Podali smo se v mariborsko umetnost in odkrili zgodbe štirih navdihujočih posameznic, ki se trudijo, da Maribor diha tudi nekoliko bolj kulturno – zgodbo Melite Ragolič in Atilema, mag. Natalije Šeruga Golob in njenih slikarskih tečajev, Irene Pamič s šolo umetnosti ter Jasmine Granduč in Artdidakte.
Gotovo ena bolj poznanih šol umetnosti v Mariboru je Šola umetnosti Atilem, ki jo vodi Melita Ragolič. Zgodba sega v leto 2009. »Ideja o šoli umetnosti se mi je porodila že leto prej, ko sem poslušala oglase o vpisu v razne plesne, glasbene in športne šole, nikakor pa nisem zasledila šole, ki bi nudila kakovosten program likovnega izobraževanja za otroke, mladostnike in odrasle. Vse, kar se je v Mariboru nudilo, so bili razni tečaji in delavnice risanja in slikanja za otroke in odrasle, nikjer pa in bilo programa celoletnega likovnega izobraževanja, ki bi nudil nadgradnjo osnovnošolskega likovnega izobraževanja, sistematično, kakovostno in strokovno,« razlaga Ragoličeva in pripomni: »Prav tako nisem zasledila nikogar, ki bi nudil program gledališke šole za otroke, razen krožkov v osnovnih šolah. Odločila sem se združiti likovno in gledališko izobraževanje v eno šolo in jo poimenovala Šola Umetnosti Atilem.«
Umetnost na Glavnem trgu
V 10. letih delovanja je imela Šola umetnosti Atilem več tisoč učenk in učencev v številnih programih, ki obsegajo vse od celoletne gledališke šole za otroke, likovne šole za otroke, mladostnike in odrasle, tečajev risanja in slikanja do celoletne priprave na sprejemne izpite za razne srednje umetniške šole in gimnazije ter fakultete in akademije doma in po svetu, intenzivne priprave na sprejemne izpite, hkrati pa Ragoličeva ponuja že tradicionalne počitniške, torej jesenske, božične, zimske in poletne likovne šole. Atilem ob vseh ponuja tudi likovno terapijo.
Šola umetnosti in Galerija Atilem umetnost ponuja kar na Glavnem trgu
Vsi opravijo sprejemne izpite
»Povem lahko, da imamo trenutno vpisanih v celoletno likovno izobraževanje 128 učencev ter da je v polnih 10. letih našega delovanja opravilo sprejemne izpite na različnih srednjih šolah in gimnazijah, fakultetah in akademijah vseh 62 učencev, ki so se pri nas izobraževali in pripravljali za sprejemne izpite. Tako smo do danes 100 % pri pripravah na sprejemne izpite,« se pohvali Melita Ragolič, ki vodi Šolo umetnosti Atilem in doda, da k njim prihajajo posamezniki iz območja vse od Murske Sobote, Celja, Slovenskih Konjic, Zreč in Dravograda. »Celo iz Celovca sem pred dvema letoma imela učenko ter učenca v lanskem šolskem letu, ki se je ob sobotah k nam vozil iz Izole,« pove Ragoličeva.
»V Šoli umetnosti Atilem likovno izobraževanje poteka enkrat na teden, 2 polni uri za otroke in 3 polne ure za odrasle, med tednom v popoldanskem času ter v soboto dopoldan. Ko šteje skupina večje število učencev, je prisotnih tudi več mentorjev. Sobote so namenjene predvsem vsem tistim, ki se vozijo od daleč. Naša Šola Umetnosti Atilem je odprta od ponedeljka do sobote in vse skupine so polno zasedene,« o tem, kako se dela v Atilemu, pove Ragoličeva: »Naši učenci osvojijo osnove likovnega izobraževanja ter nadgradijo osnovnošolsko in srednješolsko izobraževanje. Izobražujemo jih vedno samo v tehnikah risanja in slikanja. Ne nudimo raznih delavnic šivanja, izdelovanja nakita, in podobnega. Smo sodobna izobraževalna institucija, ki nudi sistematično poučevanje na področju likovne umetnosti.«
Tečaji, ki popeljejo v bistvo umetnosti
S podajanjem skrivnosti umetnosti se ukvarja tudi mag. Natalija Šeruga Golob. Akademska slikarka, ki v Mariboru vodi slikarske tečaje, pove, da se z različnimi tečaji in delavnicami v našem mestu ukvarja že 20. leto, ledino pa je po svojem študiju na Akademiji orala tudi v Ljubljani. »V Mariboru sprva pod okriljem galerije Skrinja, nato v sodelovanju z galerijo Abruni, zadnjih šestnajst let pa vodim slikarske delavnice samostojno, kot Slikarski tečaj Maribor,« pove slikarka.
Slikarski tečaji pri mag. Nataliji Šeruga Golob (na fotografiji) popeljejo v skrivnosti umetnosti
Kako pa sploh potekajo tečaji pri mag. Nataliji Šeruga Golob? »Delo v slikarskih delavnicah, ki jih vodim, poteka kot posredovanje slikarskega métjeja, slikarske obrti in seveda iskanje, razvijanje, artikuliranje posameznikove lastne slikarske govorice. Zadnja leta sledimo pri učenju slikarske obrti renesančnim vrednotam, kot so SAPER VEDERE (znati videti), IMITATORE DELLA NATURA (gledanje, opazovanje, ki je temeljna vrednota), PURO (jasno, čisto brez nepotrebnih okraskov), FACILITA (hitrost in lahkotnost pridobljena z marljivostjo, z veliko vaje), PERSPEKTIVA (obvladovanje prikazovanja prostora). Edino tak način posredovanja znanja se mi zdi smisel in mi je izziv,« pove in doda: »Veliko nalogo, poslanstvo in izziv pa vidim predvsem v vizualnem kultiviranju posameznika in s tem družbe. Trudim se, da v sklopu delavnic več časa namenimo obiskom in ogledom umetniških del. Da pridobivamo občutek in zavest, da znamo ločiti kič in prazno pacanje po površini od umetniškega dela.«
Ustvarjati si želi vse več ljudi
Želja po tem, da bi tudi sami slikali in ustvarjali, v zadnjih letih narašča, opaža Šeruga Golobova. »Udeležencev slikarskih delavnic ne štejem, nekateri pridejo enkrat, drugi ostajajo ducat let in jim je moj-naš slikarski tečaj njihov oddaljen atelje z mentorico in soustvarjalci, odnosi postajajo spoštljivo-ustvarjalno-prijateljski,« pove in nadaljuje: »Posameznikov, ki si želijo slikati, ustvarjati je v zadnjih letih mnogo več, kot tistih ki si želijo umetniško delo kupiti. Nekako se je razmerje med tistimi, ki so kupovali umetnost, jo cenili in celo plačali zanjo prevagalo na stran tistih, ki si želijo sami naslikati, ustvariti neko delo.« Hkrati omeni, da se posamezniki, ki obiskujejo njene delavnice, vse bolj zavedajo, da ni prav vsaka slika umetniška, a opaža, da te miselnosti v družbi še vseeno primanjkuje. »To zelo pozabljamo, saj smo v obdobju v katerem so vrednote: jaz, zase, zmorem, znam. Lahko se naučiš korektno in lepo igrati klavir toda malokdo bo vrhunski pianist,« reče.
Umetnost v našem mestu
Kako je umetnost sprejeta v Mariboru? Ji dajemo dovolj pozornosti? »Verjetno nič drugače, kot je bilo zmeraj. Je pa naš napredek, da je umetnost dostopna vsakemu,« meni mag. Natalija Šeruga Golob: »Nekoč si moral imeti srečo, da si se rodil v premožni družini, ki je imela dostop do umetniških del, danes se lahko rodiš v zelo revni družini in imaš svobodno voljo in možnost, da kasneje, kadarkoli vstopiš v umetnost. Glede tega napredujemo. Lahkotno, dopadljivo, na prvo žogo je zagotovo zmeraj hitro in dobro sprejeto, pri večini. Toda večina tako in tako ni izziv in umetnost zagotovo ne nagovarja večine, temveč posameznika.«
»Toda večina tako in tako ni izziv in umetnost zagotovo ne nagovarja večine, temveč posameznika,« pove mag. Natalija Šeruga Golob.
»V medijih je mnogo preveč neselekcioniranega prostora za samooklicane »umetnike«, komercialne, agresivne in glasne. Človeku, ki ima rad umetnost, jo resno spremlja ter z njo živi, je jasno, da še zdaleč ni vse enako, da jabolko nikakor ni enako zelju. Ampak kot povsod je tudi na področju umetnosti zelo veliko smeti, postali smo strašansko površni, sebični in skrajno nepotrpežljivi. K sreči je čas velik čistilec, ki odplakuje … V zgodovini, v tradiciji umetnosti so ostali veliki ustvarjalci, toda zelo redki med njimi so imeli srečo, da je družba prepoznala vrednost in dala pozornost njihovemu delu že v njihovem času,« še doda Šeruga Golobova.
Ustvarjanje pri akademski slikarki mag. Nataliji Šeruga Golob je nekaj posebnega
Mladi, Maribor in umetnost
»Menim, da je umetnost danes v Mariboru kar dobro sprejeta. Kar se tiče naše šole, lahko poudarim, da imamo 90 % učencev, ki se k nam vračajo vsako leto znova, bodisi v celoletno izobraževanje ali v počitniške likovne šole. Nekaj učencev je tudi takšnih, ki pridejo k nam, pa se starši čez čas odločijo, da bodo raje obiskovali nogomet ali tenis ali kateri drugi šport in da za umetnost nimajo dovolj časa, saj lahko rišejo tudi doma in umetnost ni toliko pomembna kot šport. Menim, da je pri otrocih pomembno sorazmerje med športno dejavnostjo in umetnostjo,« o umetnosti v Mariboru ter umetnosti med mladimi razmišlja Melita Ragolič iz Šole umetnosti Atilem.
Do umetnosti skozi zgodovino Maribora
»V naši likovni šoli učencev ne učimo samo likovne umetnosti, temveč tudi o umetnosti na splošno. Ker imam res veliko učencev, s katerimi se med potekom likovne šole tudi pogovarjamo o raznih stvareh menim, da danes naši otroci bore malo vedo o umetnosti nasploh. Zato sem se že leta 2014 odločila, da bomo v naši šoli umetnosti program likovnega izobraževanja malce nadgradili in naše učence poučevali tudi o osnovah bontona, kulture, umetnosti in tudi zgodovine,« pove Melita Ragolič: »Na zabaven in malce drugačen način želimo našim učencem približati predvsem zgodovino našega Maribora. Ne samo, da veliko ustvarjamo na temo ArtMaribor, ampak večkrat obiščemo tudi Pokrajinski muzej, kjer nas poučijo o zgodovini Maribora.« Ragoličeva pove tudi, da z mladimi večkrat obišče Židovski trg, ki se nahaja skorajda na pragu Šole umetnosti in galerije Atilem, kjer jim predava o zgodovini Maribora ter Lentu z najstarejšo trto na svetu.
»Najbolj pa me veseli, ko mi kdaj kateri učenec pove, da je v šoli dobil petico, ker se je določene stvari naučil pri nas. Večkrat je to tudi iz področja književnosti, saj veliko govorimo tudi o literaturi in književnosti. Trudim se, da v naši šoli umetnosti resnično združujemo likovno izobraževanje z ostalimi zvrstmi umetnosti in zgodovine na zabaven in otrokom ter mladostnikom prijazen način,« še doda Ragoličeva.
Včasih umetnost predstavljamo napačno
Da imajo otroci in mladi o umetnosti povsem svoj, včasih celo negativen pogled, v veliki meri vpliva šola. »Vsi naši učenci radi rišejo in slikajo. Radi imajo umetnost. Veliko je pa tudi takšnih, ki jim predvsem likovna umetnost v osnovni šoli ni všeč. Nekateri naši učenci tudi dobivajo slabe ocene pri likovnem pouku iz različnih razlogov. Ko mi starši včasih povedo, da njihov otrok v šoli ne mara likovnega pouka, jih vedno potolažim, da se lahko otroka tudi drugače motivira in da če mu je všeč pri nas, ne pomeni, da mu likovni pouk ni všeč,« razloži Ragoličeva, ki meni, da ni nujno dobro, da se likovno, glasbeno in športno vzgojo v osnovni šoli sploh ocenjuje.
Utrinek ustvarjanja na slikarskih tečajih mag. Natalije Šeruga Golob
Tudi akademska slikarka mag. Natalija Šeruga Golob pove, da v svojih tečajih sodeluje z udeleženci vseh vrst, dotakne pa se tudi področja mladih: »Verjetno bi se dalo z mladimi (po letih) storiti veliko. Največ z vzgledi, če bi starši namesto, da vlagajo le v zdravo telo vložili tudi v zdrav duh. To je namesto, da vložijo denar v nov telefon, preveliko televizijo, prevelik avto, preveliko hišo, drage počitnice, preživijo blag in tih dan v družbi z umetnostjo, v galeriji, v muzeju, v knjižnici, v knjigarni …«
»Verjetno mladi potrebujejo le vzgled v zgodnjih letih in nato trdno in tiho podporo njihovemu raziskovanju umetnosti.«
Doda še, da je pomemben predvsem zgled, da tudi odrasli pokažemo, kako nas majhna umetniška stvar razveseljuje, poživlja in bogati. »Verjetno mladi potrebujejo le vzgled v zgodnjih letih in nato trdno in tiho podporo njihovemu raziskovanju umetnosti. Sama imam izkušnje, kot punčka spomin, da je dedi kupil dve majhni lepi oljni sliki, da sem v zelo zgodnjem obdobju z mamo slikala, da sem v osnovni šoli dobila velik zaklad, ene super velike in pisane tempera barvice, da je v srednješolskem obdobju obstajal neformalni krožek slikanja na srednji šoli (vodil ga ni profesor temveč umetnik). Tudi to so bila moja vrata v umetnost,« mi zaupa mag. Natalija Šeruga Golob.
Še vemo, kaj je umetnost?
Zdi se, da dojemanje umetnosti v zadnjih letih postaja skorajda »instantno«, zato so prav šole umetnosti dobrodošel element, ki umetnosti vrača dostojanstvo in lepoto. »Boleče je leta 2020 slišati stavek ne razumem Picassa, ne razumem moderne umetnosti (čeprav je z nami vse to že več kot 100 let). Nedopustno je, in je znak nekultiviranosti, da nekdo, ki ima izobrazbo, položaj v družbi, javno in glasno podpre, celo vloži denar v popoldanskega slikarja (prijatelja, znanca), ki maže kičaste krajine, akte ali še huje abstraktno (in prazno) paca barve na platno,« meni mag. Natalija Šeruga Golob in doda: »Lepo je, da posameznik z veseljem slika, paca z barvami, je v čarobno ustvarjalnem procesu, v blaženem stiku s seboj, postane pa zelo škodljivo, ko se potem v javnem prostoru za takšno osebo neupravičeno uporablja beseda umetnik, ta beseda je danes razvrednotena. Tudi sama imam neljubo izkušnjo, ko nekdo pride na en tečaj, in je zaradi svojih prijateljsko poslovnih povezal zelo hitro v javnem prostoru imenovan za umetnika, medijsko odmeven in tržno uspešen. To je nedopustno.«
Šole umetnosti – preveč ali premalo?
Morda se Maribor res ne more ponašati z neštetimi šolami umetnosti, a pravi čar je prav v ne-masovnosti. »Danes je tako in tako prevelika produkcija in ponudba vsega, preveč je umetnikov, mnogo preveč je umetniških šol, kjer plačaš šolnino in dobiš formalni naziv. Verjetno je lažje biti umetnik kot karkoli drugega. Vprašanje pa je, kaj bo svet z vso to produkcijo, tudi umetnosti? Pri nas tako in tako ni trga, zbiralcev in konzumentov umetnosti je malo. In zato so le ti zelo dragoceni za življenje umetnosti,« razmišlja Šeruga Golobova.
Biti umetnik je izziv
»Verjetno je danes mnogo manj fino biti neviden, strasten in tihi ljubitelj, ki živi z umetnostjo, kot pa glasen samooklicani veliki umetnik, lačen publicitete. Tudi pri sebi opažam, kako težko realiziram željo, da bi vsako leto kupila en kos umetnosti, da mene poživlja in tudi zato, da s tem podprem avtorja. Te zavesti žal še zdaleč ne premoremo. Menim da ni pravega odnosa in zavedanja, da je umetnost prestiž, nekaj dragocenega in redkega, kot biseri. Preveč posameznikov si domišlja, da se itak lahko naučijo in si naslikajo umetniško delo, ilustrirajo knjigo, napišejo in izdajo knjigo. Ne, to ne gre. Lahko si naslikaš korektno narejeno sliko. To je vse. Zelo, zelo redko nastajajo presežki,« o tem, kako biti umetnik in kako razumeti umetnost razmišlja mag. Natalija Šeruga Golob, ki sicer živi v Radencih. »Prava umetnost nastaja v ilegali, pravi meni ljubi Marcel Duchamp v nekem intervjuju,« še pripomni.
Da je v Mariboru biti kulturnik, umetnik prav poseben izziv, meni tudi Ragoličeva. »Pa vendar vsak , ki se je že ali se podaja na samostojno pot ve, da je težko. Ustvariti takšno izobraževalno institucijo kot je Atilem, pomeni veliko odrekanja, nešteto delovnih ur … enostavno živeti moraš za svoje delo. In če nekaj delaš rad, s srcem, ni nič težko. Res pa je, da sta umetnikom delovna »kondicija« in tudi znanja ekonomije, pri vodenju šole, nujni,« izpostavi vodja Atilema.
Melita Ragolič, vodja Šole umetnosti Atilem
Po umetnost na MARS
Šolo umetnosti na Zavodu MARS vodi tudi Irena Pamič. »Slikarski in risarski tečaj na Zavodu MARS Maribor poteka že od leta 2016. Takrat je bila vodja šole akademska slikarka Alja Krofl, leta 2018 pa sem prevzela tečaje jaz. Delo sem nadaljevala v duhu odprtega ateljeja. Ponudba je zato namenjena tako mladim (13+), kot tudi odraslim. Dobrodošli so začetniki, znanja željni, kreativni in tisti, ki želijo poglabljati svoje vedenje in prakso. Prav tako je naša Šola likovne umetnosti namenjena tistim, ki se pripravljajo na sprejemne izpite, vseh vizualnih tradicionalnih oblik,« pove Pamičeva.
Irena Pamič pove, da šolo umetnosti na Zavodu Mars obiskujejo tako mladi kot odrasli. Delo poteka v manjši skupini, ki šteje do pet udeležencev, trenutno pa šolo obiskujejo trije. »O umetnosti se je treba pogovarjat, si jo ogledovat in če gre, jo v polni meri konzumirat, saj nikoli ne vemo, katera vizualna podoba lahko vpliva na naše odločitve. Umetnost lahko razumemo tudi tako, da nam lahko predstavlja trenutke opazovanja in gledanja, kjer se lahko naši možgani spočijejo od dnevnega bombardiranja informacij. Omogoča nam, da k vizualni komunikaciji (predvsem komercialni) pristopamo kot kritičen in odgovoren posameznik,« je prepričana Pamičeva.
»Uporabnike« je potrebno zbuditi
Tega se očitno zaveda tudi Maribor. »Po mojih opažanjih kulturi že dajemo nekaj pozornosti, vprašanje pa je kdo vse bi jo še moral negovati in spodbujati. Umetniških del, aktivnosti in raznolikosti je v ponudbi dovolj in to prav za vse starosti. Je pa potrebno zbuditi uporabnike, gledalce in sprejemnike umetnosti. Umetnost zame pomeni način življenja, odziv določene kulturnega obdobja in časa. In tu so potrebne spremembe,« doda.
Po umetnost se je mogoče odpraviti tudi na Zavod MARS, kjer šolo vodi Irena Pamič.
V šolah je kreativnosti premalo
Pa umetnost in mladi? »Osnovnošolci, ki obiskujejo šolo, povejo, da jim v šolskem prostoru manjka več kreativnosti skozi vizualno umetnost. Kot samozaposlena v kulturi in pedagoginja iz področja se zavedam, da vizualno izražanje in tudi ogledovanje širi posameznikov um, saj s tem, ko se ukvarja z umetnostjo, uri svojo kreativnost, ki se lahko kaže tudi na drugih področjih (humanistična, naravoslovna, družboslovna … ),« razloži Pamičeva in nadaljuje: »Po mojem mnenju se kultura (torej družba) razvija tudi skozi umetnost, kar potrjujejo zgodovinski viri in vsakokratna prisotnost umetnosti. Zato menim, da je umetnost kot področje v naših življenjih, enakovredna z vsemi ostalimi. Je pa res, da moramo za doživljanje „lepega“ ali estetskega, najprej zadovoljiti primarne človekove potrebe.«
Umetnost skozi druženje
Šola za likovno umetnost na Zavodu MARS Maribor ponuja v prvi meri druženje skozi in z umetnostjo, na praktičen, teoretičen in družaben način. Pamičeva pove, da se program prilagaja vsakemu posamezniku glede na njegovo željo motiva in tehnike, hkrati pa kot vodja šole skuša Irena zasnovati izzive, primerne za vse. »Tako šola ponuja edinstven in prilagojen program in pristop za vsakega posameznika. Umetniška področja, ki se jih dotaknemo segajo vse od antike in do danes, skozi primere se srečujemo z likovno teorijo in prakso, obiščemo galerijo in komentiramo ter opisujemo dela umetnikov, rišemo in slikamo, ustvarjamo v notranjih prostorih in tudi zunanjih (na ulici, v parku …),« pove Pamičeva.
Ustvarjanje z Ireno Pamič
Pamičeva se s svojimi učenci srečuje in ustvarja enkrat tedensko. »Srečanje bi lahko opisala tako: ob dogovorjeni uri se srečamo, se najprej pomenimo, kakšen teden je za nami in kaj se nam je zgodilo, si pokažemo skice in čez teden ustvarjene materiale, potem pa počasi začnemo z ustvarjalnim procesom. Pripravimo si motiv (ga nadaljujemo, ali izberemo), prostor, materiale in začnemo z delom. Vmes potekajo korekture in pogovori, listanje po literaturi in nabiranje znanja. Tudi odmori so potrebni, oko je treba odmakniti od intenzivnega gledanja in ga sprostiti. Ob koncu srečanja pospravimo in se z nasmehom poslovimo,« še doda.
Kot kulturnik si za vse sam
In kako vlogo kulturnika, umetnika v Mariboru vidi Pamičeva? »Odgovarjam lahko samo skozi status pedagoginje samozaposlene v kulturi, ki ga lahko primerjam z obliko samostojnega podjetnika. Oba imata skupni imenovalec in sicer si za vse sam. Za izvedbo in promocijo, vodenje „podjetja“ in še marsikaj. Zato sem zelo vesela, da sem postala del ekipe Zavoda MARS Maribor, saj smo kolektiv, ki entuziastično in zvesto sledi uresničevanju kulture v našem prostoru. In včasih je lahko lažje delovati v ekipi, ki ima določene skupne cilje in poti. Pomembno se mi zdi s kom delaš, kaj delaš in kako delaš.«
Jubilejna tudi Artdidakta
Z že več kot 10. leti delovanja, se lahko pohvali šola umetnosti Artdidakta, ki jo vodi Jasmina Granduč. Pove, da je učencev, ki šolo obiskujejo, vsako leto več, zato je v letošnjem letu šola doživela selitev v večje prostore na Gregorčičevi. »Ni pa toliko pomembno število učencev, kot podatek, da nekateri obiskujejo mojo šolo že 10 let, večina pa več let zapored. Mislim, da je to pokazatelj dobrega dela,« izpostavi Grandučeva.
Jasmina Granduč, vodja šole umetnosti Artdidakta, na letošnji razstavi grafik GRAFO:SKOP. (foto: Artdidakta Facebook)
Priznane razstave in zavidljiva sodelovanja
Tako kaže tudi dejstvo, da je v Mariboru Artdidakta zelo dobro sprejeta. Razstave, ki jih je bilo v teh letih že veliko, so namreč zavidljivo dobro obiskane, kvaliteto pa nakazuje tudi to, da je Artdidakta razstavljala na priznanih lokacijah kot so ljubljanski grad, ormoški grad, Kula stražarnica v Varaždinu, slovenski konzulat v Monoštru … »Žal marsikateri t.i. likovni tečaji, delavnice, šole zaradi svojega nestrokovnega dela mečejo slabo luč na vse nas, ki se trudimo obdržati visok in strokoven nivo izobraževanja na likovnem področju!« doda Grandučeva.
Mladi bi ustvarjali, a ne vedo, kje
Grandučeva najpogosteje dela z osnovnošolci in dijaki: »Poskušam jim približati umetnost skozi terensko risanje v muzeju, knjige in pogovore.« Doda, da se letos 14 otrok in mladostnikov pripravlja na sprejemni izpit na likovne šole in akademije. »Pripravljajo se za Srednjo oblikovno šolo v Mariboru in Ljubljani, Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (smer: restavratorstvo, slikarstvo in ilustracija), Fakulteto za dizajn v Trzinu (smer: notranje oblikovanje in grafično oblikovanje), Naravoslovno tehnično fakulteto (smer: oblikovanje tekstilij), Pedagoška fakulteta v Mariboru (smer: likovna pedagogika), akademija za dizaj v Grazu (smer: industrijsko oblikovanje),« pove.
Artdidakta čas svojega delovanja lahko obeleži z mnogimi zavidljivimi dosežki, v lanskem letu, ko so obhajali kar 10 let neprekinjenega delovanja, so se lahko pohvalili s kar 34 razstavami, 33 tematskimi delavnicami, posebno monografijo, preko 400 tečajniki, od tega kar nekaj tečajniki s pripravo na preizkuse znanja ter sprejemne izpite v Sloveniji in tujini, sodelovanjem na mednarodnem natečaju, nagradami …
Kjer umetnost združuje
Vodja umetniške šole Artdidakta pojasni, kaj vse se pri še njih dogaja. »Ponujamo tečaje risanja, slikanja, grafike, kiparstva, celoletno likovno šolo, celoletno pripravljalnico, intenzivne priprave na sprejemne izpite, likovno terapijo, likovne kolonije v Sloveniji in v tujini, strokovne ekskurzije in terensko delo ter seveda počitniške delavnice,« pove Grandučeva.
Ustvarjanje v šoli umetnosti Artdidakta, ki jo vodi Jasmina Granduč.
Jasmina Granduč z Artdidakto sodeluje z različnimi nevladnimi organizaciji, zato opaža, da je v Mariboru sicer veliko mladih, ki jih ustvarjanje zanima in radi ustvarjajo, a je dogajanje na tem področju širši publiki slabo predstavljeno. Tako je Grandučeva v obliki tečaja risanja in slikanja dve leti zapored sponzorirala nagrade za likovno ustvarjanje na natečaju IZODRAZ, ki ga izvaja Klub mariborskih študentov.
Umetnost se prebuja tudi v šolah
Pa vendar Grandučeva opaža, da ima kar nekaj mariborskih šol zelo dobre likovne mentorje, ki mlade vzpodbujajo v njihovi kreativnosti. »Moji učenci se prijavljajo na šolske natečaje in skoraj vedno dobijo nagrade ali priznanja. Letos je na OŠ Franc Rozman Stane dobila že drugo leto zapored Prešernovo nagrado za likovno delo moja učenka, 7-letna Eva, na II. gimnaziji pa Beti in bivša učenka Zoja,« se pohvali Jasmina Granduč. Artdidakta večkrat sodeluje tudi z mariborsko bolnišnico, pred kratkim so poslikali hodnike pod Kliniko za pediatrijo in ustvarili Čudežni gozd, z umetnostjo in razstavami pa so bolnike razveseljevali že večkrat pred tem.
Razstava Portreti šole umetnosti Artdidakta iz leta 2016. (foto: Artdidakta Facebook)
Kulturnik? »Naporno!«
Tudi Grandučeva, ki z Artdidakto ponuja številne dejavnosti, pove, da je biti kulturnik v mestu naporno: »Kako je biti kulturnik v mestu? Naporno! Sicer svojega dela ne bi nikoli zamenjala za drugo, ampak, če želiš biti najboljši, moraš konstantno širiti ponudbo, se prilagajati, biti inovativen, sodelovati z različnimi inštitucijami, organizirati razstave in prireditve, dnevno objavljati novosti na FB ali spletni stani, v glavnem, delati več kot 10 ur na dan, vsak dan, tudi za praznike in počitnice.«
