Sanja Vreča je vzgojiteljica in druga mama osmerici fantov s posebnimi potrebami v Centru Gustava Šiliha v enoti Doma Antona Skale. Ko beseda nanese na posledice epidemije pri njenih varovancih, jo preplavijo čustva, ker so to »njeni« otroci. Opaža stare vedenjske vzorce, otopelost, osamljenost, samopoškodovanje in porast odvisnosti od tehnologij, a kljub temu ostaja optimistična. »Če imaš čas, voljo in če delaš s srcem, je vse mogoče,« pojasni.

Skupina je druga družina

Vsi mladostniki, s katerimi dela, imajo lažjo motnjo v duševnem razvoju s pridruženimi motnjami, kot so denimo avtizem, gibalne motnje, večina jih je dolgotrajno bolnih. Nekateri imajo težave z govorom, spet drugi motnje pozornosti. V domu bivajo zaradi oddaljenosti in včasih neurejenih razmer. Po večini hodijo v nižjo poklicno ali triletno poklicno srednjo šolo in so pogosto iz družin, kjer imajo tudi njihovi starši posebne potrebe. To pomeni, da je podpora doma manjša, kar je močno vidno po vračanju v šole ob koncu zaprtja države.

Naša skupina deluje na »družinski način.« Mladostniki Pridejo iz šole, pomagamo jim z nalogami, nudimo dodatno strokovno pomoč, inštrukcije in individualne pogovore. Skrbimo za osebno higieno, imamo vsakodnevne delavnice.

Med delavnicami je najti take z ustvarjalno tematiko, športne, kuharske in podobne. Veliko se pogovarjajo o vrednotah, normah in jih spodbujajo k čim večji samostojnosti in boljši samopodobi.

Svojo nalogo vidi predvsem v učenju za življenje: »Ko gredo enkrat iz doma, bodo ostali sami, zato jih učimo življenjskih kompetenc.«

Vzgoja ne more potekati po telefonu

Kot vsi, so tudi mladostniki Doma Antona Skale, šolo v času zaprtja šol opravljali na daljavo. V praksi je vzgojiteljsko delo potekalo tako, da jih je pedagoginja Sanja po pouku poklicala po telefonu in z njimi spregovorila o šoli, nalogah, težavah in podobnem. Niti slučajno pa komunikacija in vzgoja nista potekali brez ovir: »Pogovori po telefonu niso enaki, to se ne more primerjati s časom, ko smo skupaj,« pove.

Čas, ki so ga preživljali »na daljavo« je na Sanjinih varovancih pustil veliko posledic: »Težave so se  pojavile, ker ni bilo nekega prehoda. En dan so bili v domu, drugi dan doma. Ni bilo priprav. Večina naših mladostnikov ni iz premožnih družin in so iz odročnih krajev. Takoj po zaprtju jih veliko ni imelo ne računalnika, ne interneta. Tisti, ki so bili bolni v tem času, (niso dobili uporabniškega imena ali gesla). Niso znali uporabljati aplikacij, kot so jih učili v šoli pred zaprtjem.«

Kuhanje je priprava na samostojno življenje.

Mnogi izmed varovancev tudi nimajo učne podpore staršev: »Pri nas je bilo zaznano pomanjkanje pomoči s strani staršev. Srednja šola je namreč težka in njihovi starši po večini nimajo toliko znanja, da bi jim lahko pomagali pri težjih predmetih, kot sta recimo matematika in angleščina. Zato je bilo učne podpore, v primerjavi z drugimi družinami, še toliko manj. Imamo primere, ko starši morda niti brati ne znajo.«

Nudili smo inštrukcije, da so sploh izdelali letnik

»Zaprtje je bilo zelo naporno tudi za nas, zaposlene v domu. Vem, da nismo delali osem, ampak deset ur na dan in v tem času smo zaposleni otrokom in mladostnikom nudili inštrukcije, da so sploh izdelali razred ali letnik. Enostavno ni bilo časa, da bi organizirali še delavnice s katerimi bi jih lahko opolnomočili tudi na daljavo. Naši mladostniki pa rabijo prav to, vsak dan jih je treba na vse opozoriti in ena ura za otroka na dan, preprosto ni dovolj.«

Opazili smo odtujenost, hude oblike osamljenosti, povečalo se je samopoškodovalno vedenje. Niso imeli pomoči strokovnjakov, ki bi jim pomagali konstruktivno. Sami so se morali soočiti s tesnobo, to grozo, na katero ni bil pripravljen noben od nas. Naši mladostniki so v tem času nazadovali, vrnili so se na način, ki so ga poznali prej. Prej pa so poznali vedenja, ki niso primerna (samopoškodovanje, lenoba, zapiranje vase).

Kljub posledicam, ki so varovance grdo zaznamovale, Sanja ostaja optimistična: »Verjamem, da se da vse urediti. Če imaš čas, voljo in če delaš s srcem, je vse mogoče. Zdaj imamo veliko več delavnic, da pridemo na stare tire. Namesto ene tedenske delavnice, smo pripravili tri. Delali  smo na vrednotah, normah, na samopoškodovalnem vedenju, na odvisnostih.«

Odvisnost je neizogibna

Mladostniki z motnjami v duševnem razvoju so  še posebej podvrženi odvisnostim in imajo trenutno hude težave z elektronskimi napravami. Močno so padle tudi komunikacijske kompetence ter socialne veščine, opaža pedagoginja. »Ko so se vrnili, je bilo nekaj povsem zmedenih, nekaj se jih je zaprlo vase, nekateri so se izmikali družbi. Morate vedeti, da mi sicer delujemo kot neka družina. In v družinski vzgoji se opazi, ko pride do sprememb v vedenju posameznika.«

Kot profesorico športa jo je pretreslo tudi fizično stanje varovancev: »Kot pri mnogih šolarjih, je opaziti bistveno premalo gibanja in neuravnotežena prehrana. V domu sicer pazimo na uravnoteženo in redno prehrano, doma pa tega zmeraj ni. Starši ali nimajo časa, ali si ga ne morejo vzeti, naši mladostniki pa sicer po večini obiskujejo šole, kjer jih učijo tudi kuhanja, a nekateri še niso dovolj vešči, da bi že lahko poskrbeli zase,  in si pripravili uravnotežen obrok.«

Sanja s svojimi varovanci tudi telovadi.

Opaziti je bilo še otopelost in pomanjkanje motivacije: “Motivacija je močno padla, predvsem niso imeli zunanje motivacije. Ko smo vsak dan skupaj, jih vedno vprašam:” Ali si se učil?” Če se ni, skupaj sedeva za zvezke, na daljavo, pa tega fizičnega stika ni bilo.«

Med Sanjinimi varovanci je tudi fant z mišično distrofijo. Ker je učiteljica športne vzgoje, sta v času zaprtja preko videoklica telovadila na daljavo. Zdaj dnevno telovadita po dvajset minut v živo, družbo pa jima dela še prijatelj, ki je kot mnogo mladih, v času zaprtja pridobil nekaj kilogramov.

Starši sistemu ne zaupajo več

Sprememba, ki so jo zaznali ob ponovnem odprtju je bila nezaupanje staršev v šolo in v sistem. Starši so se razdelili na dva pola: »Ogromno je informacij, še več strahu. Sprašujejo se, kaj je res in kaj ni. Določeni starši se povsem strinjajo z vsemi ukrepi, s testiranjem, cepljenjem, maskami, drugi le teh ukrepov ne sprejemajo. So popolnoma proti ukrepom, proti cepljenju, proti testiranju in imeli smo zelo velike težave določene starše sploh prepričati, da se njihov mladostnik vrne v šolo in v dom.«

Ogromno je informacij, še več strahu. Sprašujejo se, kaj je res in kaj ni. Določeni starši se povsem strinjajo z vsemi ukrepi, s testiranjem, cepljenjem, maskami, drugi le teh ukrepov ne sprejemajo.

V Sanjini skupini z nošenjem mask in upoštevanjem pravil sicer doslej niso imeli težav, kajti njihova osmerica v domu deluje v  mehurčku. Opažajo pa, da je mehurček za razvoj otrok enostavno pretesen.

»Pred korono smo imeli veliko delavnic skupaj in mladostniki so prišli nanje iz vseh vetrov. To je zanje izrednega pomena. Pogrešajo denimo Valentinov ples, na sploh priložnosti, ko se lahko družijo. Manjka jim povezanosti, ljubezni, so le mladostniki, to je v njih. Obnašanje v svojem mehurčku jim zdaj gre od rok, nimajo pa priložnosti, da bi delovali tudi z ostalimi vzgojitelji in mladostniki ter otroci v domu.«

Mladi pa niso edini, ki so z ukrepi prikrajšani: »Učitelji, vzgojitelji in socialni pedagogi so v dani situaciji tudi prikrajšani. Jaz svoje mladostnike natanko poznam, vem kako delujejo, ne poznam pa ostalih in dobro je, da se vsaj kdaj pa kdaj srečamo in izmenjamo svoja mnenja,« opaža Sanja.

Bo posledice mogoče omiliti?

Sanja verjame, da bodo sčasoma vidne posledice. »Ne bi jih želela napovedovati, ker se zavedam, da so se vsi maksimalno potrudili in ne bi želela koga prizadeti, dejstvo pa je, da zagotovo bodo. Vidne bodo na področju komunikacije, na socialnih področjih in pomanjkanju samostojnosti.«

Že zdaj opaža mnoge spremembe na slabše: »Pri nas je denimo vidna škoda na področju osebne, predvsem ustne higiene. Če naših mladostnikov vsak dan ne spomniš, da si je treba umiti zobe, si jih ne bodo. Nekateri doma niso imeli nikogar, ki bi jih na to opozarjal.«

»Pri otrocih s posebnimi potrebami veliko dosežemo tako, da jim včasih malo vzbudimo slabo vest. Recimo, če ne umivaš zob, ti bodo morali zob izpuliti, kar se je dejansko tudi zgodilo. Razložimo jim vzrok in posledico in to je način, da jim privzgojimo navado umivanja zob,« še opiše.

Sanja Vreča varovancem pomaga z učenjem pravilnega čiščenja zob.

Ogromna škoda je narejena tudi na drugih kompetenčnih področjih, manjka jim samostojnosti, praktičnega pouka, izgubili so delovne navade.

Dotik je lahko edini način, da se počutijo ljubljene

»Naši mladostniki imajo posebne potrebe. Pridejo in te objamejo in ne morejo razmišljati kot strokovnjaki v zdravstvu. Težko pojasnijo, da imajo nekoga radi, to pokažejo z dotikom. Zdaj smo jim pa pravico do dotika vzeli. Pri otrocih in mladostnikih z lažjo motnjo to še nekako gre, pri tistih s težjo ali težko pa je dotik ednini način, da se počutijo ljubljene in, da pokažejo ljubezen,« opaža vpliv ukrepov.

Temeljna težava je, da so nas strokovnjaki vse zmetali v isti koš. Naši mladostniki imajo diagnozo lažje duševne motnje in jih je stroka dala v koš z vsemi, ki imamo višji inteligenčni kvocient. Od otroka z motnjo pozornosti, ki je hiperaktiven, se pričakuje, da bo osem ur sedel z masko v šoli ali doma pred računalnikom.

Šolski sistem bi bilo treba prilagoditi

»Jaz mislim, da je treba stopiti skupaj. Moje osebno mnenje je, da je treba v šoli spremeniti učni sistem. Več pomena je potrebno dati kompetencam v smislu socialnih veščin, komunikacije,« pojasni Sanja.

Pri delu z mladostniki sem stroga, rečejo, da sem huda, ampak, ko se vračajo, se zahvalijo, ker takrat razumejo, zakaj sem bila stroga, vztrajna in včasih tudi naporna.

Kar se tipičnim mladostnikom morda zdi povsem običajno, je njenim varovancem lahko izziv: »Rokovanje z denarjem je denimo veščina, ki je mladostniki, če jih tega ne naučijo starši, sploh nimajo. Kaj nekomu pomaga, da zna zgodovino, če ne zna plačati položnice? To manjka predvsem mladostnikom s posebnimi potrebami, ker jih tega enostavno nihče ne nauči. Potrebno bi bilo omogočiti tudi bistveno več prakse, to so namreč mladostniki, ki bodo delali v gradbeništvu, pa tudi kot mesarji, peki, slaščičarji. Za njih je praksa najpomembnejša.«

Država zanje poskrbi, dokler so šoloobvezni, potem pa…

Ko so se šole spet odpirale, so bili otroci s posebnimi potrebami sicer v prvem planu vračanja, vendar ne tisti mladostniki, ki obiskujejo triletno poklicno izobraževanje z lažjo motnjo. »Dom in šolo so odprli za otroke in mladostnike z zmerno, težjo in težko motnjo, torej, za tiste, ki nikoli ne bodo zmožni opravljati  osemurnega delovnika. Srednješolci v triletnem poklicnem izobraževanju, z lažjo motnjo, pa so ostali doma, kjer so se morali še naprej šolati na daljavo, kot običajni otroci in mladostniki.«

Ko se enkrat zaposlijo, so čisto enaka delovna sila, kot smo mi. In, če nimajo socialnih kompetenc in praktičnega znanja, ki ga potrebujejo v svojem delovnem okolju, ne bodo uspeli.

»To absolutno ni primerno. Tisti, ki imajo lažjo motnjo bodo šli v službe in obravnavani bodo povsem enako kot midve. Oni nimajo nobenih drugih pravic, le to, da jim v šoli nudijo dodatno strokovno pomoč in svetovalno storitev, dokler šolanja ne zaključijo. Ko se enkrat zaposlijo, so čisto enaka delovna sila, kot smo mi. In, če nimajo socialnih kompetenc in praktičnega znanja, ki ga potrebujejo v svojem delovnem okolju, ne bodo uspeli.«

Pomanjkanje veščin je krivec, da marsikomu ne bo uspelo: »Nekateri se ne bodo znali zmeniti, morda bodo dobili prvo plačo in jo v enem dnevu porabili, ker z denarjem ne znajo. Z njimi je nujno delo na več področjih kot so: razvijanje komunikacijskih kompetenc in socialnih veščin, učenje rokovanja z denarjem, praktično učenje in konstruktivno spoprijemanje s težavami. To bi bil tisti nujni in pomemben korak naprej,« pojasni.

Ni prav, da se jih obravnava kot običajne mladostnike, ker to niso. Država jim pomaga na način, da jih namesti k nam, ampak to je premalo, potrebujemo, da nam tudi šolski sistem pride naproti. Na nas je, da jim razložimo vso šolsko snov, ki je ne razumejo, da jim pomagamo do izpita za avto, ker praviloma živijo v odročnih krajih brez javnega prevoza, ampak to je premalo.

Da bi večina uspela v odraslem življenju, bi potrebovala oporo tudi po tem, ko se poda v odraslost: »Država na njih gleda, dokler so šoloobvezni, ko pa to več niso, pa so izpljunjeni v sistem, ki jim ni pisan na kožo. Nekaterim uspe in za tiste smo zelo veseli, mnogim pa ne uspe. Mene boli srce, ko to gledam. To so moji otroci, ampak vsem žal po končanem šolanju ne moremo pomagati.«