopekom in si oglejte skorajda že muzejski artefakt na zidovih Ancore. 

Da so pa pice tako vroče, ima veliko opraviti tudi prava peč. So namreč ena redkih picerij, ki poleg Sidra, kurijo na drva, zato so tudi pice ravno prav pečene, hrustljave in seveda okusne. Enaka merila, kot veljajo v Sidru, pa nikakor niso naključje, lastniki Ancore so namreč hkrati tudi lastniki Sidra.

“Riba more trikrat plavat`”, pa mehkužec tudi

Čeprav sem picoljub, sem se tokrat odločila za morsko jed. Pred glavno jedjo so me najprej postregli z veliko mešano solato, pozdrav iz kuhinje pa je bil tudi pravo presenečenje nasploh, velika grška solata z olivami, kumaricami, papriko, paradižnikom, črnimi olivami in feta sirom. Trije grižljaji in že smo na Mediteranu.

Potem pa me je pričakala še glavna specialiteta kosila. Polnjeni lignji z žara s prilogo blitve in krompirja. Manjkal pa ni niti nepogrešljiv dodatek, školjka s tržaško omako, ki enostavno “more bit`”, in je hkrati dekoracija, hkrati pa uporaben dodatek za kapljanje omake na dobrote iz morja. Poleg lične postrežbe pred okusi še kratek “intermeco” o osebju. Po jedilnici se je spretno okretalo precej osebja, a so bili odlično organizirani, ustrežljivi in prijazni, ne glede na to, kako vztrajno so se mize ena za drugo polnile.

Saj veste, kako pravijo, riba mora trikrat plavat`. Prvič, v morju, potem v olju, na koncu pa še v vinu. No, jaz pravim, da to velja tudi za vse druge dobrote morja. Torej tudi za mehkužce. Ali drugače moje lignje. Zraven glavne jedi sem si zato privoščila, kaj drugega torej kot kapljico rujnega, Refoška, ki tudi zaradi svoje mediteranske narave, paše zraven “ko ata na mamo”. Sicer pa v Ancori ponujajo precej pestro vinsko karto, ki jo sestavljajo predvsem domača vina, kmalu pa jim bodo dodali tudi ponudbo tujih vinorodnih območij. Želijo si predvsem, da bi bila tudi ekskluzivna vina dostopna vsem, ki bi jih radi pokusili in razširili svoj asortiman vinskih okusov. Slovijo pa tudi po dobrem pivu, ki je v Ancori vedno sveže in vedno hladno. 

No, natakar mi je, kaj kmalu po naročilu, z nasmeškom na obrazu, na mizo prinesel mojo porcijo sočnih lignjev, polnjenih s pršutom in sirom. Lignji so bili poleg okusa še neverjetno mehki, kar prav tako ni v vseh morskih restavracijah, samoumevno, predvsem pa tudi bogato napolnjeni. Poleg sira, ki se je kar stopil v ustih, sem lahko uživala tudi v soku, ki je ostal od pečenja, zato sem rahlo pogrešala edino še kakšen kruhek, ki bi ga lahko malo pomočila v soku. Pa nič za to, pomešala sem ga s prilogo.

Špageti s sirom namesto sladice

Blitva in krompir sta bila sočna in mehka, ki sta me presenetila v nekoliko drugačni obliki, kot sem je vajena. A v pozitivnem smislu. Spominjala sta bolj na nekakšen pire, ki je bil zaradi mehke teksture tudi veliko bolj sočen in polnega ujemajočega okusa, kot v primeru, ko se blitva in krompir “poskušata” dopolnjevati v velikih kosih.

Moj tokratni sojedec se je odločil za testenine s štirimi siri, odločil se je za špagete, in tudi za te lahko rečem, da so bili odlična izbira, predvsem pa poleg obilnih porcij ravno prava kombinacija za zaključek kosila. Malo mi je bilo edino žal, da si nisem privoščila še sladice, spomnim se, da sem recimo prav v Ancori prvič jedla “vročo ljubezen”, vroče maline z vanilijevim sladoledom, a ni bilo prostora. Pa drugič.

Torej, sobotno kosilo je bilo za pet. Poleg pic, ki jih poznam že od prej, tudi testenine, morske dobrote pa so še vedno prava specialiteta v Ancori. Predvsem pa celotna izkušnja, od hrane, postrežbe, opreme, ambienta, ni da ni. Enako, kot velja za jedilnik. Tam tudi velja načelo “ni da ni”. In čeprav za določene gostilne velja, da jim ta princip ne dela preveč koristi, ker bi bilo bolje, da bi se držali ene jedi in tisto dobro pripravili, ker jim ostalo zaradi ene specialitete malo “škripa”, velja v Ancori ravno obratno. Več je… več. Enostavno tako. Vse pa je dobro “za prste polizat” in razlog, da prideš spet.