Včasih pomislim na “tiste druge čase”, ko je, mogoče se mi tako samo zdi, ker se nekaterih reči bežno spominjam zaradi mojih otroških let, bilo vse tako drugače. Ali pa je res bilo tako. Spomnim se vseh tistih krajev, na katere me vežejo lepi spomini in v misli se mi prikradejo tudi tisti, ki jih preprosto več ni, a so name naredili tako velik vtis. Še kako dobro pa se spominjam tiste moje prve izkušnje iz oči v oči z bliščem in luksuzom, ki ga je v tistem času (še) nudil kultni Hotel Slavija.
Slavija. Že ime se je slišalo tako veličastno. Čeprav sem prag hotela prestopila le dvakrat, in sem se v svojih otroških letih z vsem, kar je pač imel hotel ponuditi (sedemletniku) srečala le tako od daleč, kot bi na prstih kukala čez točilni pult, se mi je zgodba o velikem hotelu, stolpnici sredi mesta, plesnih dvoranah, predvsem pa vedno veliki množici ljudi, vtisnila globoko v spomin vse do danes.
Hotel Slavija na razglednici leta 1965
Na belo damo v Toti bar
Zgodba Slavije sega v leto 1963, natančneje 19. oktobra 1963, kar je bil nadvse odmeven dogodek v mestu. Odprtje hotela je bilo nadvse pompozen dogodek za Maribor, kljub temu da so z odprtjem krepko zamujali. Čeprav se je odprtje dolgo napovedalo in tudi pričakovalo, za ime hotela niso vedeli vse do nagovora nekega političnega funkcionarja, ki ga je v govoru razkril in zatem hotel slovesno odprl, navajajo spletni viri.
37,9 metrov visok hotel je bil prvi objekt v novem mestnem središču ob novo zgrajeni Titovi cesti, magistralki, ki je prečkala Dravo po štiripasovnem Titovem mostu, na katerem pa so rdeč trak svečano prerezali dober mesec kasneje. “Novi sodobni hotelski objekt bo pritegnil zlasti številne tuje turiste, ki so doslej raje prenočevali v Gradcu ali pa v Ljubljani in Zagrebu,” je tedaj ponosno napovedoval časnik Večer.
Hotel v 60-ih
Maribor je s stolpnico pridobil hotel kategorije A s 146 sobami, dvema restavracijama in s prvim snack barom v mestu.
Blišč Slavije se je pravzaprav pričel s trenutkom, ko je hotel odprl svoja vrata. Oziroma bolje rečeno, že prej. Slavnostno odprtje so vestno napovedovali lokalni mediji, da bo vse nared za razkošno otvoritev, pa je z vnemo skrbelo osebje, pripoveduje tudi Cecilija Novak, ki je hotelu Slavija zapisala 35 let, v hotelu pa je preživela vse od dne, ko je odprl svoja vrata, do dne, ko so odšli še zadnji gostje.
Betha Budinha in Cecilija Novak leta 1973, vir: 7 dni
Začela je kot služkinja, se sprva v hotelu zaposlila kot pomivalka posode, kasneje pa se s trdim delom in predanostjo, dokopala do mesta za točilnim pultom. Dela natakarice se še danes spominja z veliko radostjo in ponosom. Rada je bila urejena, predvsem pa je imela rada ljudi in opazovala vse ter si skrbno zapomnila, kar se je dogajalo za zidovi hotela. Naporno in velikokrat nehvaležno delo, ki ga je rada opravljala, vse do zadnjega dne pa ostala zvesta legendarnemu hotelu, je za današnji čas prav tako nepredstavljivo kot obdobje, ki ga je narekovala zlata doba Slavije.
Pred hotelom leta 1963
V hotel, kjer sta obratovali dve restavraciji, so zahajali številni Mariborčani in Mariborčanke, številni pa vedo povedati, da je bila restavracija hotela ena najboljših v mestu. Nekateri gostje se še dobro spominjajo velike jedilnice hotela v prvem nadstropju, ki je imela v devetdesetih moder strop, ki so ga krasile zlate zvezde in lestenci, tam pa so potekala različna slavja, pustovanja in valete.
Gostje pred vhodom v restavracijo, vir: 7 dni
V Totem baru v pritličju so stregli tudi legendarno sladico bela dama iz vanilijevega sladoled, s smetano, mandlji, ki so morali biti narezani na lističe in čokoladnim prelivom. Toti bar je bil sicer nadvse priljubljena točka, kamor so pogosto zahajali številni znani obrazi, med njimi je Furgula, Teddy Lah, reden gost pa je bil tudi Tone Partljič.
V Totem baru so se zbirali številni znani Mariborčani in Mariborčanke: Breda Pinterič (manekenka in pevka), Teddy Lah (legenda mariborske rock scene 60ih), Alenka Cilenšek (igralka) in zbiratelj ter hlačni mojster Igor Irgolič Furgula, leta 1972. Vir: Facebook
V Totem baru je bilo mogoče čez dan popiti kakšno kavico, zvečer, ko so se zagrnile zavese, pa so poglede kradle za tisti čas eksotične plesalke, vedo povedati nekateri zvesti obiskovalci.
Pravniški, medicinski, ples šoferjev, predvsem pa Pajkov
V knjigi Štiri zvezdice, posvečeni razkošnemu hotelu, je izpričana pravzaprav celotna zgodba o hotelu, ki si je takrat na vso moč trudil prikriti povojno podobo mesta, avtorica Cecilija Novak pa je na papir prelila še ostale sočne zgodbe, ki so v dobrih treh desetletjih delovanja Slavije nastajale pod bleščečimi lestenci, ob točilnem pultu Totega bara ali pa za kristalnimi kozarci na obrtniškem plesu.
Naslovnica knjige
V Slaviji je bil tako prostor za vsakogar, Mariborčani in Mariborčanke so se dobivali v kultnem hotelu, kjer se je predvsem plesalo. Slavija je bila, kakopak, znana prav po razkošnih plesih, ki so potekali vsako soboto.
Ples v Slaviji so imeli šoferji, ekonomisti, gradbinci, pa pravniki, medicinci, sicer pa je v Slaviji potekal tudi Pajkov ples, ki je bil sprva rezerviran na Veliko kavarno, nato Astorio, kasneje pa se je preselil v hotel Slavijo. Slavija je imela namreč za tiste čase še nekaj, kar je prav tako nakazovalo na luksuz, ki ga je nudila gostom. Veliko plesno dvorano na terasi hotela namreč. Pajkov ples, ki je potekal prav tam, nad mestom, je bil nekoč elitni dogodek, pomenil je to, kar je Opernball za Dunaj.
Pajkov ples je bil sicer ena prestižnih prireditev, ki ga je v času razcveta tekstilne industrije v mestu pripravljala medtem že propadla Mariborska tekstilna tovarna. Ples je bil v času vrhunca mariborske tekstilne tehnologije namenjen celotnemu kolektivu in gostom, predvsem mednarodnih partnerjev in partnerjev iz Jugoslavije. Rdeča nit dogodkov so bili seveda pajki, ki so na vsakem dogodku krasili prostor, in mreža rdečih trakov, na druženju pa nikoli ni manjkalo dobre glasbe ter hrane v sklopu katere so se tkala nova poznanstva in prijateljstva. Pajkov ples je bil višek sezone, zelo težko je bilo priti tja, saj je bilo število sedežev omejeno, vstopnice pa so bile takoj razprodane, včasih že eno leto vnaprej.
Ekipa hotela Slavija leta 1965, vir: 7 dni
Čeprav se je v hotelu kalila mariborska smetana, pa ta ni bila rezerviran samo zanjo. Po svoj košček razkošja je lahko prišel prav vsak. V trenutku, ko je prestopil prag mogočne in karizmatične stavbe, se je uvrščal med mariborsko elito, kar je Slaviji dajalo še poseben čar in pečat.
Plesalo, plesalo in še enkrat plesalo… le ob ponedeljkih ne
Če so se kdaj Mariborčani in Mariborčanke “naplesali”, je bilo to v Slaviji. Ljudje so plesali vso noč, tako da so prišli domov z “znucanimi” podplati na čevljih, nekateri pa so ostali še na zajtrku, povedo nekdanji obiskovalci. Tam so si kariero ustvarili glasbeniki iz hišnih ansamblov Slavija 5 in pozneje Eksport A, ki so pokonci držali plese vseh vrst, prav v Slaviji pa je pot večne slave začel legendarni Alfijev Silvestrski poljub. Alfi Nipič, ljubljenec mariborske publike, sprva pa zaposlen prav v MTT-ju, je svojo kariero tlakoval prav med igranjem v hotelu, Silvestrski poljub pa je postal zimzelena uspešnica repertoarja na tradicionalnem silvestrskem plesu.
Razglednica s podobami Slavije
Ja, bil je silvestrski ples in ples na novega leta dan. Osebje je tako običajno delalo na silvestrovo ali pa prvega januarja zjutraj, a jim to ni bilo pretirano odveč, piše Novakova v Štirih zvezdicah, kar je še ena nepredstavljivih značilnosti tistega časa. Na silvestrovo je bilo namreč tako fino, ker so bili gostje dobro razpoloženi in imenitno napravljeni, na ples pa so kdaj povabili tudi kakšno natakarico.
Za plese je bilo seveda potrebno poskrbeti za garderobo. Pajkov ples, ki je potekal v domeni tekstilcev, je tako slovel po svoji imenitnosti in večernih toaletah, ki so jih za to priložnost dame skrbno izbirale dolgo časa pred tem. Gospe so svoje toalete iskale celo v tujini in v primeru, da sta prišli dve enako oblečeni, sta se šli domov preobleč. Slavija je bila višek družabnega dogajanja v mestu, več kot samo zidovi, pravzaprav je z njo dihalo vse mesto. Nekateri kultni mariborski frizerji vedo povedati, da so tudi med samimi plesi prihajali v Slavijo, da so damam popravljali frizure.
Mariborska elita je tako na plesih uživala prav vse večere, vsak večer je bila tako živa glasba, le ob ponedeljkih pa se ni plesalo, piše avtorica, ki je zgodbo Slavije izlila na papir. Poklic natakarice pa ji je omogočal uvid ne le v samo stavbo, ampak tudi pogled izza tančice razkošja in blišča.
Hotel v 70-ih
Iz ozadja je bilo mogoče spremljati zgodbe o romancah, ki so se spletle prav na plesišču Slavije, poslušati pozabljene izpovedi prijateljic noči, ki so svoje spomine utapljale kozarčkih hotelskega bara, hotel je bil varno zavetje prepovedanih ljubezni, ki so se končale, ko so zaljubljenci zapuščali sobe hotela, bil je modna pista, predvsem pa tudi prostor, kamor meje niso vdirale in so bili za mizo razkošnih pojedin pod trdno vkopanimi oboki socializma vsi enaki, tudi naši južni sosedje.
Čas, ki ga več ni. In ga najbrž nikoli več ne bo. Slavija je resnično postala pomembno družabno stičišče Mariborčanov, po slovenski osamosvojitvi pa je začela izgubljati goste in blišč, med drugim tudi zato, ker se je z objektom vztrajno lastninsko mešetarilo.
Hotel ugasnil leta 2001
Hotel je dokončno ugasnil 1. marca 2001. V času, ko je bila lastnica Nova KBM, je banka nekatere sobe preuredila v pisarne, leta 2006 pa je poslopje prodala Hitu, a so Novogoričani kmalu opustili namero, da bi nekdanji hotel prenovili v sodobni hotel s kongresnim in igralniškim centrom. Slavijo so prodali gradbenemu podjetju Konstruktor za okoli 3,6 milijona evrov.
Slavija danes
Tik preden je leta 2011 podjetje Konstruktor zdrknilo v stečaj, je zgradbo za podobno kupnino pridobil zdajšnji lastnik kungoški podjetnik Renato Hlade. Slednji je bil edini, ki je udejanjil napovedane načrte s Slavijo. Lotil se je blizu štiri milijone evrov vredne naložbe, s katero je stavbo temeljito prenovil, ji nadel novo stekleno fasado in jo nadzidal za dve nadstropji. Pri obnovi so dogradili dve novi nadstropji, porušili so tudi staro restavracijo pred Slavijo, namesto katere sedaj stoji parkirna hiša. Hotel so preimenovali v Poslovni center Slavija, v katerem je bila večina pisarniških prostorov, v zgradbi pa je bil še fitnes, restavracija ter drugi najemniki, najvišje nadstropje pa je bilo namenjeno kavarni s teraso na strehi.
Hotel s 146 sobami je na tej lokaciji deloval do 1. marca 2001, ko so ga zaprli, zatem pa je zgradba do obnove leta 2012 samevala.
Slavija je dobila tudi novo vsebinsko zasnovo, ki ni predvidevala več hotelske dejavnosti. A temu ni bilo dolgo tako. Nad garažno hišo poslovnega centra Slavija je nedavno zrasel popolnoma nov mestno-poslovni hotel po standardih francoske družbe B&B hotels. V novem hotelu s sodobno urbano arhitekturo so na voljo 102 prostorni in udobni enoposteljni, dvoposteljni ter triposteljni sobi, zasebno parkirišče, dobrodošli pa so tudi hišni ljubljenčki. Cena nočitve se začne pri 39 evrih. Gradnja hotela se je začela leta 2020, danes pa že z veseljem pozdravlja vse na zasebnih in poslovnih potovanjih. A čeprav je nova pridobitev pomembna za turistično ponudbo in mesto nasploh, je z nekdanjim hotelom ne združuje nič drugega, kot samo prostor, kjer stoji.
