Unescov umetnik za mir, kipar, ustanovitelj komune v Šempasu v Vipavski dolini, izdelovalec litopunktur; kamnitih stebrov na mestih z večjimi energetskimi silami, in avtor številnih knjig o elementarnih silah in bitjih Zemlje ter o zdravljenju Zemlje preko sebe ter obratno … Vse to je Marko Pogačnik, ki je posebno knjižico namenil tudi mestu Maribor. Prepričan je, da Maribor ni zgolj prostor, ki ga naseljujemo ljudje, pač pa del kompozicije večjih svetih krajev. Prepričan je, da je prava lepota mesta skrita v jedrih zemlje, ki svoje moči kaže skozi številne svete kraje, razpostrte po mestu. »Da pa bi Maribor lahko dandanes ponovno odkril in udejanil svojo lepoto in moč, se mora ponovno povezati s svojim izvorom, z življenjskimi silami, ki napajajo Mariborski prostor, in s svojimi svetimi kraji,« piše v uvodu svoje knjige Maribor v svoji lepoti in moči: Vodnik k Mariboru. Bil je toliko prijazen, da nam je svojo knjigo v ta namen celo poslal. V nadaljevanju opisuje t i. svete kraje in opisuje njihove skrivne moči, kakor jih zaznava sam.

Pekrska gorca

Značilen primer svetega kraja v Mariboru, gre namreč za gigantski kos kamnine, ki moli iz Dravske doline med Mariborom in Pohorjem, četudi je vse naokrog eno širno polje. Legenda o Pekrski gorci pravi, da so se Mariborčani zamerili Bogu, zato je hudiču pustil, da odlomi velikanski kos Pohorja in ga meščanom za kazen posadi sredi Maribora. Ko je hudič tako velik tovor nesel nad Maribor, je srečal vilo in se zapletel v pogovor. Nenadoma je ura odbila polnoč in hudič je izgubil svojo moč, izginil, velikansko skalo pa pustil sredi polja, na območju, ki mu danes rečemo Pekrska gorca. Pogačnik je prepričan, da si vilinska bitja lahko predstavljamo »kot barvit vrtinec vitalnih sil, v katerega so vpletene različne plasti spomina in zavesti«. Obstajala pa naj bi tudi vilinska bitja »petega elementa« (poleg ognja, zemlje, vode in zraka), ki so sposobna sodelovati s človekom pri razvoju civilizacije. Te vile so tako posredovale pri nastanku Pekrske gorce, ki deluje kot antena. Pekrska gorca je v bistvu megalit, znotraj katerega so »vrteča se kolesa« kot pri urnem mehanizmu. Ta kolesa kot da se odzivajo na impulze iz notranjosti Zemlje in vesolja, ciklično zvenenje pa se širi v prostor naokrog. To vsem, ki živijo v njeni okolici, omogoča uglasitev z ritmi Zemlje in vesolja.

Drava

Reka Drava vsega svojega potenciala ne more izpolniti, saj je ujeta v človeško prirejeni strugi in je videti »kot da bi tekla skozi plastično cev«. Kljub temu je v nji ritem, ki je ostal še iz pradavnine. Na sredi struge se oblikuje »nekakšna hrbtenica reke«, ki omogoča stik reke z njenim pravzorcem. K sreči se Drava dotika treh svetih krajev v Mariboru, to so Mariborski otok, izvir sv. Jožefa in prepadne stene Meljskega hriba. Od tod Drava črpa njihovo moč, kar jo dodatno bogati.

Mariborski otok

Mariborski otok predstavlja tako vrata, skozi katera Drava vstopa v naš prostor, obenem pa tudi »ključ«, s katerim je ta kraj zaščiten pred zlorabo njegovega potenciala. Kdor ima ključ, lahko pride v globlji stik z bistvom tega kraja.

Izvir sv. Jožefa

Izvir svetega Jožefa pod istoimenovano cerkvijo na Studencih je prav tako poln skrivnostnih energij. Na platoju, kjer stoji cerkev, avtor zaznava nekakšen snop svetlobnih impulzov, ki izvirajo iz globin našega planeta. Na tem območju poteka svojevrstna izmenjava informacij med Gajo (boginjo oz. zavestjo Zemlje) ter vesoljem, na sami sredi teh energij pa je podzemni izvir, ki na površje priteče spodaj pod kapelico. Ta voda je obogatena z dodatnimi informacijami.

Meljske pečine

Meljske pečine veljajo za še eno pomembno energetsko točko, ki ji manjka pristen stik z reko, katerega je nekoč imela, a jo je človek z jezom elektrarne strogo kanaliziral. Tik pod platojem Meljske pečine avtor »vidi subtilno kroglo«, ki jo avtor razume kot simbol zavesti Gaje, ki je sposobna prenavljati življenjski organizem reke. Tega pristnega stika več ni, zato reka s svojimi elementarnimi silami ne more doseči te energične sfere.

Hudičeve skale

Podobno kot na Pekrski gorci, so tudi za t. i. Hudičeve skale nad Kamnico odgovorna vilinska bitja. Četudi so kamni negibni, so v resnici živi, je prepričan avtor. Mineralni delci v skalah so namreč v konstantnem gibanju. Ime hudičeve skale so ji dali ljudje, kot češ, da skale zagotovo niso naravnega izvora. Toda avtor opozarja, da »monoteistična verstva ne poznajo svetosti Zemlje in njenih vilinskih svetov«. Vilinci bi naj bili celo prvotni prebivalci Zemlje, z lastno civilizacijo, povsem drugačno od naše. Vilinska bitja nimajo materialnega telesa, lahko pa jih razumemo kot utelešenje različnih delov zavesti Gaje. Vilinska bitja v bistvu naseljujejo te kamne, ki jim slabšalno pravimo hudičevi. Same skale so bile po mnenju avtorja ustvarjene, da bi lahko Gaja usmerjala življenje v utelešenem svetu. Avtor še dodaja, da so se starodavne kulture očitno zavedale svetosti tega kraja, saj so dostop do megalitov tlakovale z nasipi iz kamenja in zemlje.

Platana pred dvorcem Betnava

Platana pred Dvorcem Betnava predstavlja prag med duhovnim/energetskim in materialnim. Čez ta prag morajo stopiti vse nefizične entitete, če se želijo utelesiti v materialnem svetu. Avtor na tem območju čuti močno prisotnost živalskega sveta. »Intuicija mi pravi, da so se na tem kraju nekoč srečevali in med seboj komunicirali različni rodovi živali,« navaja v svoji knjigi. Pri tem gre za pomembne živalske vrste, ki s svojim neprestanim gibanjem in prenovo vzdržujejo življenje oziroma prenovo narave. Morda pa je prav zato na tem območju Čebelarski center Maribor?

Stražunski gozd

To, da so v Stražunskem gozdu prisotne posebne energije, ki imajo celo zdravilne zmožnosti, ni nič novega. Kot poroča Pogačnik, je užaloščen, da je gozd tako zelo posekan in zaradi ceste ločen na dva dela. Nekdaj je območje Stražuna poplavljala Drava. »Joj, kako zelo ta kraj pogreša dotik Drave – čisto izsušen je!« navaja Pogačnik. Prepričan je, da je prav Stražun en tistih krajev, ki lahko odreši naš planet. Gozd primerja z mitom o Kralju Matjažu, ki bo vstal, ko bo na Zemlji največ zmede, in s svojo vojsko osvobodil planet človekovega pohlepa. Skriti potenciali gozda spijo, vse dokler naša mati zemlja ne občuti stiske, ki se sedaj že pojavlja v zaradi onesnaževanja, segrevanja planeta, spornega črpanja olja in plina iz njene skorje … Sedaj se lahko ti potenciali aktivirajo. Posebnih moči gozda so se očitno zavedale tudi starodavne neolitske kulture, saj se še danes vidi nasipe nekdanjih svetišč.

Mariborska Piramida

Mariborska Piramida ima, četudi je naravnega izvora, piramidno obliko, za slednje pa velja binarno načelo. Pogačnik v jedru Piramide zaznava nekakšno svetlobno jedro, za katero čuti, da je nekaj dragocenega. Dozdeva se mu kot »praatom življenja«. Piramida je tako posvečena Gaji kot materi življenja.

Mestni vrh

Med Piramido in Mestnim vrhom je kotlina, podobna kotlu. V njej so štirje ribniki. V nedotaknjenem delu te kotline so se ohranili mogočni hrasti, ki predstavljajo moško naravo Mestnega vrha. Podobno kot Mestni vrh uteleša moško, pa Piramida uteleša žensko naravo. Njuno partnersko naravo je mogoče občutiti prav na območju Treh ribnikov. Hriba se dotikata na nasprotni strani kotline za vasjo Ribniško selo, kjer je sedaj umetno narejen ribnik. Pogačar na tem območju čuti močno žarčenje. Prepričan je, da je ribnik davno nazaj ustvarila kultura, ki je v stiku obeh vrhov videla utelešenje božanskih staršev življenja na Zemlji.

Stolni vrh

Stolni vrh, ki stoji desno od Piramide, pa po drugi strani predstavlja dom boginje device, Kalvarija na levi pa je žarišče boginje preobrazbe. »Razsežnosti Gaje/Zemlje se zrcalijo v podzemnem svetu, ki ga vidim pod dolgim zaobljenim hrbtom Stolnega vrha,« piše Pogačnik. Iz tega podzemnega sveta se navzgor vije moder tok, nekakšna modrost Zemlje, z drugega pola Stolnega vrha od zgoraj navzdol pa se spušča energija oz. zavest iz vesolja. Posebnost Stolnega vrha je tako prav v komunikaciji med zavestjo Zemlje in modrostjo vesolja.

Kalvarija

Dobro znano je dejstvo, da so nekdaj ljudje cerkve postavljali na območjih s posebnimi energijami. Podobno je s cerkvijo Sv. Barbare na Kalvariji. Samo Kalvarijo Pogačnik zaznava kot kraj, ki predstavlja potencialni vir izjemne moči celotnega mariborskega prostora. Na njej so navzoče tako prasile Zemlje in navzočnost vil, ki poznajo pota usode. Prav zato Kalvarijo pripisuje boginji preobrazbe.

Poštela

Srčni sistem Mariborskega prostora pa temelji na območju Poštele, kjer avtor zaznava energijo, ki niha v resonanci z jedrom Zemlje. Poštela je sicer znana kot prazgodovinska naselbina še iz časov železne dobe, v bližini so tudi številne gomile, kjer so tedanja ljudstva pokopavala mrtve.