DNEVNA: Življenje nadarjenega arhitekta Maribora Maksa Czeika je imelo tragičen konec

Enako kot mesto Maribor imajo tudi tukajšnje ulice in zgradbe svojo preteklost in svojo zgodbo. Za stavbami, ki jih najdemo v mestu, stojijo mojstri arhitekture, ki so sooblikovali podobo Maribora, kot ga poznamo danes. Eden izmed njimi je Maks (tudi Max) Czeike, ki je v začetku 20. stoletja aktivno deloval v štajerski prestolnici.

Gre za arhitekta češkega porekla, ki je pomembno vplival na podobo Maribora, a ga je zgodovina žal pozabila. O njegovem delu pričajo danes le načrti, na katerih je podpisan, in njegovo delo, ki ga lahko občudujemo po celotnem mestu.

Maks Czeike: Kavarna Park (sedaj Akvarij), Maribor, 1922 (prezidana 1951), Foto: Facebook, Oddelek za umetnostno zgodovino FF UM.

Materialnih in pisnih virov o zgodnjem življenju je zelo malo

Rojen je bil na Moravskem, v nemško govoreči družini, katere predstavniki so se več generacij ukvarjali s tkalstvom in suknarstvom. Informacije o njegovem otroštvu in šolanju zgodovinarjem do danes niso znani. Je pa na izbiro njegovega poklica vplival njegov stric Heinrich, ki je bil arhitekt.

Tudi o kasnejšem šolanju ni ohranjenih arhivskih virov. Iz ustnega izročila izvirajočega podatka, zgodovinarje vedo, da je študiral na akademiji upodabljajočih umetnosti (Akademie der bildenden Künste) na Dunaju pri Ottu Wagnerju, a študija ni dokončal.

Štuhčeva vila, 1929.

Gradbenica Eva Dvorakova, ki se je že 20 dolgih let ukvarjala z življenjem Fritza Friedrigerja in Maksa Czeika, je v dokumentarcu za RTV Slovenija, da se z rekonstrukcijo njegovega življenja.

Zaposlil se je pri stavbnem mojstru Fritzu Friedrigerju

V Maribor se je preselil okoli leta 1894. V štajerski prestolnici se ga prvič omenja šele leta 1902, ko ga zasledimo kot risarja pri arhitektu in stavbnem mojstru Fritzu Friedrigerju. Kaj je bilo prvotni namen Czeikejevega prihoda v Maribor, ni povsem jasno, je dejala Dvorakova.

Koncesijo za obrt stavbenika je pridobil 1910, 1912 pa je postal Friedrigerjev družabnik v gradbenem podjetju “Friedriger und Czeike, Architekten und Baumeister”. Skupaj sta ustvarila vrsto del, ki so se ohranila do današnjih dni.

Friedriger se je po vojni odselil iz Maribora, Czeike je ostal tukaj in nadaljeval delo ter prevzel vodenje podjetja. Zadnje načrte je izdelal leta 1937, 1938 pa je njegovo podjetje prevzel dotedanji obratovodja Jože Požauko. Zadnjič je Czeike svojo obrt prijavil 29. avgusta 1941.

Načrt kopališča Mariborski otok, 1928-30.

Kaj točno je Czeikejevo delo, je težko določiti

Podobno kot nekateri deli njegovega življenja, ostaja kar nekaj nejasnosti glede njegovega delovanja. Težko je namreč določiti, katere načrti in zgradbe so plod njegovega dela. V začetku skupnega delovanja s Friedrigerjem, se je Czeike pod narisane načrte podpisal kar z imenom svojega sodelavca. A njegova dela so prepoznana po posebnem stilu fasade, je pojasnila Dvorakova. “Zato predpostavljam, da se je z dispozicijo zgradb ukvarjal Friedriger, s podobo fasad pa Czeike.”

Pozneje, ko je Czeike ostal sam v Mariboru, se je na svoja dela tudi podpisal. A ne takoj. Nekaj časa po odhodu Friedrigerja je še vedno uporabljal stari naziv firme, in sicer “Friedriger und Czeike”.

Bil je strasten kadilec in rad je pil pivo

O arhitektu, ki je pustil pečat v mestu, so se v veliki meri ohranile le govorice in pričanja. Tako pravi ena izmed njih, da je bil strasten kadilec, po opravljenem delu pa je šel na “en schopn” piva, kar je velik kozarec pijače, h Čeligiju.

Bil je tudi neusmiljen kritik vsega kar mu ni bilo všeč. Tako je njegove kritike bila deležna tudi stavba, danes znana kot nekdanji kazino. Govori se, da jo je kritiziral nekako tako: “Ta ogabna hiša je podobna stari babi s povešenimi prsmi”.

Tragičen konec: Sredi noči so ga možje zvlekli iz hiše

V lasti je imel dve hiši, eno najemniško in vilo, ki v kateri je bival. Njegova vila pa skriva tudi tragično zgodbo o Czeikejevih tragičnem koncu.

Po pričevanju se je zelo zgodaj zjutraj pred vilo ustavil črn avto, možje so stopili iz njega in arhitekta zvlekli iz hiše, ne da bi imel čas se obleči. Vedel je, da se več ne bo vrnil. Tako je odšel in po zgodbah, so ga zadnjič videli v pižami in copatih na dvorišču zapora v Mariboru.

Juvanova vila, 1929.

Obtožen je bil sodelovanja z okupatorjem, kar pa ni nikoli bilo dokazano, a so ga ne glede na to izvensodno usmrtili. Umrl je brez potomcev, tudi sorodnikov ni imel v mestu, zato se ga je bilo zelo lahko znebiti. Njegovo premoženje pa je bilo zaseženo.

Razen podpisov na načrtih od arhitekta ni ostalo nič. Številni dokumenti in pohištva je bila uničena med selitvami naslednjih lastnikov. Edina stvar, ki je ostala ohranjena, je slika, ki jo je sodeč po podpisu, narisal Czeike.

Vila Langer, načrt severne fasade z vhodom na stopnišče, 1928 (PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor), Foto: Mariborart.si.

Svoj pečat je pustil v mestu Maribor

Czeike je delal po občinskih navodilih, tako je nastala denimo Smetanova ulica in nekaj stanovanj, ukvarjal se je tudi z urbanizmom. Občina je pri njemu naročila tudi regulacijo kareja med Mladinko tedanjo Koroško in Medvedovo. Czeike se je odločil za romantično, pravljično ureditev. Tako ni sekal ulic pravokotno, ampak jih je zavijal. Ker pa je zadeva bila draga so “mestni očetje” predlagali svoje ideje, kar pa je arhitekta razjezilo in je odvihral.

Ko je oblikoval in projektiral svoje zgradbe je le-tem prilagodil bližnje okolje. Tako bi lahko danes rekli, da se je ukvarjal tudi s krajinsko arhitekturo.

Njegova dela so pomembno prispevala k današnjemu izgledu mesta. Nekaj njegovih bolj znanih del so restavracija Grajska klet, Friedrigerjeva, Juvanova, Langerjeva in Štuhčeva vila, večstanovanjska hiša na križišču Smetanove in Prežihove ulice, kopališče Mariborski otok, frančiškansko pokopališče na Pobrežju in druga.

Restavracija Grajska klet, 1921.

V historizem orientirani arhitekt je v Mariboru zapustil okoli štirideset objektov, med katerimi prevladujejo družinske vile in večstanovanjske zgradbe. Poleg stanovanjske gradnje se je Czeike usmeril k reševanju tehničnih in urbanističnih vprašanj, ukvarjal se je s problemom osvetlitve mariborske frančiškanske cerkve, pri čemer je sodeloval s Plečnikom, in k oblikovanju pohištva, keramičnih peči ter grobnic.