Vam je med sprehodom po Vetrinjski ulici z belim robcem že kdaj pomahala mlada gospodična, ki se ukvarja s prav posebno obrtjo, bojda celo najstarejšo na svetu? Najbrž ne, razen, če ste se v mestno jedro odpravili v nedeljo zvečer in slučajno naleteli na eno od tur v okviru Festivala sprehodov …

Rajzefibrov (Ne)tolerančni sprehod v okviru Festivala sprehodov Foto: Jan Dolar (Dolar Media)

Prvi festivalski vikend Rajzefibrovega Festivala sprehodov je zaključil (Ne)tolerančni sprehod, ki je popeljal po zgodovini mariborske prostitucije v preteklih 150 letih. Pričakovali smo klasične Rajzefibrove sprehajalce, ki med sprehodom razkrivajo doslej neznane skrivnosti mesta, dobili pa Madam M – v ličen kostim in bele rokavičke oblečeno gospo(dično), kot smo razbrali po njenih besedah, lik vodje ene od mariborskih tolerančnih hiš. Za vse, ki vam je izraz »tolerančna hiša« tuj, po mariborsko bi temu rekli kar »kurbnhaus« oziroma bordel …

Najbrž je vsak mimoidoči, ki v preteklih dneh ni zasledil, da Rajzefiber organizira že skoraj kultni festival sprehodov, začudeno opazoval skupino Mariborčanov, pred njimi pa v oblačila nekdanjega časa oblečeno Madam M, ki je v nizkih petkah tekla po nedeljsko praznih ulicah. Sprehajalka je predstavila odnos takratnih mestnih in cerkvenih oblasti do lokalnih prostitutk, zgodbe deklet, ki so se bile primorane odločiti za ta poklic, naposled pa nas je popeljala še do vrat dveh mariborskih tolerančnih hiš, mimo katerih smo se že neštetokrat sprehodili, ne da bi vedeli, kakšne zgodbe se skrivajo za vrati …

Če se »pocartaš«, dobiš še kozarec vina

Odpor in prezir do prostitutk sta stalnica te »najstarejše obrti«, a to, da se je prostitucija v taki ali drugačni obliki pojavila skoraj vsepovsod in v vsakem času kaže, da brez njih ne moremo. »Rečeno mi je bilo, da bo v mestu življenje boljše …« zasanjano pripoveduje v belo prosojno obleko odeta prostitutka iz preteklosti, v katero se je, ko smo za trenutek zastali, prelevila naša sprehajalka Madam M. A življenje v mestih za dekle s podeželja ni bilo nujno boljše, če pa si bila natakarica, pa si hitro ugotovila, da ob tem, če se z moškim gostom še malo »pocartaš«, dobiš kako krono več, morda pa celo večerjo ali kozarec vina.

Rajzefibrov (Ne)tolerančni sprehod v okviru Festivala sprehodov Foto: Jan Dolar (Dolar Media)

Rajzefibrov (Ne)tolerančni sprehod v okviru Festivala sprehodov Foto: Jan Dolar (Dolar Media)

Bela, z robčkom mahajoča prostitutka nas po Vetrinjski popelje čez Glavni trg. Pove, kako so državne in cerkvene oblasti z opozarjanjem na moralno škodljivost in degeneriranost prostitutk dosegle, da so se v prvi polovici preteklega stoletja zaprle vse tolerančne hiše. Nasprotovalo je le mariborsko vodstvo – lokalni zdravnik je namreč v času zaprtja tolerančnih hiš opazil, da se med moškimi in ženskami pojavlja vse več trdovratnih spolnih bolezni.

Doktor je zato pozval k ponovnemu odprtju tolerančnih hiš, ki bi jim bila nudena kar najboljša zdravstvena oskrba, ob tem pa bi se v mariborski bolnišnici odprl še poseben oddelek za dermatologijo in spolne bolezni.

Sklenil je, da zaprtje tolerančnih hiš nikakor ne prepreči skokov čez plot ali dvigov krila za tem ali onim vogalom, povzroči pa nenadzorovano širjenje spolnih bolezni. Doktor je zato pozval k ponovnemu odprtju tolerančnih hiš, ki bi jim bila nudena kar najboljša zdravstvena oskrba, ob tem pa bi se v mariborski bolnišnici odprl še poseben oddelek za dermatologijo in spolne bolezni. Mariborskim oblastem je res uspelo in tolerančne hiše v Mariboru so se spet odprle.

Le kje so se greli naši pradedki …

Naša sprehajalka, v belo, prosojno obleko odeta prostitutka nas popelje dalje – naposled do dveh mariborskih tolerančnih hiš. Ene na vogalu Žičkega prehoda in Vojašniške ulice, kjer sta vhod za vojake in ta za častnike še vedno vidna, nato pa še ene v Splavarskem prehodu, malo višje od Pivnice Alf. Stavbi, mimo katerih smo se sicer sprehodili že mnogokrat, ne da bi vedeli, kaj se je še kakega pol stoletja nazaj tam dogajalo. Ne da bi vedeli, koliko naših pradedkov, dedkov in sosedov je kdaj zavilo tja, koliko poročenih moških in vojakov, ki so jih doma čakale zaročenke, se je hodilo »gret’« v tolerančne hiše.

Rajzefibrov (Ne)tolerančni sprehod v okviru Festivala sprehodov Foto: Jan Dolar (Dolar Media)

Rajzefibrov (Ne)tolerančni sprehod v okviru Festivala sprehodov Foto: Jan Dolar (Dolar Media)

Bela gospodična nam zaupa še, kako so se dekleta tolerančnih hiš borila proti »spolskim boleznim«, kot jih imenuje. Priporočila hišnega zdravnika, ki je rešitev videl v vodi, milu in brisači namreč niso delovala, spolne bolezni, kot so sifilis, gonoreja in druge, pa so trmasto vztrajale. Dekleta so tako od mariborskega lekarnarja dobivala »kondilome«, ki niso preprečili le okužbe, ampak so varovali tudi pred neželeno nosečnostjo, ki je prostitutki preprečila nadaljevanje z delom ter jo z novorojenimi lačnimi usti pustila brez zaslužka.

Rajzefibrov (Ne)tolerančni sprehod v okviru Festivala sprehodov Foto: David Novak

Rajzefibrov (Ne)tolerančni sprehod v okviru Festivala sprehodov Foto: Jan Dolar (Dolar Media)

Sprehod zaključimo na Glavnem trgu in bela prostitutka, duh preteklosti se pred nami prelevi v povsem običajno Mariborčanko v kavbojkah in rožnati jopi. Prostitutke so med nami tudi danes, zaključi: »In naslednjič, ko boste v lekarno odšli po zdravilo, da pozdravite svoje telo, se spomnite na nas, ki si moramo pozdraviti dušo.«

Rajzefibrov Festival sprehodov še traja, več o tem, katerih tur po našem mestu se še lahko udeležite, pa lahko najdete tudi v našem prispevku Festival sprehodov: po poteh mariborskih javnih hiš, pokopaliških zgodb, ljudi in skritih kotičkov mesta