“Dobimo se pri Astorii, dobimo se na Ezl eku,” namig, oziroma dogovor, ki te je vedno pripeljal na prav mesto. Ni bilo dileme, katera ulica, katero križišče, Mariborčani in Mariborčanke vsi vemo, kje je Astoria. In tako se zdi že od nekdaj. A čeprav velja “naša”, mariborska, “tota” Astoria za kultni del mariborske zgodovine, je bilo podatke o njenem odprtju in nasploh zgodovini stavbe dokaj težko najti. V pomoč so nam bili zapisi Pokrajinskega arhiva Maribor, kjer hranijo zapise o zgodovini stavbe, ter prispevki RTV Slovenija.
Kavarna Astoria v središču Maribora ni le priljubljeno mestno stičišče, ampak velja za kraj, ki je igral pomembno vlogo v zgodovini Maribora. Astoria pa je tudi nasploh simbolizirala spremembe, ki so zaznamovale državo v 20. stoletju. Bogata zgodovina kavarne sega precej v zgodovino, sam prostor pa je igral pomembno vlogo tudi v mariborski kulturi. Čeprav Astoria zaenkrat sameva in na lepe čase spominja le napis nad vrati, naj bi kmalu spet zaživela v prenovljeni podobi. Astoria preživi vse.
Stanovalce je nova kavarna razburila
Na mestu, ki ga danes poznamo kot kavarno, pa te seveda od nekdaj ni bilo. Astoria naj bi stala na mestu nekdanje grajske konjušnice. Zahodno, upravno poslopje grajskega kompleksa je bilo leta 1873 nadzidano, vanj pa se je naselila okrožna kameralna uprava. Poslopje je že leta 1871 od grofa Ferdinanda Brandisa kupil Janez GIrstmayer ml., irhar, ki je dve leti zatem začel s prezidavami.
Leta 1925 je stavbo nasledil zastopnik Girstmayerjevih dedičev dr. Mario Pohl z ženo Matildo.
Tedaj je bila na dvorišču postavljena tudi manjša bencinska črpalka po patentu Dabeg, leta 1928 pa so v stavbi imeli svoje lokale slaščičar Koser, trafikanta Poskošil in Slanič, brivec Zahradnik, remenar Novak, tapetnik Makotter in tudi trgovec Žlahtič.
Grajski trg leta 1927, ko je bila na mestu Astoria še slaščičarna. Vir: homocumulat
Leta 1928 je hišo kupil Alojzij Strehar in jo dal po načrtih inž. Jožeta Jelenca in inž. Vlada Šlajmerja predelati v kavarno Astoria, zaradi česar so se omenjeni lastniki lokalov ter osem stanovalcev morali izseliti. Proti slednjemu je občinski svet odločno protestiral, češ da je to le še povečalo stanovanjsko stisko v mestu, medtem ko naj bi bilo kavarn dovolj, in zahteval, da se za izseljene poskrbi. Dvonadstropnica je tedaj dobila enako visok prizidek na vzhodni strani, leta 1933 pa še igralno sobo na dvoriščni.
Podjetje Šlajmer & Jelenc je s svojim znanjem in gradbeno operativo sodelovalo pri številnih največjih gradbenih projektih v Mariboru in okolici. Ti projekti so zajemali vse od Vurnikove delavske kolonije, kopališča na Mariborskem otoku, kanaliziranje Meljskega predmestja, pravoslavne cerkve Sv. Lazarja, ki je stala na sedanjem Maistrovem trgu, do šolskega poslopja v Žolgarjevi ulici – sedanje šole Franceta Prešerna. Podjetje je izvedlo tudi večino gradbenih del za podjetje Hutter, tako v tovarni, kot zasebno vilo družine Hutter ob parku ter naselja za delavce tovarne.
V času do druge svetovne vojne sta tudi veliko sodelovala z arhitektoma Černigojem in Devom, z njima sta med drugimi izvedla tudi stavbo na vogalu Slovenske in Tyrševe ulice, carinarnico ob želežniški postaji (ki pa je bila porušena med bombardiranjih), blok Gradišče in druge, za tisto obdobje, zelo napredne in sodobne stavbe.
Astorio kupil zagrebški hotelir (in vse ostalo je zgodovina)
Kavarna Astoria, uradno odprta leta 1929, pa je razburjenim sosedom navkljub hitro postala ena najbolj modnih točk v mestu. To je bilo mesto srečanja za intelektualce, ki bi ure in ure tam brali časopise, igrali igre s kartami, ali pa samo premlevali o idejah.
Ugledni lastnik Astorie gospod Zorko je z zaslužkom kupoval zlatnike, ki jih je skrival v kleti. Med vojno je bila družina izgnana, med drugim tudi zato, ker so se v tridesetih letih v kavarni zbirali ljudje, ki so se borili proti nacizmu ter germanizaciji slovenske družbe in ozemlja. Po vojni je nova oblast družini Zorko vrnila kavarno z vsem premoženjem, kasneje pa jo je nacionalizirala. Gospod Zorko je kasneje zaradi skrivanja zlatnikov moral v zapor.
Zadnji medvojni lastnik je leta 1940 postal zagrebški hotelir Josip Petan, ki je stavbo na Slovenski ulici leta 1941 želel dvigniti v trinadstropno. Desetletje po odprtju kavarne jo je prevzela družina Petan, ki je postala premožna, ko je upravljala z več kavarnami v hrvaški prestolnici Zagrebu. Njihova vrnitev v Slovenijo pa se je kmalu spremenila v grenko razočaranje. Ob okupaciji leta 1941 je bila stavba zasežena. Po vojni so oblasti zaradi svojega bogastva izobčile Petance in zaplenile kavarno.
Več kot 40 let kasneje, leta 1989, je Žarko Petan, sin lastnika kavarne, ki je postal mednarodno priznani teaterski režiser, napisal scenarij za film z naslovom Kavarna Astoria. Kavarna je bila znana po vsej državi. Njegovo avtobiografsko delo je prikazovanje glamurja mariborskega predvarnega življenja – obdobje, ki so ga kljub temu zaznamovale, malo pod površjem, napetosti med etničnimi Slovenci in Nemci. Najbolj pa se je zapomnilo Petanu po ukanitvi posmrtnega revolucionarnega vnemoževanja, obdobja, v katerem so bili ljudje kaznovani, ker niso bili dovolj komunistični. Film, ki se zaključi z zaplembo družinske kavarne in zlomom srca družine, je bil eden prvih v Sloveniji, ki se je odkrito ukvarjal s travmo komunistične revolucije.
Ezl ekarji tja radi zahajajo še danes
Ko je govora o Astorii, nikakor ne moremo mimo »svetovno« znanega zbirališča – Ezl eka. To je bilo dolga leta glavno zbirališče mariborske srednješolske mladine. Kadar nisi bil v šoli, si se, povedo poznavalci, postavil na ezl ek. Prav zato mu mariborski učitelji niso bili ravno naklonjeni. Za vogal pred Astorio menda sicer nisi mogel priti kar tako.
Nacionalizacija štiridesetih let pa ni bila konec kavarne Astoria. Po vojni se je ponovno združila kot priljubljeno srečanje, predvsem med mladimi. Mesto zunaj kavarne je postalo znano kot Ezl Ek (Esel Eck, kar pomeni “Osli kotiček” v nemščini) in je bilo mesto, kjer se lahko mladi srečajo in pokažejo svoja fancy nova oblačila in se pogovarjajo o tem, kaj se dogaja po mestu. Upad tradicije v kavarni je sčasoma vplival na bogastvo Astorije, legendarna institucija pa je za nekaj let celo zaprla njena vrata.
Vsako leto je, na zadnjo soboto v maju, tradicionalno potekal Festival Ezl ek, na katerem so se dobivali znani Mariborčani in Mariborčanke, ki so na Ezl eku preživljali mladostniške dni. Med njimi so tudi kultne “mariborske face”. Najstarejša in hkrati prva člana Ezleka iz leta 1948 sta Jože Pogačnik, režiser Kavarne Astoria in Žarko Petan, scenarist Kavarne Astoria. Priljubljeno mesto danes krasi spominska tabla, za vedno pa se je v spomin Ezl eku poklonil Ivo Mojzer z zimzeleno To bi je Ezl ek.
Sicer pa je bila Astoria svoj čas znana tudi po nočnem življenju, tja se je namreč hodilo “plesat”, o tem pa je pričalo tudi samo ime lokala, in sicer “Dancing”.
Lokal Dancing v 60-ih, vir: Wikimedia
Leta 1986 se je v Mariboru v dvorani Tabor na koncertu mudila legenda hrvaške glasbe OIiver Dragojević, ki je tisti dan v kultni Astorii popil kavico, medtem pa posnel videospot za svojo Imala je lijepu rupicu na bradi. Sobo je imel v hotelu Orel, zato so ustvarjalci izkoristili bližnjo kavarno za snemanje videospota, v vlogi tiste z luknjico v bradi pa se je preizkusila Metka Jurc (danes igralka v LGM). Poleg omenjenega so kar na portalu Prve gimnazije in med samim koncertom posneli tudi kadre za videospot pesmi Adio. Za snemanje dveh videospotov so baje porabili pičlo eno uro.
Po osamosvojitvi Slovenije pa je bila ustanovitev vrnjena družini Petan, ki jo je odposlala novim menedžerjem. Danes oživljana Astoria privablja domačine in obiskovalce, ki iščejo skodelico kave – in pridih zgodovine, znana je bila tudi po tem, da se je pred leti v njej združeval slovenski kulturni krog..
Navkljub burni in vihravi zgodovini, ki jo je kavarna doživela in preživela, je Astoriina vrata novembra lani zapečatil FURS in tako povzročil, da Grajski trg za nas, Mariborčane in Mariborčanke ni bil več enak. Pečatenje naj bi bil skrajni ukrep Finančne uprave Republike Slovenije, saj kavarna Astoria ni oddajala davčnih obračunov in kljub pozivom ni plačevala prispevkov za socialno varnost delavcem, pa tudi davčna izvršba je bila neuspešna. Toliko bolj spodbudna novica pa je na dan pricurljala pred dnevi, saj je Astoria premagala še to oviro in spet pričela z novim poglavjem v svoji pisani zgodovini. Vodja priljubljenega cocktail bara Niagara, Caffetterie v trgovskem centru City in Europark Marko Kokol, se je namreč odločil tudi za najem kultne kavarne na Grajskem trgu. Kot pove, si želijo kavarni povrniti sloves, kot ga je imela nekoč, zgodbi kultne stavbe, ki je sicer mnogo več kot to, pa je naklonjen do te mere, da si želi kar najbolje obnoviti njeno prvotno zgodbo, ki jo je začela pisati pred skoraj sto leti.
