»Čuj, iskreno, meni se zdi, da ta sodnik nea najboljše ve, kak pa kaj,« se je zaslišalo nekje na ne več stari, ampak na novi stari zahodni tribuni Ljudskega vrta v drugem polčasu, ko je Maribor skušal zabiti armenskemu FC Urartu (1:0) še kak gol. »Pa saj me poznaš, nisn glih pristranski.«

Če kaj, je manjkalo prav to. No, še najmanj nam, novinarjem. Vsem, najbolj pa nogometu samemu. Ker za to se igra: pa ne zgolj za pikre, lucidne, humorne, ostre pripombe. Za navijače, za strast, za živce, za zmage. Da, Ljudski vrt je bil v četrtek spet malo bolj(e) podoben samemu sebi. V (naj)boljši izvedbi.

Navijali tudi, ko ni šlo

Trener Simon Rožman je na novinarski konferenci navijače omenil vsaj tri, štirikrat. Da bi se jim večkrat zahvalil. Še zlasti zato, ker so podpirali moštvo tudi takrat, ko ni šlo najbolj po načrtih.

Saj je tudi Rudi Požeg Vancaš, mariborska desetka in podajalec za gol Nina Žuglja, ki ga bodo vijoličasti odnesli na četrtkovo gostovanje v Erevanu, spomnil, da so se navijači lahko vrnili v Ljudski vrt že na zadnji tekmi minule sezone, ko je Mariboru spodletelo v bitki za naslov proti Muri. Ampak takrat zahodna tribuna še ni bila odprta in vse skupaj je delovalo prej kot izjema.

Občutek je, razumljivo, varal

Zdaj je šlo pa prekleto zares, ker za vijoličaste gre tako ali tako vselej, v Evropi pa samo še toliko bolj. Tudi Urartu je lahko izkusil, kako je, ko zadoni pesem z juga Ljudskega vrta, ko povedejo viole in se pridruži zlasti vzhod, občasno pa tudi zahod. Zbralo se je uradno 3.250 gledalcev, ampak občutek je bil, da je gledalcev več. Razumljivo je, da nas občutek po toliko mesecih, ko smo slišali vsako malenkost, občutek varal.

Le severna tribuna je samevala, Armenci pričakovano niso imeli gostujočih navijačev, nasploh je trenutno ta praksa še zelo redka glede na vse ukrepe. Zato pa je bila prvič zares na preizkušnji prenovljena zahodna tribuna. Saj je bila odprta delno že za Euro U-21, ampak takrat le za predstavnike medijev. Zdaj pa so se nanjo prvič po 7. marcu 2020 lahko vrnili tudi navijači. Tokrat je bil še dostop zgolj z jugozahodne strani, saj z Mladinske ulice vstop zaradi nedokončanih del še ni bil mogoč.

VIP sedeži še samevali

Sedeži so, kot je znano, širši in, kar smo sami izkusili proti Muri, tudi posledično nekoliko bolj udobni. Nekateri so izkoristili možnost in tekmo spremljali tudi stoje za vrstami sedežev, kar je zdaj mogoče, ko ni več dvignjenih tribun skoraj do stropa kot poprej. Tam smo, denimo, videli tudi Muamerja Vugdalića.

Tokrat (še) očitno niso bili v uporabi številni VIP sedeži, ki so, gledano iz vzhodne tribune, kar pošteno prazno bolščali iz zahodne tribune, ki zdaj premore manj sedežev kot prej. Le teh vijoličnih sedežev je zdaj res veliko, zato bo zanimivo videti, kdaj bodo zapolnjeni. Sicer pa so se premaknile tudi klopi za rezervne nogometaše znova pod zahodno tribuno. Nekateri rezervni nogometaši so sicer tekmo spremljali kar iz tribune.

Vročina Ljudskega vrta

Sicer pa karkoli si storil, vsaj na začetku ni pomagalo. Teklo je iz tebe. Da, vroče je bilo v Ljudskem vtu, okrog 30 stopinj, ko se je tekma spravljala k soparnemu začetku. Večer, taki, evropski, ko je v Ljudskem vrtu že(l)jno, pričakujoče. Nosilo se je spet pivo, voda, karkoli.

Nekaj povsem drugega je, ko gledaš tekmo na tak način. Ko se viole slečejo, ko Štajerci vstanejo, ko je glasno, živčno, ko gostujoči vratar para vroče živce, ko zavlačuje z izvajanjem. Ko se zgodi eksplozija navdušenja, pa četudi je gol razveljavljen zaradi ofsajda. In je priletela bakla, par kozarcev, da je belgijski sodnik zagrozil, da bo prekinil tekmo, če se bo to nadaljevalo. No, to se ni. Se je pa navijanje do samega konca, ko so »mladci«, kakor jih je poimenoval Rožman, dobili podporo, vredno zmage.