Maribor

DNEVNA: Slepi pesnik, ki (si) barva dneve

Petra Zemljič, 05.08.23 ob 04:00

Mariborčan Valter Čučkovič doživlja svet na drug način kot večina drugih ljudi, vendar ne nujno tudi drugače.

DNEVNA: Slepi pesnik, ki (si) barva dneve

Pri dveh letih se mu je začel poslabševati vid, s številnimi operacijami so ga ohranjevali, vendar ne ohranili, pri trinajstih letih je povsem oslepel. Mariborčan Valter Čučkovič od takrat doživlja svet na drug način kot večina drugih ljudi, vendar ne nujno tudi drugače. Toliko zanimanj ima, da mu je 24 urni dan pogosto prekratek. “V tem tednu greva z Darinko na morje, v najin Piran, da se odpočijeva,” se nasmehne.

Osemindvajset let njegova življenjska sopotnica Darinka Lozinšek je slabovidna, tako sta mobilna brez spremstva, kompatibilna tudi po značaju, se dopolnjujeta. “Lahko sva veliko na poti, z vlakom se zapeljeva tudi v Beograd na srečanje slepih in slabovidnih, na srečanja pesnikov se odpraviva tudi na Hrvaško.” Ona fotografira, recitira poezijo, on jo piše, igra šah, tekmuje v pikadu, rad ima vrtno kegljanje, vedno so zanimive tekme, tudi lige imajo, obožuje
nogomet. “V Beogradu, kjer sem bil na šolanju za maserja, smo tudi slepi igrali nogomet, žoga pa je bila zveneča.” Njegova strast je tudi glasba, spremlja jo že od otroštva.

Saj veste, kako je v internatih, tam se hitro nalezeš določenih navad, kot sta poslušanje radia in muzike. Čez čas se ti okus oblikuje. Sam se tak radovednež, da sem se vedno poglobil v tisto, kar imam rad, kar me zanima. Muzika se me je začela oprijemati tam okoli desetega leta. Ne štejem pa tistega, ko smo v srednji šoli malo brenkali na kitaro.”

Brez posebnega stresa

Vsak od tistih, s katerimi je prijateljeval, mu je kaj odstrl in on drugim. V osnovno šolo je hodil v Zavodu za slepo in slabovidno mladino, ki se danes imenuje center Iris. “V tistem obdobju do šole sem bil večkrat na operacijah, na primer v Zagrebu in Sarajevu, zato sem tudi bil po dva do tri mesece odsoten. Zato se mi zdi, da zame, ko sem šel dokončno v šolo v Ljubljano, to ni predstavljajo kakšnega posebnega stresa. Zelo hitro sem se vživel v tisto okolje, nisem imel nobenih težav, šolanje sem opravljal čisto normalno.”

Leta 1974 je končal osmi razred in moral se je odločiti za poklic. “Dosti na izbiro ni bilo – ali Škofja Loka za telefonista ali Beograd za maserja. Odločil sem se za slednje. Razredničarka in šolska psihologinja sta me sicer želeli spraviti v mariborsko gimnazijo, ampak enostavno nisem imel pripomočkov, da bi to kvalitetno opravil.” V Beogradu je postal maser in oktobra 1978 dobil službo v Mariboru v kopališču Pristan. “Rad sem opravljal to delo, čeprav se sliši šablonsko, je ta poklic pisan na kožo slepim.” Delal je popoldne in tudi med vikendi.

Prelomna letnica

V poezijo je, se spominja, resno zagrizel leta 1997. Letos je pri Kulturnem centru Maribor izšla zbirka Morska vijolica, po mnenju ocenjevalcev zrela, kot je on dozorel in pesnik v njem. “Začel sem beležiti tisto, kar sem imel v mislih. Z Darinko sva imela navado, da piševa kartice z morja, poslala sva tudi do 40 kartic vsakič. Ko ji je enkrat sredi pisanja zmanjkalo teksta, sem jaz nadaljeval z rimo. Potem sem začel sestavljati štirivrstične rime. In tako je septembra 1997
nastala prva pesem Pivnica. Pisal sem rimano poezijo, o drugi nisem hotel niti slišati, ker sem bil prepričan, da poezija pač mora biti rimana. 2005 sem prvič prišel s to poezijo v javnost, to je bilo v Celju na srečanju Združenja prijateljev slepih in slabovidnih Slovenije. Prelomna letnica je bila 2010, takrat smo imeli delavnico v prostorih društva v Mariboru, ki jo je vodila  Aksinja Kermauner. In ona mi je rekla, rima je omejitev, poskusi uporabljati prosti verz. In od tistega trenutka dalje sem ga začel uporabljati. Moja prva pesniška zbirka je izšla leta 2015, kjer je že večino prostega verza. Glavno torišče mojega pisanja je domišljija, potem sledijo kakšni momenti iz prebrane literature, iz vsakdanjega življenja jemljem bolj malo, čeprav o slepoti vendarle veliko pišem.”

Napisal je osem knjig poezije in dve, v katerih je svet orisal skozi aforizme, tudi o odnosu do slepih. Belo palico imam zato, da vas opozorim na svojo slepoto, in ne sebe na vašo, pravi v enem, četudi ni zagrenjen, ampak sprejema stvari takšne, kot so, on si s svojo vedrostjo, z zanimanji, aktivnostmi, pesnjenjem in glasbo pobarva svoj svet. “Človeku, ki vidi, je težko opisati, kako je, če si slaboviden in na kakšen način si slaboviden. Ljudje se oklepajo določenih šablon, mislijo, da komajda še kaj funkcioniraš, a seveda ni tako. Seveda jih razumem, kajti takrat, ko sem sam popolnoma oslepel, sem se tudi dal, da bo konec sveta, vendar so me v okolju, kjer sem bil, pripravili na to, kjer je bil kader pripravljen. Na nek način so bili pripravljeni, da čimbolj elegantno človeka pripeljejo čez izgubo vida. Tako ne morem reči, da je me je posebej močno prizadelo.”

To ni bavbav

S predsodki, ki so večinoma bili posledica nepoznavanja, se je soočal. “Vsi slepi prej ko slej naletimo na predsodke, ampak ne v tistem okolju, kjer nas poznajo. V naglici in egoističnem trendu, značilnem za ta čas, se mi zdi, da ljudje ne znajo več pogledati okrog sebe. Vedno manj je empatije. Ko se z določenim človekom spoznaš in je lahko
še tako zavit v predsodke, kasneje, skozi čas, ko te spoznajo, to odpade. Vidijo, da slepota ni bavbav, sploh ni nalezljiva.”