Luka Šulić si je na eni točki slekel suknjič. Saj je bilo jasno, na kateri točki. Ko je nastopil čas za Smells Like Teen Spirit. Evgeny Genchev se je samo smejal in čakal. Kdaj bodo počile strune in kdaj bodo črnobele tipke dokončno premočene. Kmalu sta bila tako kar oba v kratkih rokavih. Na špilu, kjer je zeblo. Ampak prav zares pa ni zeblo. Ni moglo. Ni šans. Ker je bil v okviru »najdaljšega« Festivala Lent na Trgu Leona Štuklja koncert, ki te je pogrel.

Presežek v svoji liga

Toliko miline in toliko topline. Toliko ostrine za klasične skomine. Če je bil prvi avgustovski vikend Lent po Lentu prejšnji vikend v znamenju kolektivne nostalgije z Bijelo dugme in skupinskega plesanja na Soulfingers, je bilo to, kar se je zgodilo sinoči, nekaj povsem drugega. Neka svoja liga. Neka čisto svojevrstna, posebna in, ja, neponovljiva izkušnja. Presežek. Ne, ker bi to bil vedno, ampak ker se včasih nekaj zgodi tam, kjer tega ne bi pričakoval.

Luka Šulić in Evgeny Genchev sta stišala mesto na totalni minimum. Kot počasni, vljudni, skoraj plahi šššššš. Tako zelo, da si med premori na koncertu skoraj lahko šepetal. Pa ti ne bi bilo nič ušlo. Ker tak koncert je to bil. Najprej nežen, spoštljiv, a nič manj razgiban, ker pač Vivaldi je vedel, kakšno ostrino lahko ima Zima. In kako si bodo glasbeniki njegove znane motive podajali sem in tja.

Kakor da sta boksala

Na trenutek je bilo, kakor da – boksata. Pa saj. Pride z opisom. »Nocoj z mano moj dragi prijatelj, Rocky Balboa klavirja iz Bolgarije, Evgenij Genchev, en velik aplavz zanj prosim. Je Rocky, ampak ima tudi nežno plat,« ga je predstavil Šulić. Kadar ni polovica 2Cellos, je vedno bolj zgovoren. Mikrofon drži samozavestno. Pa saj, kako ga ne bi. V svojem mestu. Našem mestu. Na glomaznem trgu, ki je ostal velik, ampak imel tudi pridih komornega koncerta. Skoraj. Publiko je pa že imel tako. Ki je vedela, zakaj in po kaj je prišla.

Ja, seveda na številne hite. Ko je Šulić, pred ikonično Bohemian Rhapsody, celo pozval, naj se vendar malo tudi zapoje. Pa ne veš, ali je prav ali ne. Kot da bi s cmokom v grlu pomislil, da se, em, ne spodobi. Seveda se. Šulić namreč iz klasične in zlasti filmske glasbe pokaže, kakšen ogromen potencial in širino imajo klasični inštrumenti. »Vam je to všeč?« je kar parkrat vprašal. Skoraj brez potrebe, kdor je prišel, je srkal in skral in srkal repertoar. Nežnejši del koncerta je bil za tako nepričakovano hladen večer, ko jesen želi povedati poletju, da si pač želi preveč, točno tisto, kar se je nemara potrebovalo. Kot objem. Kot koca, pod katero se ogrneš. In stisneš. In segreješ. Deka za dva.

Klasika svoje sorte

Objem violončela in klavirja, sploh v taki verziji, je pač vzajemno mo(go)čen. Zato se vsi tisti hiti, ki so postali klasika svoje sorte (Nirvana, AC/DC, Queen, Metallica), zdijo nekaj kakor nagrada. Za vzajemno spoštovanje. In to na trgu, za katerega se nam vedno zdi, da je bil nepremišljeno predemenzioniran. Za take dogodke gotovo ne. Lahko je kaj tudi na veliko majhno in majhno na veliko. In to v času, ko se je Šulić zahvalil, da s(m)o sploh prišli. Ker ni nič več samoumevno. In ko uporniška Bella Ciao postane, kakor je rekel, Korona ciao!

Še najbližje se je prišlo islandskim Sigur Ros, ki so v septembrski epkjevski 2012 maniri pokazali, kakšno kuliso ima lahko Trg Leona Štuklja. In enako je bilo zdaj. Klasika tam, kjer je klasika, da skoraj ne vemo, kaj bi s tako ogromnim trgom. Zdaj vemo, spet. Včasih pač šteje, kaj. Ne koliko. Sploh, ko se tako zaploska. Ne, ker bi bilo hite lahko preigravati. Ker bi to bilo tako samoumevno, no, izi. Ni. Šulić in Genchev sta vnesla toliko čustev, toliko sebe. Da se že zato zaploska. In vstane. In nato, za konec, dobi še sporočilo. Kaj največ šteje. Ljubezen. Vse, kar je povedal že Freddie Mercury. Pa je dobro, da slišimo še kdaj.

Koncert Luke Šulića in Evgenyja Gencheva je pokazal, da kombiniranja klasike in popularne glasbe nikdar ne more biti preveč. Da kadar se tekst umakne, stopi naprej nekaj povsem drugega. Mi. In naše želje, naši občutki. Zato je bil koncert presežek. Ker je bil tako topel. Pa je bilo že prekleto hladno. Potencial, da je Lent po Lentu lahko res dolg. Najdaljši. Ker traja. Ostane.

Šulić & Genchev
Nuvoe Bianche
Vivaldi Winter
Thousand Years
Shallow
Amelie
Una Mattina
Arrival of the Birds
Cinema Paradiso
Causo
Czardas
Hungarian Dance No. 5
Nothing Else Matters
Numb
Bohemian Rhapsody
We are the Champions
Nirvana
Thunderstruck
Bella Ciao

You Raise Me Up
My Way
Love of My Life