Nočne more ter nočne groze so pri otrocih, predvsem predšolskih, razmeroma pogost pojav. Po ocenah strokovnjakov se z njimi v predšolskem obdobju ter prvi triadi sreča vsaj polovica otrok. S starostjo praviloma izzvenevajo in v času najstništva pogosto povsem izzvenijo. V odraslem življenju so za občasne more po navadi kriva stresna obdobja ali hujše travme.

Večerni čas in tesnoba

“Večerni in nočni čas sta pogosto povezana s tesnobo in strahom, še posebej to velja za predšolske otroke, ki še slabo ločujejo med fantazijskim in realnim svetom, razmišljajo po principu magičnega mišljenja in še ne razumejo abstraktnih konceptov,” je v uvodu slikanice Aidan skrivnost o vrtavčkih Kaje Aleš Luznar zapisala klinična psihologinja Lea Kristan.

Aleš Luznarjeva natanko ve, o čem psihologinja piše, sama je namreč mama treh deklic in ena izmed njih se je več let soočala z izrazitimi nočnimi grozami. Deklica je tudi razlog, da se je Kaja lotila pisanja slikanice, ki jo zdaj, ko je hči že najstnica, s pridom prebirajo mame otrok s podobnimi težavami, pa tudi otroci sami.

Deklica je tudi razlog, da se je Kaja lotila pisanja slikanice, ki jo zdaj, ko je hči že najstnica, s pridom prebirajo mame otrok s podobnimi težavami, pa tudi otroci sami.

Nočne more se praviloma pojavljajo v REM fazi spanja, v njih podoživljamo in predelujemo vsebine, s katerimi smo se srečevali podnevi. Otroka se iz njih lahko prebudi, starši pa mu lahko pomagamo razumeti, da so bile le “grde sanje” in so varni. Nočne groze ali pavor nocturnus pa so pojav, ki naj bi bile povezane z doživljanjem močnih čustev strahu in groze. Iz njih otroka pogosto ni mogoče predramiti niti pomiriti. Otroci ob tem pogosto kričijo in delujejo močno prestrašeni.

Videti lastnega otroka tako močno prestrašenega, v krču, ko te gleda z odprtimi očmi in gleda skozi tebe, ob tem pa se trese in kriči na vse grlo, je strašna izkušnja.

Kaja hčerinih prvih groz ne more pozabiti: “Strah ni enak kot pri morah, ampak je močno potenciran. Ko kot starš v živo vidiš kaj takega, te povsem pretrese. Videti lastnega otroka tako močno prestrašenega, v krču, ko te gleda z odprtimi očmi in gleda skozi tebe, ob tem pa se trese in kriči na vse grlo, je strašna izkušnja. Moji srednji hčerki se je to dogajalo več let, po navadi ob istem času ponoči, nekaj časa čisto vsako noč.”

Zgodil se je Aidan

Pediatri so jo sicer mirili, da bo izzvenelo samo od sebe, na poti iskanja neke rešitve pa je sklenila, da bo hčerki v pomoč ustvarila vrtavčka Aidana.

Vrtavčki so škratje, ki so veliki za palček, imajo krasna špičasta viseča ušeska in oranžne lase. Njihova naloga je, da otroke ščitijo, to pa naredijo tako, da strah spremenijo v srebrn prah. Živijo v zapuščenih mišjih luknjah, zato je slikanici priložena stenska nalepka v obliki vrat.

“Hokec pokec, majhen poskokec, naj groza in strah spremenita se v prah,” so čarobne besede, s katerimi Aidan pomaga otrokom lažje zaspati.

Knjiga je zapisana zelo preprosto in je zato primerna tudi za zelo majhne otroke, denimo stare okrog 2-3 leta, kasneje pa jo lahko preberejo tudi sami. Primerna je do starosti, ko otroci še verjamejo v pravljična bitja, čarovnijo,…, lahko pa jo tudi nadgradijo po svoje.

“Zgodbico sem napisala, da bi otrok podzavestno dobil občutek, da ga nekdo zmeraj čuva. Napisana je tako, da so ti vrtavčki pravzaprav zmeraj prisotni, vendar so nevidni. Živijo v zapuščenih mišjih luknjah, njihova naloga pa je, da čuvajo otroke,” pojasni.

K sreči so nočne groze postopoma res izzvenevale in na koncu povsem izginile. Vzroka groz pri hčerki Aleš Luznarjeva sicer ni uspela odkriti, se pa v zadnjem času o pojavu več govori tudi v javnosti.

Kaja Aleš Luznar, Foto: Lia Fischer

“Ko se je nama to dogajalo, enostavno nisem vedela, kako se spoprijeti s tem. Na začetku sem jo skušala zbuditi, zgledala je namreč budna, gledala, hodila je, okrog sebe pa je zaznavala stvari, ki jih v resnici ni bilo tam. Kasneje mi je zavestno razlagala, kaj se je dogajalo. Ker sem jo na silo hotela tega odrešiti, grozljivo je namreč lastnega otroka spremljati skozi ta nepojmljiv strah, sem jo umivala po obrazu, ji prigovarjala, naredila sem vse, da bi se predramila, pa ni bilo učinka. Po nekaj letih sem ugotovila, da jo je treba le objeti, počakati z njo, prigovarjati, da bo vse ok in počakati, da mine. Ampak teh nekaj groznih minut se opazovalcu vleče kot več ur,” svoje doživljanje otrokove stiske pojasni Kaja.

Malenkost, ki lahko veliko spremeni

Avtoričini drugi dve hčerki sta dislektika. Ker se zaveda, da je to posebnost, ki niti ni tako zelo redka, je pobrskala po možnostih, kako otrokom s to težavo pomagati, da lahko zgodbo preberejo tudi sami. Knjiga je zato natisnjena v pisavi, namenjeni dislektikom.

“Deli črk so zadebeljeni, kar branje dislektikom močno olajša. Preden smo natisnili tole in tudi že prvo mojo slikanico, sem preverila pri otrocih, pa tudi pri odraslem prijatelju in te male spremembe jim močno olajšajo branje. Pri dislektikih je namreč težava, da recimo ne lotijo črk b in d, preberejo ju kot isti znak. Povedano drugače, če narišeš stol in ga obrneš naokrog, je to še zmeraj stol in ga dislektik “prebere” kot isti stol, ne glede na to, kam je obrnjen,” pojasni dislektikovo dojemanje pisave.

Povedano drugače, če narišeš stol in ga obrneš naokrog, je to še zmeraj stol in ga dislektik “prebere” kot isti stol, ne glede na to, kam je obrnjen.

“To se mi zdi taka malenkost in hkrati nuja. Običajen bralec prebere in uživa, ko teh fines niti ne opazi, dislektik pa tudi  prebere, čeprav malo manj uživa, njim namreč branje po navadi ni užitek,” pojasni.

Zgodbo najprej napiše, potem jo pili toliko časa, da je z njo zadovoljna. Ko je zadovoljna, jo prebere najprej svojim otrokom, potem preveri še pri prijateljih.

Najbolj jo veseli, ko dobi povratno informacijo staršev in doslej so bile le te pozitivne in v navdih.