Latinska beseda kustos v dobesednem prevodu pomeni čuvaj, varuh ali stražar. Seveda je kustos neke vrste varuh nad predmeti, ki jih hrani muzej. Poleg tega gre za uslužbenca, ki si zamisli koncept razstave in jo ob pomoči sodelavcev tudi pripravi za ogled, zbira tudi predmete in jih preučuje. O tem, kako točno poteka delo kustosa, smo govorili z višjo kustodinjo zbirke oblačilne kulture Majo Hren Brvar iz Pokrajinskega muzeja Maribor.

Kustosi so muzejski uslužbenci, ki zbirajo, vzdržujejo in preučujejo muzejske predmete. Kako konkretno to poteka?

Meni moj poklic predstavlja izreden privilegij in zelo lepo poslanstvo, ker smo varuhi kulturne dediščine. Kulturna dediščina naroda je nek steber duhovnosti in vse, kar se iz tega izvleče v življenju. S pomočjo tega lahko rastemo kot ljudje in se povezujemo, smo dobrosrčni, dobrovoljni. Tako jaz dojemam svoj poklic. Torej ne zgolj faktografske prvine, ne gre samo za to, kar je zapisano v opisu dela v pogodbi, ampak jemljem to res kot en velik privilegij. Sploh pa ker mi predmeti, s katerimi se ukvarjam, zelo godijo.

Oblačilna kultura je nekaj, kar me celo življenje zelo osrečuje, ker gledam na to ne zgolj iz praktičnega vidika oblačenja in preoblačenja, ampak to je zame neka globlja filozofija, ki je izjemno povezana s človekom.

Kako pa izgleda en tipičen delovni dan, če sploh kaj takega obstaja v vašem poklicu?

Tukaj imamo toliko zanimivih vrst del, ki jih opravljamo. Konkretno pri meni ni nikoli dolgčas, ker je moda tudi tak fluiden medij, da je skoz nekaj aktualnega in lahko povezuješ preteklost, sedanjost in prihodnost. Ampak tisto osnovno delo je seveda nekaj dokumentacije, za katero moramo skrbeti. Se pravi, da so predmeti primerno hranjeni. V ta namen imamo posebne depoje, s posebnimi klimatskimi pogoji in primerno svetlobo. To so zelo strogi pogoji, ki jih moramo upoštevati, da gradivo čim dlje ohranimo takšno, kot je prišlo v muzej.

Drugi del mojega poklica je seveda promocija. Ni zadosti, da predmeti počivajo na varnem, ampak pomembno je tudi, da jih ljudje vidijo in doživijo v novi luči. Zato je meni vedno izziv, da to preteklost posodobim, vedno vlečem vzporednice, ker se zadeve vedno lahko aktualizira. Na primer, če danes gledamo modo, vedno vidimo neke retro stile. Iz tega vidika, moje delo ni pod nobenim pogojem suhoparno.

Foto: Pokrajinski muzej Maribor.

Jaz se tukaj ukvarjam tudi s pedagoškim delom. To me seveda ohrani mladostno in tudi od tod dobim veliko idej in zagona. Tako vzgajam tudi mlade rodove v bodoče navdušence kulturne dediščine in ustanov, kot je muzej. Se pravi, poskrbim za to, da dobijo tisti prvi pristen stik s to institucijo, da je tukaj fajn, da se tukaj lahko sprostijo, da ne rabijo biti popolnoma tiho. Želimo jim pričarati celostno doživetje, ki ga potem prenesejo domov na starše, stare starše in mogoče privabimo iz njih neko zanimanje za kulturni del, ki je vedno bolj zapostavljen tako v šolah kot nasploh v življenju.

Vsako leto organiziramo tudi mesec mode v muzeju. Zdaj že deseto leto zapored. To je velik projekt, ki je namenjen ravno tej popularizaciji zbirke oblačilne kulture, kjer je vsako leto na vrsti ena generalna tematika na razne aktualne dogodke v svetu ali v lokalnem okolju. Tako se naredi ena velika začasna razstava in potem se na to razstavo pripravi spremljevalni program, kot so modne revije, okrogle mize, pogovori, druženja, predstavitve, gostujoče razstave in tako naprej. Ta projekt me strašno veseli in vsako leto razmišljam, kako bo naprej in kateri del gradiva bo še predstavljen javnosti. Oddelek namreč pokriva več kot 10 500 objektov. To vse je pač nemogoče videti, zato se pod eno tematiko razsvetli del gradiva in postavi v sodobni kontekst. Letos pripravljamo povezavo mode in športa.

Projekt zveni naporen iz organizacijskega vidika.

Ja, res je. Organizacijsko vse sama prevzamem, ker gre tudi za osebni pristop. Se pravi, ko se povežem z določenimi gosti, ki jih želim gostiti. Nekateri so že ustaljeni in vedo, da imamo to. Govorim o dijakih in študentih institucij, ki se ukvarjajo z izobraževanjem v smeri oblikovanja tudi v širšem pomenu. Meni je to tak izziv in veselje, doživljam pozitiven stres in adrenalin, ki je sproti poplačan s povratnimi informacijami, ko vidiš, da se ljudje kreativno izražajo in te to nada s takim zagonom in energijo. Po vsakem dogodku imaš prijeten občutek.

Foto: Pokrajinski muzej Maribor.

Ukvarjate se z modo. Znotraj tega področja je veliko različnih poklicev, ki bi si jih lahko izbrali. Zakaj ste izbrali prav poklic kustodinje?

Verjamem, da so stvari namenjene in če se tega prej zavedaš, ti je lažje. Že kot deklice sem imela strašno afiniteto na oblačila, do mode. Tudi v taki družini sem odraščala, v kateri je bilo to pomensko. Vpliv sta imela tudi babica in dedek, pri katerima sem preživela del otroštva. Moja babica je bila vedno urejena, moj dedek pa je poznal ravnatelja Pokrajinskega muzeja Maribor dr. Sergeja Vrišerja in takrat je muzej bil odprt tudi v nedeljah. Večkrat sva šla sem in vedno sem se ustavila v oddelku uniform in mode. To me je zelo pritegnilo, ne samo zaradi vizualnega aspekta, ampak predvsem, ker sem si znala predstavljati, kdo je to nosil, kako se je počutil, zakaj je ravno to izbral.

Končala sem umetnostno zgodovino, ker mi je bila estetika vedno blizu. Umetnostna zgodovina se zelo povezuje z oblačilno kulturo. Določena umetniška dela lahko prav na podlagi oblačil datiramo, tako da se ti dve strokovni sferi zelo prepletata. Ta umetniška podlaga mi pride zelo prav pri delu, ki sem jo skombinirala s specifičnim znanjem, ki sem se ga morala z leti dodatno naučiti. Ne bi zamenjala tega poklica. Rada ustvarjam, šivam, oblikujem, ukvarjam se z glasbo in to vpletem v svojo pedagoško delo. Moje osebne afinitete se zelo lepo prepletajo s službenimi.

Kakšni pa so odzivi ljudi na vaš poklic?

Njihovi odzivi so ponavadi povezani s prvo izkušnjo, ki so jo imeli z obiskom muzeja. Tudi če se sama spomnim, je bila strokovna ekskurzija v muzej obvezna, kjer smo bili deležni strokovnega vodstva. To je bilo zelo faktografsko, z veliko letnicami, bila je popolna tišina, noben nič ni smel vprašati. Takrat si doživel malo stisko.

Ta negativna izkušnja ti ostane v spominu. Zato je pametno, da otroka vpelješ v neko drugo izkušnjo. Da se spominjajo, kako super je bilo, da so lahko tukaj plesali, lahko so peli, kričali. To doživetje vključi vse čute, s tem ohraniš pozitiven spomin na nek dogodke.

Ko slišijo muzej, imajo velikokrat v glavi zaprašeno ustanovo in da se tukaj nič ne dogaja. Muzej je lep družaben prostor za pogovore, ki so drugačni od vsakdanjih. Zato želim ljudem pokazati to nasprotno doživetje.

Del vašega poklica je tudi zbiranje predmetov. Kako se tega lotite?

Če konkretno govorimo o zbirki oblačilne kulture, je le-ta nastala iz donacij. Ljudje so podarili kose oblačil, bodisi svoje bodisi svojih prednikov. To se mi zdi zelo lep dogodek, ki ga je treba osvetliti. Ljudje se težko ločijo od oblačil, posebej od tistih, ki so pripadali prednikom. Ko prinesejo oblačila sem, je to izjemno čustven trenutek. Zato jim dam čas, da se dokončno odločijo in smo najprej samo na vezi. Ko enkrat pustijo predmete tukaj, ostanejo tukaj. Imamo namreč en donacijski obrazec, na katerem piše, da se temu predmetu odpovedujejo in mi nato presodimo ali ga vključimo v zbirko ali v izobraževalne namene.

Ko pustijo svoje predmete pri nas, jim napišem tudi pisno zahvalo, ker mislim, da je tudi tega premalo v življenju. Tako dobijo vsaj povratno informacijo, da je to, kar so pustili pri nas, res vredno. Še vedno je veliko donacij. Ko sem zbirko leta 2008 prevzela, smo v njej imeli približno 6000 kosov, danes jih je več kot 10 500. Ob kakšnih razstavah zbiramo tudi dotične stvari.

Drugače pa ima ta naša zbirka privilegij, da lahko zbira predmete vse do danes. Pokrajinski muzeji imajo v statutu zapisano, da zbirajo gradivo do približno prve svetovne vojne. Naša zbirka pa ima poseben status, da lahko zbira vse do danes. Prizadevamo si, da tudi oblačilni kosi sodobnih kreatorjev, kostumografov priromajo sem in postanejo del kulturne dediščine. Ta zbirka je zelo aktualna in je lažje prepletati sodobnost in preteklost. Še vedno prejemamo veliko klicev, tudi nenajavljenih osebnih obiskov.

Zelo sem vesela, da tudi mladi, ki nimajo take afinitete do oblačil, prinesejo kake kose svoje babice ali prababice. Danes je namreč vse poceni in jim je oblačilo večinoma sredstvo nekega modnega momenta in ga nato zavržejo. Zato še to toliko bolj cenimo, ko mladi človek prinese kak komad.

Odhajate tudi na teren?

Ja, seveda. Terensko delo je tudi del muzejskega dela. Se zgodi, da ljudje pokličejo in si gremo ogledati hišo, sploh če gre za starejšo osebo, ki ne more priti k nam. Radi pokramljamo, ker to so prave zakladnice znanja. Zgodbe, ki se tam skrivajo, so res dragocene. Takrat se tudi gospe spomnijo, kje so oblekle obleko in s kom so takrat plesale. Spomnim se terena, ko je ena gospa podarila uhan in je rekla: “Veste samo enega imam. Jaz sem tako vneto plesala na tem plesu, da mi je drugi odletel in ga ne najdem”. Zaradi zgodbe je uhan primeren za našo zbirko. Zanimiva izkušnja. Zelo je čustven trenutek, tako iz njihove strani kot tudi iz moje. Zdi se mi, da gre tukaj spet za neko osebno raven, na kateri se potem ustavi neka simpatija in je ljudem pol lažje, ko vedo, da njihovi predmeti pridejo v dober nov dom.

Vam je kateri izmed terenov ostal še posebej v spominu?

Poleg solz je prisotnega predvsem veliko smeha. Čist na začetku, leta 2009, sem obiskala eno gospo v Ljubljani, ki je imela namen muzeju podariti nekaj predmetov. Šlo je za zelo dragocena oblačila mame in babice, ki so zelo lepo ohranjena. Videlo se je, da prihaja iz meščanskih krogov, ker so bila oblačila res po zadnji modi tistega časa. Potem sem ostala na kosilu, peli sva ob klavirju, gospa je potem še pekla. Ko sem pakirala stvari v avto, je še priletela z enim parov čevljev in je rekla: “Gospa, tako smo se imeli fajn, še to bi vam rada podarila”. Podarila nam je še čevlje Salvatora Ferragamo. To so res eni posebni čevlji, dvobarvni, iz 30. let 20. stoletja. Seveda smo veseli, če prejmemo tako svetovno znamko.

Ob enem projektu sem kontaktirala muzej Salvatore Ferragamo v Firencah, to je privatni muzej, ki tudi išče historične modele, ki so razporejeni po svetu, in so bili zelo veseli, da je en par pri nas ter so to takoj dokumentirali.

So vam ti čevlji najbolj ostali v spominu ali je kaki predmet, ki vam je še posebej ostal v spominu?

To je težko vprašanje. Meni je največja težava izbor določenega predmeta. Imam tudi težavo pri izboru predmetov za razstavo, ker imamo seveda omejen prostor. Vsi kosi so mi pri srcu, ker ima vsak neko posebnost, zgodbo, zanimivost… Mogoče so mi zelo blizu 20. leta 20. stoletja, ker gre za bombastično revolucijo oblačilne kulture, tako za moške kot ženske. Ženske so postale bolj svobodne v izbiri, kaj bodo oblekle, čeprav je še vedno bila ta feminina linija – silhueta – ideal. Ampak se mi zdi, da smo zdaj lahko ženske privilegirane, da lahko izberemo oblačila, čeprav imamo influencerkle, ki so podobne nekdanjim diktatorjem, ki diktirajo modo. Imamo pa vseeno svobodno voljo ali bomo res spremljali modne trende ali bomo izoblikovati svoj stil, ki nikoli ne bo šel iz mode. To se mi zdi pomembno, da res se vsak pogleda, kdo je, kakšen karakter je, kakšen želi biti, kako se lahko izboljša.

Imate morda zgodbo za predmetom, ki vam je še posebej pri srcu?

Ne bi se navezovala točno na oblačilo, ampak na trenutek, ko sem začela razmišljati o mesecu mode, ker je to potem nekako povezano z vsemi zgodbami. Že to kar je nenavadno za muzej je modna revija, kar si marsikdo ne bi predstavljal. Želela sem nekaj premakniti, narediti drugače, na drugačen način predstaviti predmete. Zdelo se mi je fascinantno, ko so ljudje mesec mode sprejeli, ker takega odziva nisem pričakovala. Preko tega projekta se mi zdi, da zbirka oblačil živi, tako kot sem si želela. Vsako leto se vse lepo poklopi. Enako je z razstavo na baročnem stopnišču.

Mogoče je zgodba, kako sem se lotila te razstave, zanimiva. Morala sem izbrati sedem predmetov. Nisem razmišljala o cilju, da morajo vsi predmeti biti od znanih ljudi, imeti zanimiv hrbet, prezentirati nek prestiž. Ko sem začela izbirati predmete, sem hodila po depoju, odpirala omare, gledala kartoteke in na koncu sem sem ugotovila, da se je vse lepo poklopilo. Vsi izbrani predmeti so imeli avtorja, za vse vemo, kdo jih je nosil, vsi imajo zanimiv hrbet. To je taka spontanost, ki ni faktografsko določena. Nisem si zapisala alinej, kaj tono iščem. In vse se je tako lepo poklopilo.

Verjetno je tudi zanimivo raziskovati ljudi, ki so nosili ta oblačila.

Seveda. To je pa najbolj zanimivo, ker je oblačilna kultura prepletena s človekom. Človek je oblačilo nosil, je v tem nastopal, je doma objel ženo, človek je šel v tem na prvi randi. To vse se zrcali v oblačilih, niso le kos tkanine. Celo življenje je vtkano v oblačilo. Pomembno se mi zdi, da prav to osvetlim in da ljudje dobijo drugačen odnos do oblačil. Torej, da to ni samo cunja, ki si jo nadenemo. Pomembno je, da imamo tudi odnos do oblačil, se zavedamo, da so v njih vsrkana vsakdanja doživetja. Ko pride oblačilo enkrat sem v muzej, se ta doživetja še enkrat osvetlijo in v isti meri lahko zažarijo ter druge ljudi spodbudijo, jih mogoče malo pocartajo.