Neuglednih gradbenih jam in zapuščenih zgradb, ki kazijo podobo Maribora je veliko. Propadli nepremičninski projekti družb, ki so podlegle stečaju, bivša industrijska poslopja, čigar zlati časi so že dolgo proč, zapuščene graščine in umazane gradbene jame.
Zbrali smo nekaj propadlih projektov in zapuščenih zgradb, ki kazijo podobo mesta.
Centrum
Največji madež starega mestnega središča, nedokončan stanovanjsko-poslovni objekt Centrum, ki je le streljaj oddaljen od Trga Leona Štuklja, ostaja nedokončan v tretji gradbeni fazi: kletne etaže so predvidene za podzemne garaže, shrambe in servisne prostore, v pritličju, prvem in drugem nadstropju so predvideni svetli poslovni prostori, v preostalih etažah pa so predvidena stanovanja.
Stavbo Centrum je leta 2008 pričelo graditi podjetje MTB, a se je gradnja hitro ustavila. Načrtov in idej o prihodnosti stavbe je bilo v zadnjih letih precej, med drugim je želel nekdanji župan Andrej Fištravec tja seliti tudi knjižnico Rotovž, a je ta ideja hitro propadla.
Centrum je še vedno na prodaj na spletni strani Nepremičnin Slovenskega državnega holdinga, kjer navajajo, da ima nepremičnina »zelo dobro lokacijo sredi prijetnega in živahnega utripa strogega centra Maribora. Obkrožena je z vsem udobjem velikega mesta. V neposredni bližini je Trg Leona Štuklja, Narodni dom Maribor, številni gostinski, trgovski in storitveni lokali, kar vse prispeva k frekventnosti in vidnosti lokacije.«
Centrum Maribor
Podhod AP Mlinska
Podhod pri glavni avtobusni postaji na Mlinski ulici že dlje časa sameva ali bolje rečeno klavrno propada. Podhod, ki je nastal iz zaklonišča in bil nato predelan v poslovni center, v katerem so v devetdesetih letih cvetele trgovine in uspešno obratovale gostilne je kmalu zatem začel nesrečno propadati.
V svojih zlatih časih je deloval kot prehod iz ene strani Mlinske ulice na drugo na avtobusno postajo, sedaj pa od štirih vhodov delujejo le še trije, ki ne omogočajo prehoda na drugo stran. V podhodu so tudi zanemarjene tekoče stopnice, sedaj pa je podhod v uporabi nekaterih kot straniščna školjka.
Po ureditvi semaforiziranega prehoda nekoliko nižje na ulici, ki je prilagojen tudi gibalno oviranim osebam so sčasoma podhod zapustili še zadnji najemniki lokalov, ki je tako ostal brez svoje funkcije. Zaradi varnosti so se pristojni takrat odločili za namestitev ograje, da bi vhod preprečili vandalom, vendar so jo v letu in pol na treh dostopih odtujili že v poletnih mesecih leta 2016. Podhod je tako že od takrat ponovno odprt, a brez kakršnekoli funkcije in le klavrno propada.
Podhod AP Mlinska
Radvanjski grad
Pozabljen Radvanjski grad, ki se skriva pod vznožjem mariborskega Pohorja je v svoji bogati zgodovini videl veliko lepše čase. Graščina Radvanje (Rotwein) je bila po zapisih omenjena že v 12. stoletju kot dvor, v 16. stoletju pa so ga prezidali v plemiški sedež in ga s tem povečali ter mu dozidali več sob, med drugim tudi plesno dvorano.
Leta 1695 je to bila trdno zidana graščina z obzidjem, dvižnim mostom in vodnim jarkom, leta 1743 pa so graščini dodali baročne prvine in v 19. stol. dozidali okrogli stolp.
Objekt spada pod nepremični spomenik lokalnega pomena, zanj je bil razglašen 8. aprila leta 1992. Kulturni lokalni spomenik je objekt, ki ima izjemno kulturno vrednost na lokalnem nivoju.
Radvanjski grad
Vila Transilvanija
Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je Maribor zaznamovalo mnogo družbenih sprememb, ki so vplivale na podobo mesta. Poleg rastoče industrializacije se je v mestu uveljavil močan meščanski razred, ki se je v tedanji stanovanjski kulturi in arhitekturnem stilu zgledoval po Dunaju, tedanji prestolnici Avstro-Ogrske.
Tako se je v arhitekturnem stilu v tem obdobju v Mariboru uveljavil secesijski stil, najbolj znana stvaritev tega arhitekturnega stila v mestu, biser arhitekta Fritza Friedrigerja, pa je nedvomno vila Transilvanija na Mladinski ulici, ki jo je Friedriger zasnoval za svojo družino. Propadajoča vila je bila pred nekaj leti na prodaj za 850.000 evrov.
Vila Transilvanija
Maksova luknja
Na desnem bregu reke Drave, med Valvasorjevo ulico in Ruško cesto, s peš navezavo na Studenško brv, že nekaj let nezadržno propada območje, ki je v javnosti znano kot Maksova luknja, nekakšno zaraščeno zbirališče odpadkov in črna pika našega mesta. Za območje sta imela pretekla župana Franc Kangler in Andrej Fištravec velikopotezne načrte, saj naj bi na tem mestu zaživelo kulturno središče Maks in nova umetnostna galerija v sklopu Evropske prestolnice kulture 2012, a načrti niso dočakali realizacije, ostalo je le poimenovanje za veliko luknjo, ki zeva na desnem bregu Drave.
Kasneje je kuvajtski poslovnež Hilal Arnaout nameraval tam postaviti zasebno univerzo, a tudi tega nismo dočakali. Mariborska družba ZIM je za to parcelo nekaj let prej, ko je bil župan Franc Kangler, s ciljem izgradnje Maksa plačala kar 2,2 milijona evrov, a je Arnaout kasneje sprejel odločitev, da zanj novogradnja ni bila najbolj finančno ugodna rešitev, saj so že obstoječi objekti primerni za ta projekt in tudi finančno bolj ugodni.
Pred tremi leti smo poročali, da Investitor Imo Real d.o.o. namerava izgraditi stanovanjsko-poslovni kompleks. Izhodišča za pripravo takratnega prostorskega načrta je izdelalo podjetje Urbis. Stanovanjsko-poslovni kompleks velik 1800 kvadratnih metrov bi bil v pritličju namenjen poslovnim prostorom, v nadstropjih pa so nameravali izgraditi okoli 150 stanovanj.
Mariborska tekstilna tovarna (MTT)
Mariborska tekstilna tovarna je bila nekoč največja tekstilna tovarna v Jugoslaviji, kjer si je kruh služilo na tisoče ljudi. Industrijski kompleks že več let propada.
Nahaja se na območju nekdanje Hutterjeve tovarne in je nastala z združevanjem predvojnih tekstilnih tovarn. Leta 1946 so se tovarne Roteks, Jugosvila in Jugotekstil združile v podjetje Mariborske bombažne tkalnice, 1947 pa MA-VA ter Hutter in drug v Mariborsko tekstilno tovarno. Obe podjetji sta se leta 1949 združili v MTT. Med leti 1962 in 1990 so se priključile še Tabor – Merinka, Tovarna sukanca in pozamenterije in Tovarna volnenih izdelkov Majšperk. Leta 1976 so združene tekstilne tovarne MTT zaposlovale kar 6400 delavcev. Ob MTT je v mestu delovala tudi tovarna Svila Maribor, ki je bila največje svilarsko podjetje v Jugoslaviji in ena večjih tovrstnih tovarn v Evropi, v najboljših časih pa si je tam služilo kruh tudi 8000 ljudi.
Ko so mariborske tekstilne tovarne konec prejšnjega stoletja propadle, so kustosi Muzeja narodne osvoboditve Maribor v sodelovanju z delavci tovarn poskušali ohraniti čim več te dediščine. V začetku devetdesetih 90. let se je tako v muzej steklo ogromno materiala, ki ga hranijo v depojih in predstavljajo javnosti na razstavah.
Leta 1990 se je MTT razdružila v: MTT Tovarna tkanin Melje, Tabor, Merinka, Tovarna sukanca in pozamenterije in Tovarna volnenih izdelkov Majšperk. Podjetje MTT Tekstil je v stečaju pristalo v začetku leta 2014, ko je brez dela ostalo okoli 90 ljudi, velikanski prostori pa so začeli propadati.
Pred dvema letoma smo poročali, da so v mariborski mestni svetniki soglašali z dokapitalizacijo Mestnih nepremičnin, s katero so nedavno ustanovljenemu občinskemu podjetju zagotovili denar za nakup zemljišč v Melju in na Taboru. Z dokapitalizacijo v višini milijona evrov so Mestne nepremičnine lahko pristopile k nakupu 30.000 kvadratnih metrov zemljišč nekdanje tovarne MTT v Melju, ki ga je občina želela revitalizirati s kulturnimi vsebinami, med drugim pa je tam že izvajala dogodke Umetnostna galerija Maribor.
Slabo leto dni nazaj pa smo poročali o novih načrtih za MTT na Mestni občini Maribor. Prah so takrat dvignile domneve, da si občina želi v prostore MTT seliti vsebine iz Kulturnega centra Pekarna. “Mestna občina Maribor si želi bivši kompleks MTT v Melju čim prej revitalizirati in ga ponuditi v uporabo/najem najširšemu krogu zainteresiran subjektov, tako iz vrst podjetniške, kot kulturne in umetniške srenje. Nikakor pa MTT ni lokacija kamor bi mariborska občina kogarkoli `selila`,” so takrat sporočili iz občine.
Obenem pa je Arsenovič poudaril, da bodo v MTT-ju velike možnosti za različne vsebine in za društva v javnem interesu.
Moška kaznilnica
Nekdanja Cesarsko-kraljeva moška kaznilnica je bila po naročilu Ministrstva za pravosodje zgrajena med letoma 1884 in 1889 po načrtih inženirja R. von Neubauerja, gradnjo je vodil graški nadinženir Franz Maurus. Relativno velika stavba je bila postavljena na tedaj nepozidanem desnem bregu Drave, na območju med starim in železniškim mostom. V stavbi je bilo prostora za 542 kaznjencev. V času po dograditvi je veljala za najmodernejše zaporniško poslopje v Avstro-Ogrski in je bila vzor za druge sorodne stavbe. V zavezniških bombnih napadih v zadnjih letih druge svetovne vojne (1944-1945) je bila stavba delno porušena, po vojni so rekonstruirali jugozahodni trakt kaznilnice.
Po preselitvi zaporov iz Maribora na Dob v Mirnski dolini leta 1963, je stavba služila za skladišča in poslovne prostore, za muzejske namene pa je bila urejena celica, v kateri je bil zaprt Josip Broz-Tito. S podrtjem obzidja in opustitvijo vrta se je začela degradacija okolice, ki jo je po letu 2000 še pospešila izgradnja nakupovalnega središča Europark v neposredni bližini. Nekdanja Kaznilnica je danes prazna in propada.
Kljub katastrofalno slabemu stanju ohranjenosti predstavlja mariborska Kaznilnica enega ključnih zaporniških objektov v nekdanji Avstro-Ogrski. S svojo zvezdasto zasnovo, značilno za kaznilniška poslopja od konca 18. do začetka 20. stoletja v različnih evropskih mestih, predstavlja izjemo v slovenski arhitekturni dediščini.
