O svoji izkušnji v koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau je danes v Mednarodnem raziskovalnem centru druge svetovne vojne Maribor (MRC) spregovoril Oleg Mandić, ki je bil zadnji človek, ki je leta 1945 zapustil koncentracijsko taborišče.

Iz nacističnega koncentracijskega taborišča, v katerem e bilo pobitih več kot milijon ljudi, so po osvoboditvi častniki Rdeče armade kot zadnjega pospremili prav Olega Mandića. Tja je bil z mamo in babico poslan kot enajstleten deček.

Ob predstavitvi svoje zgodbe sta Mandića spremljala predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije Marijan Križman, predsednik Zveze antifašističnih borcev in antifašistov Hrvaške Franjo Habulin in ravnatelj spominskega parka Jasenovac Ivo Pejaković.

Da bodo svobodni, so vedeli že pred samim dnevom osvoboditve

Oleg Mandič je sin bogatih staršev, sam je strokovnjak za marketing in pravnik, mirotvorec. Trenutno živi v Opatiji.

Kot je dejal Janez Ujčič, direktor MRC Maribor, je številka 189488, ki jo je Mandić dobil leta 1944, ena najbolj znanih številk na svetu. Dodal je še, da je imel v taborišču tri velike sreče: “Prva, da je bil v tistem času velikih bojev, ko je Rdeča armada osvobodila Auschwitz. Drugo srečo je imel, da je zgolj spoznal doktorja Mengeleja. K sreči je do današnjega častnega gosta imel nek poseben odnos. Tretja sreča pa je ta, da se je v januarju leta 1945 izognil tako imenovanemu maršu smrti, ki je mnoge otroke, ženske in moške tako ugonobil, da marsikdo ni prišel nazaj.” 

Mandić je sicer dejal, da je že dober mesec pred samim dnevom osvoboditve vedel, da bodo kmalu osvobojeni. O trenutku osvoboditve je dejal sledeče: “Ta trenutek, je bil samo trenutek realizacije, tistega, kar je bilo znano že prej.” Vsako noč so v taborišču slišali bobnenje topov in tako so vedeli, da se vojska približuje.

“Spoznanje, da je svoboda blizu, je bila v vsakem od nas”.

Osvoboditev so čakali še posebej po 20. januarju 1945, ko so Nemci odšli in s seboj na t. i. marš smrti odpeljali okoli 60.000 ljudi: “Vedeli smo, da, če hočemo preživeti, moramo ostati skupaj. Obstajal je velik strah, da bodo Nemci pobili vse preostale taboriščnike, ki so bili še v taborišču.” Skupaj z mamo in babico ter z okoli 5500 ljudmi je ostal v taborišču. Januarja 1945 so se taboriščniki soočali s hudo zimo. Kot je dejal Mandić, so imeli en meter snega in -10 stopinj Celzija.

Osvoboditev je na koncu dočakalo približno 4400, preostalih 1100 je zaradi izčrpanosti umrlo v zadnjih dneh.

Mandićevi koraki v svobodo so tudi dokumentirani

Trenutke, ko so Mandića, njegovo mamo in babico kot zadnje izpustili iz taborišča je dokumentiran tudi v posnetku. Filmski odlomek, ki priča o tem dogodku, je MRC pridobil iz ruskega vojaškega arhiva in ima njihovo dovoljenje distribucije.

Predstavnik Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor Domen Kodrič, je pojasnil, da je film nastal takoj po osvoboditvi januarja 1945, ko je Rdeča armada osvobodila koncentracijsko taborišče.

“Izseke iz filma vidimo tudi na razstavi ‘Kljub vsemu – Preživeti!’. Razstava je nastala v sodelovanju MRC Maribor, Muzeja zmage iz Moskve ter Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Izsek filma traja sicer nekaj minut. Obstaja seveda tudi nekaj drugih posnetkov, ki jih je posnela Rdeča armada, a niso pa vsi objavljeni. V arhivu v Moskvi je še nekaj 20 minut neobjavljenih posnetkov,” je dejal Kodrič.

Razstava “Kljub vsemu – Preživeti!” je obiskovalcem na voljo vse od 27. januarja v prostorih MRC-ja.