Skoraj vedno je na Festivalu Lent nastopil v petek. Le dvakrat na soboto. Raje. Da ne bi zamujal še kakšen lentovski ognjemet. Kajti njegovi koncerti so se vselej, ob Dravi pa sploh, radi slovito in pošteno zavlekli. Tudi krepko čez polnoč. »Dvakrat se mi je zgodilo, da so prižgali luči in prekinili koncert,« se spominja koncertni organizator Igor Fekonja – Feki. »Na Bruceu Springsteenu leta 1983 v Münchnu. In v dvorani Tabor na koncertu Đorđeta Balaševića.«

Bilo je 6. decembra 1996 v dvorani Tabor, ko je imel prvi mariborski koncert po razpadu Jugoslavije, ki je leto zatem izšel kot koncertni album Da l’ je sve bilo samo fol? In, da, tudi takrat je bil petek. In petek je bil, ko je za vedno odšel. Danes ob 19. uri mu bo Fekonja v zalivu Vodnem stolpu prižgal svečo.

Prišel zaradi hčere

»Maribor je imel res posebej rad,« se ga spominja Vladimir Rukavina – Gogo, direktor Narodnega doma. »Nenazadnje, navijal je (tudi) za NK Maribor. In rad nas je imel, nam v Narodnem domu je recimo govoril ‘narodnjaci’, v čisto drugačnem kontekstu te besede.« Leta 1999 je imel na Lentu, kakor pričajo tudi arhivi, brezplačen koncert za »someščane«. Da, takrat je že mesec dni živel s svojo družino v Mariboru.

Sem je prišel s hčerko Bebo (Jeleno), ki je imela zelo težko prometno nesrečo, tukaj pa so jo uspešno rehabilitirali. Začutil je, da ima Maribor drugačno dušo, bolj podobno njegovim krajem.

Zakaj je sploh izbral Maribor? »Sem je prišel s hčerko Bebo (Jeleno), ki je imela zelo težko prometno nesrečo, tukaj pa so jo uspešno rehabilitirali. Začutil je, da ima Maribor drugačno dušo, bolj podobno njegovim krajem,« se spominja Rukavina. Sprva je stanoval kar v Habakuku, nato je imel pod Pohorjem tudi stanovanje.

Nenazadnje, navijal je (tudi) za NK Maribor. In rad nas je imel, nam v Narodnem domu je recimo govoril ‘narodnjaci’, v čisto drugačnem kontekstu te besede.

Rukavina se spominja, da Balašević v mestu nikakor ni želel izstopati. Na javnih dogodkih se v Mariboru praktično ni pojavljal. »Takšen je bil. Na glavo si je ‘nabil’ svojo kapo in šel okrog zelo ‘incognito’. Ni imel rad publicitete.« Pogosto je tako kasneje na mariborske koncerte prišel na zaključek tonske vaje, oddelal koncert in se nato odpeljal kar naravnost z Lenta v Novi Sad.

Pridem, pa če bo v Šentilju!

Rukavina ga bo vselej pomnil kot enega največjih pesnikov jugoslovanska prostora. »Ker je del naše skupne mladosti in še starejših, ker je znal sesti v srce. Bil je dober človek, široka duša in niti malo aroganten. On je bil takšen, kot je pel. Sicer pa alkohola ni pil, le kokakolo, zelo rad je igral mali fuzbal in nasploh cele noči spremljal šport.«

Ker je del naše skupne mladosti in še starejših, ker je znal sesti v srce. Bil je dober človek, široka duša in niti malo aroganten. On je bil takšen, kot je pel. Sicer pa alkohola ni pil, le kokakolo, zelo rad je igral mali fuzbal in nasploh cele noči spremljal šport. 

Ni šlo neopazno mimo, da je na Festivalu Lent leta 2016, ko se je ugibalo o usodi festivala, nosil majico Lexit in na Trgu Leona Štuklja, kjer je bil tisto leto glavni oder, izjavil: »Mene da boste odnesli z Lenta, kot ga boste z Drave, malo sem in tja? Prišel bom na Piramido, če bo tam Lent, pridem, če bo v Šentilju!« Zadnjič je v Mariboru na Lentu nastopil leta 2018, ko je tudi nazadnje plaval oder na Dravi.

Avtobusi od vsepovsod

Igor Fekonja – Feki je bil del ekipe, ki je v Mariboru organizirala Balaševićev koncert koenc leta 1996. »Iskreno, ne spomnim se, zakaj točno je bil tisti koncert ravno tukaj, vem pa, da je bil maratonski. Več kot pet ur je igral!«

Še bolje pa se Fekonja spominja, da so bili pred dvorano Tabor parkirani avtobusi od vsepovsod, zlasti iz Hrvaške. »Iz Vukovarja, Šibenika, Splita. Ne me držati za besedo, ampak mislim, da smo bili Slovenci v manjšini na tem koncertu.«

Vrhunsko se je takrat obnesla dvorana, prvič smo dali posebne t.i. delay zvočnike tja zadaj za zadnji del. Bilo je prvič, da je bila dvorana Tabor tako ozvočena. Noter pa po moje kakih 5.500 ljudi! In če se dobro spomnim, so ob pol enih prižgali luči, ker so zjutraj že potrebovali dvorano. On pa bi še pel, še, še.

Tudi Fekonja se ga namreč spominja kot legendo, poeta, njegovi koncerti pa so bili mešanica poezija in kabareja. Pomagalo je tudi najboljše možno ozvočenje dotlej v dvorani Tabor. »Vrhunsko se je takrat obnesla dvorana, prvič smo dali posebne t.i. delay zvočnike tja zadaj za zadnji del. Bilo je prvič, da je bila dvorana Tabor tako ozvočena. Noter pa po moje kakih 5.500 ljudi! In če se dobro spomnim, so ob pol enih prižgali luči, ker so zjutraj že potrebovali dvorano. On pa bi še pel, še, še.«

Zgodilo se mu je nato še tretjič, da so na koncertu prižgali luči. »Čigav koncert? Jasno. Spet na Balaševiću, ko je na Lentu zamujal ognjemet.«