Duševno zdravje otrok in mladostnikov je še vedno precej aktualna problematika s katero se vsakodnevno spoprijemajo tako strokovnjaki – psihologi, sociologi, socialni delavci, učitelji, vzgojitelji kot tudi starši in mladostniki sami. In čeprav se zdi, da ozaveščenost o pomembnosti dobrega duševnega zdravja narašča, je golo dejstvo, da smo zgolj v zadnjem mesecu sredi štajerske prestolnice bili priča dvema medijsko precej odmevnima nasilnima dejanjema med mladostniki odraz tega, da je duševno zdravje mladostnikov sedaj še toliko bolj preizkušnji.

V začetku meseca oktobra smo v Sloveniji obeležili teden otroka, dober teden dni nazaj še svetovni dan duševnega zdravja zato nas je uredništvu Maribor24.si zanimalo kako je z duševnim zdravjem v lokalnem, tj. mariborskem, okolju in kako strokovnjaki iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Maribor, ki je v prejšnjem tednu obeležil svojo 70. obletnico delovanja, komentirajo trenutne, menda precej povišane potrebe po svetovanju in terapiji za otroke in mladostnike v stiski ter tudi za starše, ki se večkrat v zahtevnih situacijah ne znajdejo več in se po pomoč obrnejo nanje.

Duševne težave med mladimi so intenzivnejše

Na Svetovalnem centru Maribor so s pojavom covida začeli opozarjati na povečane potrebe po pomoči, svetovanju in terapijah. Podobno so opažale tudi druge institucije, ki se ukvarjajo s pomočjo otrokom in mladostnikom. »Z namenom zajeti čim večje število uporabnikov se na Svetovalnem centru poleg individualnih svetovanj in terapij poslužujemo tudi skupinskih oblik dela, kot so delavnice, treningi veščin in podobno, intenzivno smo v stiku s šolami, predvsem svetovalnimi službami,« pojasnjuje direktorica, mag. Tadeja Batagelj, univ.dipl.psih.

Dodatnega povečanja klicev trenutno sicer niso opazili, niti ne bi mogli na letni ravni ob 12 zaposlenih svetovalnih delavcih sprejeti v obravnavo več uporabnikov. »Od pojava epidemije naprej pa opažamo in opozarjamo na intenziviranje težav, s katerimi se uporabniki obračajo na nas, v lanskem letu smo imeli nekaj več otrok in mladostnikov, ki so obravnavani zaradi čustvenih težav, več je bilo tudi povpraševanja po svetovanju družinam. Kot eni redkih v Mariboru nudimo tudi partnerske in družinske terapije, izvajamo treninge starševstva in šolo za starše, saj želimo spreminjati in podpreti tudi okolje, v katerem otroci in mladostniki preživijo glavnino svojega časa,« pove Batageljeva.

Letno se je njihovih storitev poslužilo nekje 2500 otrok in mladostnikov

V duševnih stiskah se lahko znajde kdorkoli, ne glede na njegov socialno-ekonomski ali finančni status. V osnovi strokovnjaki na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor ne opažajo razlike pri obravnavah glede na socialno ekonomski status družin, niti tega podatka od njihovih uporabnikov sicer ne pridobivajo. »Vse naše storitve so za občane iz občin, ki nas financirajo, brezplačne. Prav tako imamo oblikovano enotno čakalno vrsto ne glede na vir financiranja. Čeprav omogočamo tudi samoplačniške storitve v kolikor so sredstva za posamezne občine porabljena ali če uporabnik prihaja iz občine, ki nas ne financira, s plačilom storitve ni mogoče preskočiti čakalne vrste,« dodaja direktorica Batageljeva.

Opažajo sicer, da potrebujejo družine iz socialno šibkejših okolij nekoliko več podpore pri iskanju virov pomoči in uveljavljanju pravic, kot so na primer pravica učenca ali dijaka do izobraževanja v programu s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. »Naša socialna delavka nudi tudi svetovanje glede uveljavljanja pravic iz javnih sredstev predvsem na način, da pomaga uporabnikom, ki to potrebujejo, najti pravega naslovnika za svoja vprašanja. Sicer se težave otrok, mladostnikov in družin ne razlikujejo glede na socialno ekonomski status družin. Učenci z učnimi, čustvenimi, vedenjskimi in drugimi težavami ali starši z vzgojnimi izzivi prihajajo iz vseh slojev družbe,« še pojasni mag. Tadeja Batagelj, univ.dipl.psih.

»Naših storitev je letno deležnih okoli 2500 posameznikov, otrok, mladostnikov in njihovih staršev, svetovanja in podporo pa nudimo tudi strokovnim delavcem šol in vrtcev,« še doda direktorica,« mag. Tadeja Batagelj.

Glede na pretekle dogodke ni mogoče sklepati na dejansko porast hudega nasilja

Po podatkih policije vsa kazniva dejanja, ki jih izvršujejo mladoletniki, v zadnjih letih upadajo, res pa nasilna kazniva dejanja upadajo počasneje in manj kot ostala mladoletniška kriminaliteta. Izjema je nasilništvo (296.čl. KZ-1), ki se je pri mladoletnikih leta 2020 povečalo, v 2021 zmanjšalo, v prvi polovici leta 2022 pa je primerov nasilništva več kot v prvi polovici lanskega leta. Letos so v porastu tudi grožnje (135.čl. KZ-1). »Nasilništvo sicer ne spada med hujša kazniva dejanja. Na podlagi nekaj izrednih primerov skrajnih nasilnih kaznivih dejanj mladoletnikov zoper druge mladoletnike, ki so odmevali v medijih, še ni mogoče sklepati na porast hudega nasilja med mladimi,« pojasnjuje dr. Mitja Muršič, socialni pedagog na Svetovalnem centru Maribor

Ne glede na statistične trende nas mora nasilje mladih in nasilje med mladimi kot vsestransko škodljiv družbeni pojav v vsakem primeru vselej skrbeti. Odgovorna družba se mora prednostno posvečati celovitemu preprečevanju in omejevanju tega pojava, ki se pojavlja in lahko tudi povečuje pod vplivom ožjega socialnega in širšega družbenega konteksta.

Nasilje med mladimi je zelo kompleksno, raznovrstno, mnogolično. Le manjši del in zgolj nekatere oblike nasilja nad vrstniki predstavljajo kazniva dejanja, in sicer od povzročiteljeve starosti 14 let, ko se prične kazenska odgovornost. »Večinoma pa gre pri nasilju med mladimi za nekriminalizirane ciljno usmerjene, praviloma ponavljajoče se zlorabe vrstniške odnosne premoči nad ranljivimi, izpostavljenimi, priročnimi »tarčami«. Tako opredeljenega medvrstniškega nasilja je največ v šolah, a poraja in odraža se tudi izven šolskega okolja, v družinski, lokalni in širši skupnosti, v sodobnem času tudi na spletu preko ekranske tehnologije,« pove dr. Muršič.

Za boljše razumevanje nasilja med mladimi so potrebne dodatne raziskave

Dosledno reagiranje ob vsakem primeru medosebnega nasilja na vseh relacijah šolske, vrstniške, družinske, lokalne in širše skupnosti lahko prepreči stopnjevanje nasilja med mladimi, ki se sicer lahko stopnjuje tudi do najhujših kaznivih dejanj s tragičnimi posledicami. »Najhujši primeri medvrstniškega nasilja imajo pogosto daljšo zgodovino in so posledica preteklega prezrtega ali neustrezno obravnavanega nasilja. Posebej nevarna je situacija, ko nezaščiten mladostnik sam doživlja raznovrstno nasilje daljši čas, v njem pa se kopičita zamera in težnja po skrajno nasilnem povračilu,« dodaja socialni pedagog, dr. Muršič.

Da bomo lahko nasilne medvrstniške zlorabe premoči na vseh prizoriščih prepoznali in se nanje kot posamezniki in skupnost vsakič preudarno, a hitro in odločno odzvali, moramo biti ozaveščeni o tem škodljivem pojavu in opolnomočeni za sodelovalno učinkovito ukrepanje in obravnavanje.

»Za boljše razumevanje pojava in učinkovitejše preprečevanje nasilja med mladimi moramo sistemsko zagotoviti sredstva za nacionalne longitudinalne raziskave s področja medvrstniškega nasilja, saj v Sloveniji žal nimamo celostnih raziskav na tem področju, kar je nedopustno,« pojasnjuje dr. Mitja Muršič, socialni pedagog na Svetovalnem centru Maribor.

Potrebna je izdelava celovite strategije za reševanje duševne problematike

Po besedah strokovnjakov prihaja do medvrstniškega nasilja takrat, ko sovpadajo trije pogoji – za nasilno vedenje motivirani mladostniki na eni strani, priročni ranljivi mladostniki na drugi strani in priložnost za zlorabo premoči ob pomanjkanju nadzora. »Medvrstniško nasilje moramo kot družba celovito, na vseh ravneh preprečevati iz vseh treh vidikov. Pri mladih torej poskušajmo povečevati motiviranost in zmožnost za nenasilno vedenje, zmanjšujmo ranljivost izpostavljenih mladostnikov in jih opolnomočimo, obenem pa ob pravem času na pravih mestih vzpostavljajmo ustrezen nadzor s strani odraslih in odgovornih, odzivnih, sočutnih, moralno zavzetih vrstniških prič nasilja. Na slednje velja pri prizadevanjih za omejevanje medvrstniškega nasilja največ staviti,« pove Muršič.

Mladi nasilja večinsko ne marajo in ne odobravajo, a jih je treba podpreti, da se bodo čutili učinkovite in pripravljene vrstniško posredovati ali informirati odrasle. Predvsem je važno, da se vzpostavljajo okolja, v katerih je varno povedati za doživeto ali opaženo nasilje in kjer se to vsakič znova izkaže kot dobro za vse, tudi za povzročitelje nasilja.

»Potreben je sistemski pristop celotne družbene skupnosti s celovitimi strategijami, ki se osredotočajo na dejavnike tveganja in varovalne dejavnike na vseh ravneh življenja mladih,« pojasnjuje socialni pedagog dr. Mitja Muršič.

Strokovnjaki še poudarjajo, da je mladim potrebno omogočati, da bodo v svojem vsakdanu lahko na nenasilne načine uresničevali svoje razvojne potrebe, tudi potrebo po moči, sprejetosti, povezanosti v vrstniško skupnost. »Odrasli pa bodimo mladim zgled odgovornega, varnega, socialno zaželenega upravljanja moči v medsebojnih odnosih, namesto zlorab premoči. Tudi na ta način bomo pomagali krepiti kulturo nenasilja, spoštovanja in strpnosti v varnih družinskih, šolskih, vrstniških, lokalnih in širših skupnostih,« dodaja Muršič.

Čeprav ima nasilje vzrok v širši družbi, na pomoč lahko priskočimo prav vsi

Nasilje med mladimi, denimo tisto, motivirano z bagatelnim koristoljubjem za ceno ogrožanja življenja sovrstnika, moramo razumeti tudi v kontekstu strukturne ureditve naše globalizirane družbe neenakosti, nepravičnosti, izključevanja in v kontekstu prevladujoče individualistične, storilnostne, tekmovalne, potrošniške, materialistične kulture sodobnega časa. V njej lahko prepoznamo elemente, ki omogočajo, spodbujajo, opravičujejo ali predstavljajo nasilje. »Poskrbeti bi morali, da bi širše značilnosti družbe sčasoma lahko postale naš zaveznik pri prizadevanjih za varne, spoštljive, strpne, solidarne odnose med mladimi, namesto da ostajajo dejavnik tveganja za medvrstniško nasilje,« pove dr. Mitja Muršič.

Sicer pa lahko vsi pomagamo preprečevati nasilje med vrstniki predvsem s tem, da opazimo mladega človeka v stiski, ob osebnih, družinskih ali medvrstniških težavah, in da mu nudimo podporo, ki jo potrebuje oziroma mu pomagamo priti do potrebne pomoči iz drugih virov. »Tako lahko pomagamo ustvarjati varovalno skupnost, kjer se bodo mladi čutili videne, slišane in podprte s strani vsaj nekoga, ki mu lahko zaupajo in računajo nanj v stiski,« še ob koncu doda Muršič.