Saj vem, saj vem, rekli boste, da je rubrika namenjena odkrivanju in predstavitvi neke nove dimenzije mariborske kulinarike, ampak kaj ko ima lahko kulinarika tudi drugačne plati. Priznam, da se je pomislek tam nekje izza ovinka prikradel v moje misli nemudoma, ko sem izvedela, da me tokrat želijo pogostiti v Niagari, a hkrati se mi je zdela ideja, da v kulinarično pokušino izpod peresa vključim tudi domala prave mojstrovine, ki zahtevajo vsaj toliko truda in znanja (če še ne več) kot kuharske specialitete, predobra, da bi šla v pozabo. In tako se je “zgodila” današnja zgodba.

No, bil je četrtek. Ali bolje eden “tistih četrtkov”. Saj veste, četrtek je za marsikoga mali petek, zame pa je bil le še en dan več v tednu, ki se kar vleče in vleče. Moram priznati, da je bil pretekli teden zame eden najbolj “zagamanih” v letu, ki se je šele dodobra razživelo in četrtek v Niagari se mi je zdel kot nalašč, da namesto še enega četrtka to postane tudi v mojem primeru mali petek. Niagara se mi je zdela odličen naslov za pokušino koktejlov. Zakaj? “Doteran interier”, ki spominja na lokal s pridihom kakšne svetovne metropole, sicer pa pestra ponudba in dobra postrežba.

V Niagari koktejli v potokih tečejo

Kot ponavadi sem se, namesto da bi izbirala, prepustila rokam mojstrov. No, dejstvo je, da nisem velik “pivec” koktejlov. Nikoli bila. Pa ne da sem nasploh ljubiteljica alkoholnih pijač (šampanjec in deci rdečega po kosilu je izjema), a nikoli nisem bila pretirana ljubiteljica nad alkoholnimi pijačami. Z eno izjemo. Edini koktejl, na katerega prisegam in ki se prileže v vsakem trenutku je margarita. A k tej malo kasneje.

Začetek večera je bil nadvse obetaven, uspelo mi je spiti tri koktejle, (da sem še uspela strniti vtise in priti v enakem stanju, kot sem prišla v lokal, še domov, beri po ravni črti in da si komot zrecitiraš abecedo odzadaj naprej), ki pa so se počasi in takole postopoma stopnjevali. Pa ne samo v okusih, ampak tudi v dekoraciji in kreativnosti. Eden za drugim, vsak naslednji pa je bil še boljši.

Prvi, ki se je znašel na moji mizi, je bil tako nekakšna mešanica gin tonica, le da se mi je zdel še bolj pristen in surov. Morda sem prej malo prehitro svojo zvestobo prisegla margariti, namreč tu in tam si rada privoščim tudi kakšen gin tonic. Nasploh bi moj okus za koktejle lahko primerjala z okusom za sladoled. Sadno in sveže, ne pa kremasto. In takšen je bil tudi koktejl številka ena Plantation paradise. Po domače, recimo da je bil nekakšna mešanica mojita, pa gin tonica in še delno Toma Collinsa povrhu (kdo je rekel, da nisem poznavalka koktejlov?). Zaradi sode, kordiala mete, limete, ananasa in banane je imel nadvse osvežilen pridih, a hkrati dovolj definiran, k čemur je pripomogel prefinjen dodatek Isle of Fiji, ki je celotni pijači dodal potrebno ostrino. Torej, ravno prav “šarf”, a še vedno dovolj svež, da bi ga povsem suvereno lahko popila na kakšen vroč dan, tamle pod palmo, ob smaragdnem morju in belem pesku. Če k temu prištejem še izbran kozarec in dekoracijo, mi je bila slika s Karibov na viseči mreži v trenutku pred očmi.

Izbira prvega koktejla pa nikakor ni bila naključje, gre za Niagarino pogruntavščino, s katero želijo goste razvajati ob pomladanskih dneh, s posebej izbranimi rumi Plantation, ki med ljubitelji tovrstne pijače veljajo za “creme de la creme” izbiro.

Vrhunska postrežba in ravno prava merica v mojem kozarcu, pa nikakor ni bila naključje. Kako da ne, stregel me je sam mojster priprave tovrstnih pijač, Lovro Vetrih, ki je nedavno v srbski prestolnici pometel s konkurenco zanesenjakov nad mešanjem pijač iz prav vseh vetrov in si prislužil drugo mesto. Mikalo me je, da bi poskusila še njegov zmagovalni koktejl, a mi je zatrdil, da bo ta del redne Niagarine ponudbe konec meseca. No, moj Plantation paradise ni nič kaj zaostajal. Lovro, ki koktejle meša že dobra štiri leta, odkar je odkril svojo žilico in se s pomočjo spleta podal na pot barmana, pa se je na tekmovanju prvič preizkusil v sklopu Višje šole za gostinstvo in turizem. S svojim sodelavcem tako redno preizkušata nove okuse pod vodstvom mentorja Kevina Kosa, Lovro pa je tako eden od Niagarinih rezidentov, ki skrbi, da je kozarec ravno prav poln in z ravno pravimi sestavinami.

Morda barmanom včasih delamo krivico, ker se nam zdi mešanje pijač nekako samoumevno, saj veste, vsi znamo recimo natočiti “špricer”, pa narediti “dizel”, da se ta ne peni preveč, zato se nam zdi čisto preveč nelogično, da bi nekdo bil mojster, ker zna iz devetih sestavin izvabiti čisto nove okuse, za katere pred pol ure nismo sploh vedeli, da obstajajo. Ampak je.

Pomladna margarita malo drugače

Sledilo je še nekaj bolj oprijemljivega pomladnega vzdušja. Po uspešnih dobrih dveh desetletjih, odkar je Niagara napovedala svoj vzpon na mariborski družabni sceni in postala domala nepogrešljiva postojanka vseh bolj ali manj “fensi” oblečenih ljubiteljev dobrih zabav in kreativnih pijač, lokal svoj sloves ohranja vse do danes. Ta pa je morda živ bolj kot kadarkoli prej.

Hkrati pod okriljem lastnikov lokala deluje tudi Caffetteria v Europarku in trgovskem centru City, kjer je prav tako mogoče pokusiti nekatere tekoče kreacije, ki jih pripravljajo hišni mojstri mešanja pijač v Niagari. Eden izmed teh je Business. Torej, lahko bi rekli nekakšna limonada, v kateri se je barmanu malo “rokica zatresla”, da je notri še nekaj močnejšega. Gostje sicer najraje naročajo gin tonice, a pomlada ponudba, ki ji vladajo predvsem medeni okusi, so prav tako nepogrešljiva izbira obiskovalcev. Business je zaradi gina, medenega sirupa in limoninega soka sočen in osvežilen obenem, hkrati pa rahlo posladi. Ja, poleten koktejl, v damskem kozarcu, je bil definitivno eden takih “moje sorte”, hkrati pa je močno spominjal na tisto mojo opevano margarito, le da rob kozarca ni prekrivala sol.

Na margarito prisegam že približno od svojih prvih korakov v svet večernih druženj, ko se nam je (še) zdelo noro popularno, predvsem pa uraden vstop v odraslo dobo, ko smo šli zvečer na pijačo, a ne v kakšen klub, temveč se malo “vsest” v lokal, zraven pa naročit nekaj alkoholnega, ne da bi imeli pri tem slabo vest, ali pa da bi “šlatali” po osebnih. Če datiram natančneje, tam v času faksa. Vem ja, danes nekaj nepredstavljivega, še posebej za mlajše generacije, a če mene vprašate, ni zastonj, ko pravijo, da so to najlepša leta. Skratka, takrat sem margarito odkrila takole čisto spontano, ko sem si enkrat v mehiški restavraciji namesto hrane naročila pijačo. Takrat ultra popularen cuba libre mi je bil premočan, sploh pa mi rum ni bil pri srcu, tudi mojito je odpadel, pri Sex on the beach pa bi se mi verjetno od sramu zavozlal jezik, zato ga ni bilo preveč varno naročati, če si še hotel izpasti kul. Margarita pa je bila ravno prav ženstvena, sveža, “pitna” in še vedno dovolj odrasla, da sva od prvega požirka na ti. Sicer pa sem margariti ostala zvesta še na dopustu, v Tuniziji, kjer pa so mi po dobre pol ure čakanja in spraševanja, kaj tako dolgo traja, na mizo prinesli namesto svetlo rumene pijače pico s pelati in sirom. Ampak od takrat jo imam še rajši. No, pa pico tudi.

A margarita a la Niagara je bila precej dodelana. K temu je imel veliko opraviti tudi med, ki je bil sestavni del te pomladanske pijače. Poskusiti jo je sicer mogoče v Europarkovi Caffetterii, kjer ponujajo variacijo na temo Businessa s cvetličnim medom ali medom akacije. Skratka kombinacija se mi je zdela tako “odpičena”, da je bila naravnost navdušujoča.

“Mr. Big”, oziroma njegova visokost, gospod Cosmo

Mešanja koktejlov pa še ni bilo konec za ta večer. Tudi za “posladek” so v Niagari pripravili nekaj posebnega. Presenetilo me je tudi dejstvo, da so bili kozarci za vse koktejle skrbno izbrani, hkrati pa je bila nadvse dodelana tudi sama dekoracija, ki se je ujemala z vsebino kozarca.

Za oblikovanje sezonskih pijač in nove ideje je v Niagari zadolžen Kevin Kos, ki svoje znanje prenaša na mlajše varovance, med njimi pa je tudi Lovro, moj gostitelj. Za zadnji koktejl je izbral, kaj drugega kot pa skorajda že legendarni Cosmpolitan, o katerem smo pravzaprav poslušali še iz generacij serije Seks v mestu, sicer pa nasploh velja za eno tipičnih pijač, na katero prisegajo pripadnice nežnejšega spola in ki, priznam, je vse do danes (še) nisem poskusila (kako sem lahko?).

Kar se mene tiče, ženska pijača gor ali dol, njegov sloves ni kar tako. Mogoče malo zato, ker je Cosmo moje barve, ja, nobena skrivnost ni, da padam na rožnato, a hkrati je nadvse posrečena kombinacija sadnih okusov brusničnega soka, limete in pomarančnega likerja, a če bi ostali le pri tem, bi imeli občutek, da gre za kakšen “sokec”, ne pa za pijačo za ženske, ko po službi rabijo nekaj ravno prav “šarf”, a da ni njihov damski sloves pod vprašajem. Ja, to pa naredi malo vodke. Nič čudnega, da Cosmotova vladavina traja že več desetletij.

V Cosmopolitanu sem uživala najdlje in si do potankosti ogledala tudi celotno ponudbo Niagarinih koktejlov. Poleg različnih vrst pijač namreč ponujajo cel spekter različnih koktejlov, vse od tistih “evergreenov”, pa vse od novosti, ki so jih razvijali spretni in inovativni barmani Niagare.

Poleg vrhunskega nabora pijač skrbijo tudi za družabno sceno in redno prirejajo dogodke, na katerih polega tega, da srečaš “pol Maribora” in pozdraviš stare kolege, sošolce in še bi lahko naštevali, še malo razmigaš in zavrtiš ob kakšnih novodobnih ritmih, ali pa tistih iz dobrih starih časov. Skratka, za vsakogar se nekaj najde, pa naj bo to nova varianta koktejl nostalgičnega dinozavra, ki še vedno umira na klasikah, kot je margarita, ali pa kakšnega entuziasta, ki se ne bo ustrašil “šlukniti” enega, v katerem bodo navidez nezdružljive kombinacije.