Zgodba mariborskega drsališča se prične med svetovnima vojnama, ko so Mariborčani drsali na naravnem drsališču v parku. Zgodbe govorijo o drsališču na zamrznjenem ribniku, ki je bil vsak dan poln obiskovalcev. Takratno drsališče so uporabljali tudi za razne tekme. Leta 1934 so imeli hokejski derbi med moštvoma Kastner in Öhler iz Gradca.
Hokejisti so si prostor za igranje naredili tudi na takratnem teniškem igrišču na stadionu ob Tržaški cesti, ker pa so bile zime kratke in mile, niso imeli veliko priložnosti za trening. Pobud za umetno drsališče je bilo vedno več.

Od začetka gradnje do realizacije minilo 10 let

Temelje za izgradnjo umetnega drsališča so postavili 1964, ampak so zaradi pomanjkanja denarja morali z gradnjo počakati. Po osmih letih pa je takratna mestna skupščina ugotovila, da je drsališče nujno potrebno. Z gradnjo so nadaljevali leta 1974, kar 10 let po postavitvi temeljev. Gradbena dela je izvajalo podjetje Stavbar Maribor, hladilno opremo pa je namestila Metalna Maribor. Drsališče so neuradno odprli 29. novembra 1974. vodenje pa je prevzel zavod Stadion Maribor.

Stroške gradnje so 1964 ocenili na 77 milijonov dinarjev za tribuno, 37,4 milijonov za hladilne naprave in 119 milijonov dinarjev za zgradbo, skupaj dobrih 250 milijonov dinarjev.

Ob odprtju so imeli kar nekaj težav, pa vendar je drsanje postalo izjemno popularno, kar je privabljalo veliko ljudi. Konec leta 1975 so pričakali že 50 000 obiskovalko umetnega drsališča Maribor.

Prenova drsališča v dveh fazah

Ena izmed prvotnih težav je bilo tudi topljenje ledene površine, saj prvotno drsališče ni imelo strehe. DO Dvorana Tabor se je tako odločila, da bodo objekt pokrili. Strešno konstrukcijo so končali leta 1986, dve leti kasneje pa so dokončno zaprli še vzhodno in zahodno stran objekta.
Leta 1992 je sledilo še obzidavanje severne in južne strani drsališča. Dokončna obzidava je pomenila, da ima Maribor končno pokrito umetno drsališče. Svojo zgodbo nam je predstavil tudi Gordan Prelič, vzdrževalec športne infrastrukture, ki že 30 let pomaga soustvarjati zgodbo dvorane Tabor in Ledne dvorane. Zaupal nam je, kako pomembna je bila izgradnja strehe za takratno delovanje in aktivnosti v okviru drsališča.

˝Ob moji zaposlitvi, je zimska sezona trajala od konca novembra do februarja, saj nam temperature drugega niso dopuščale. Streho in stene so takrat primarno postavili zaradi sejemskih dejavnosti, saj so v času, ko ni bilo sezone, priredili od 4 do 5 sejmov letno. Ograditev drsališča pa je bilo izrednega pomena tudi za podaljšanje sezone drsanja,˝ pojasnjuje Prelič.

Leta 2003 so pričeli s prenovo strešne izolacije, ometa, sanitarno-garderobnega dela in tribune za gledalce, ki ima danes kapaciteto 1515 sedežev.
Obnova pa je poskrbela, da so sezono drsanja takrat lahko pričeli že avgusta.

˝Danes s pripravami na sezono pričnemo konec junija, traja pa do aprila, kar pomeni, da sezona traja približno deset mesecev na leto, kar je veliko več kot v začetku,˝ dodaja Prelič.

Ledna dvorana več kot samo drsališče

Prostori ledne dvorane so pomembni tudi za sejemsko dogajanje. Osnovna ploskev namreč služi tudi za razne prireditve. V preteklosti je tam potekala vsakoletna prireditev Piše se leto, Rave festival in veliko koncertov.

Ledna dvorana je prostor, kjer je svoje začetke pisalo veliko vrhunskih in mednarodno uspešnih športnikov. Je pa tudi prostor, kjer se zbirajo otroci, ki se na tečajih drsanja učijo osnov, mladi, ki se ob petkih družijo in zabavajo na disko drsanju in prostor, kamor zahajajo vsi, ki se ob drsanju želijo vsaj malo sprostiti in zapeljati po ledeni površini.

˝V zadnjih mesecih se je pokazalo, kako pomembna je Ledna dvorana prebivalcem Maribora in okolice. V času zaprtja države tudi mi nismo obratovali in sedaj, po odprtju, beležimo velik obisk. Govoriva o 300 do 400 osebah vsak petek na disko drsanju. Med vikendom pa okoli 200 do 250 ljudi vsak termin,˝ Še pripomni Prelič.