Ne, čeprav naslov spominja na eno izmed rubrik Na meniju, ne gre za predstavitev restavracije, to pa tudi ne bo kulinarična kritika, ampak le brisanje prahu po starih spominih in podobah našega mesta.
Čeprav nikoli nisem jedla s katerega od krožnikov restavracije, se skorajda legendarnega objekta spomnim zaradi njegove markantne zunanjosti, ki me je že takrat pritegnila. Uspela sem si jo dodobra ogledati le od zunaj, ko je ni več krasil tisti eleganten napis, ampak je na zlate čase spominjal le še tisti oglat zastarel napis, ki je žalostno sameval in čakal na trenutek, ko ga, tako kot restavracijo, pospravijo nekam v arhiv skupaj z ostalimi spomeniki Maribora, torej Slavijo, pa kinom Partizan, Merkurjem, Kvikom in še bi se kaj našlo. Slišala sem prenekatere zgodbe o tem, zakaj je bila Centrova restavracija pomemben mejnik za naše mesto in zakaj je bil pač “makaronflajš” tam najboljši. Zdi se mi pomembno, da spomin na to kultno stavbo obeležim v današnjem prispevku o njenem vzponu in žalostnem propadu.
Vir: Pokrajinski arhiv Maribor
Nastala ob zaprtju Abonenta
Restavracijo na Prešernovi ulici 8 so slavnostno odprli 10. oktobra 1962 in jo predstavili kot pomemben prispevek k socialističnemu razvoju, saj je v prvem nadstropju tedanje Samopostrežne restavracije Center lahko obedovalo hkrati tudi do 700 ljudi po cenah, ki so bile za tisti čas ugodne. Zgradila jo je občina Maribor-Center v letih 1960-1962 po načrtih Komuma projekta, gradilo jo je podjetje IGP Gradis.
Potreba zanjo je bila velika, saj dotedanja večja abonentska restavracija Abonent ni mogla zadostiti tolikšnemu povpraševanju. Abonenta pa je pestila še ena težava, sanitarna inšpekcija namreč. Zaradi neizpolnjevanja higiensko-sanitarnih pogojev je bila tik pred zaprtjem, Mariborčanke in Mariborčani pa v želji po restavraciji, ki bi jim omogočila hiter obrok po ugodni ceni, piše Martina Magdič v rubriki Kulturni potep po naših krajih.
Vir: Pokrajinski arhiv Maribor
Da bi zagotovili karseda najučinkovitejše delovanje samopostrežne restavracije, je mariborski zavod za ekonomiko v avgustovskih dneh leta 1962 pripravil anketo, s katero je želel izvedeti, kako pogosto jo nameravajo ljudje obiskovati, kakšne vrste jedi in po kakšni ceni bodo predvidoma naročali, ali bodo hrano kupili za domov ali jo bodo pojedli v restavraciji ipd.
Vir: Večer
Najcenejši v Jugoslaviji
Ko je Center odprl vrata, so v njem pripravljali vse vrste obrokov, od zajtrka in malice do kosila in večerje. Kmalu se je izkazalo, da so cene pripravljene hrane med najcenejšimi ne samo v Sloveniji, ampak celo v Jugoslaviji.
Vir: Pokrajinski arhiv Maribor
Čeprav na začetku v primerjavi s podobnimi restavracijami ni bila tako pestra, je bilo za kosilo na primer možno izbrati paradižnikovo juho, govedino s prikuho, paradižnikovo solato, torto in grozdje, nudili pa so prav tako makaronovo meso, mešano drobovinsko ali ričetovo enolončnico, jetrca, možgane z jajcem, golaž. Med enostavnimi jedmi niso manjkali niti domači žganci z mlekom in palačinke z borovničevo marmelado, med Mariborčani in Mariborčankami pa Center najbolj slovi po svoji boranji, makaronovem mesu in pasulju s klobaso.
Danilo Škofič, Večer
Ne le zaradi samopostrežne ponudbe, ki je bila v tistem času precejšnja noviteta, restavracija je slovela po svoji moderni podobi in zasnovanosti nasploh. V prvem nadstropju stavbe je bila velika jedilnica, kjer so “v zlatih časih” potekala tudi silvestrovanja in zabave, v pritličju pa sta bila “bifeja”. Restavracija je kasneje doživela prenovo, zamenjali so tudi slog napisa, v pritličju pa so kasneje domovali manjši butiki in priljubljen lokal Domino. Restavracija Center je bila tudi ena prvih v Mariboru, kjer so, mi povedo redni gostje restavracije, ki so v svojih najstniških letih tam preživljali proste popoldneve, imeli čudo tistega časa. Oziroma več njih. Džuboks namreč.
Restavracija z novim napisom
Restavracija je doživela zaton v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so v pritličju životarili le še butiki, v devetdesetih pa so jo dokončno zaprli.
Po dvajsetih letih propadanja zravnali z zemljo
Restavracijo so leta 2011 po letih propadanja zravnali z zemljo. Usodo je nekdanjemu ponosu našega mesta zapečatil spor med Mestno občino Maribor in gostinsko-hotelirskim podjetjem Terme Maribor, ki sta se kar 12 let prepirala o svojih lastniških deležih. Ko je spomeniško zaščiteni objekt leta 2002 odkupilo podjetje Komunaprojekt, je bila restavracija statično že tako razmajana, da je bilo njeno rušenje edina ekonomsko opravičljiva možnost, je pisal Dnevnik.
Vendar novi lastnik sprva ni mogel izpeljati svojih velikopoteznih načrtov, ker je zavod za varstvo kulturne dediščine dve leti odlašal s soglasjem za rušitev. Sledil je še spor z Elektrom Maribor o tem, kdo bo plačal selitev transformatorske postaje. Zatem se je zgodila še globalna gospodarska kriza in na ruševinah restavracije je mesto dobila garaža s 308 parkirnimi prostori. Ob tem so se pojavljale številne pobude, da bi objekt ohranili in vanj umestili druge vsebine.
Bo že tako, da je imela restavracija za svoj čas pomembno vlogo. Pa ne samo iz kulinaričnega vidika. Pri tem je treba posebej poudariti, da restavracija Center ni samo ena izmed mariborskih modernističnih hiš, temveč predstavlja temeljno delo povojnega mariborskega modernizma. To potrjujejo tudi dejstva, da je prejel arhitekt Rudi Zupan za izvedbo restavracije Center leta 1963 nagrado Prešernovega sklada, leta 1982 je bila uvrščena v posebno izdajo arhitekturnega biltena (mednarodna revija za teorijo arhitekture – arhitektura 60 – ih let) in leta 1999 tudi v katalog evidence in valorizacije objektov slovenske moderne arhitekture med leti 1945-70.
Kakovostna arhitektura in številne zgodbe, ki jih priča, pa so le zgovorni zapis časa, ki ga ni mogoče prezreti in mu ni mogoče ubežati.
