Vladimir Šlajmer je bil sin znanega slovenskega kirurga Eda Šlajmerja. V Maribor se je po diplomi preselil zaradi želje, da ga spremeni v sodobno slovensko mesto. S tem razlogom se je tudi vključil v več slovenskih narodnostnih in strokovnih društev.
Želja se mu je uresničila
Z arhitektom Jožetom Jelencem sta nato leta 1926 ustanovila gradbeno podjetje “inž. arh. Jelenc & inž. Šlajmer”, ki je bilo eno največjih mariborskih gradbenih podjetij med obema svetovnima vojnama.
Levo: Vladimir Šlajmer (vir: Dlib) in desno: Jože Jelenc (vir: Wikipedia)
Podjetje Šlajmer & Jelenc je s svojim znanjem in gradbeno operativo sodelovalo pri številnih največjih gradbenih projektih v Mariboru in okolici.
Ti projekti so zajemali vse od Vurnikove delavske kolonije, kopališča na Mariborskem otoku, kanaliziranje Meljskega predmestja, pravoslavne cerkve Sv. Lazarja, ki je stala na sedanjem Maistrovem trgu, do šolskega poslopja v Žolgarjevi ulici – sedanje šole Franceta Prešerna. Podjetje je izvedlo tudi večino gradbenih del za podjetje Hutter, tako v tovarni, kot zasebno vilo družine Hutter ob parku ter naselja za delavce tovarne.
V času do druge svetovne vojne sta tudi veliko sodelovala z arhitektoma Černigojem in Devom, z njima sta med drugimi izvedla tudi stavbo na vogalu Slovenske in Tyrševe ulice, carinarnico ob želežniški postaji (ki pa je bila porušena med bombardiranjih), blok Gradišče in druge, za tisto obdobje, zelo napredne in sodobne stavbe.
Zaradi kasnejših sprememb ali uničenj nekaterih projektov podjetja Jelenc & Šlajmer, predstavljamo le tiste “glavne” in morda Mariborčanom najbolj “poznane”.
Projekt: Kopališče Mariborski otok
Vir: Facebook
Izvedbo gradbenih del na kopališču so na seji občinskega sveta leta 1929 zaupali mariborskemu podjetju Jelenc & Šlajmer. Pri gradnji so sodelovali mnogi podizvajalci.
Da so lahko začeli z gradnjo, so morali najprej zgraditi most čez reko Dravo, ki pa jim je povzročal velike težave.
Prvi leseni most na Mariborski otok, ki ga je leta 1930 zgradilo podjetje, je reka Drava, ki je takrat močno narasla, porušila. Mariborska mestna uprava je takoj pristopila k projektu izgradnje novega mostu in že oktobra 1933 je mestnemu gradbenemu uradu naročila izdelavo načrtov. Predlagan je bil viseč železen most, montiran na dveh visokih železobetonskih opornikih.
V prvih pomladnih mesecih leta 1934 se je na mestu starega začela gradnja novega mostu na Mariborski otok. Reka Drava je sicer delo ponovno oteževala, saj je njena gladina narasla za 3 metre in ponovno odnašala že postavljene stene ter material.
Ne glede na to pa je bil v začetku kopalne sezone, junija 1934, most zgrajen. Železno konstrukcijo je izdelala Splošna stavbena družba na Teznem, betonske opornike pa podjetje Inž. Jelenc & inž. Šlajmer.
Most stoji še danes, železna konstrukcija pa premošča strugo v treh razponih. Most je širok 5 metrov, mostišče pa je razdeljeno na 2,40 metrov široko vozišče in dva stranska hodnika za pešce. Voziščna plošča je lesena. Vsa železna konstrukcija mostu je težka okrog 85 ton, stala pa naj bi približno 600.000 dinarjev.
Projekt: Vurnikova delavska kolonija
Vir: Facebook
Maribor se je v drugi polovici 19. stoletja začel hitro industrijsko razvijati. Posledica tega je bilo skokovito naraščanje prebivalstva in veliko pomanjkanje delavskih stanovanj. S tem so se soočali tisti delavci, ki so v vedno večjem številu prihajali v mesto.
Občina je tako odkupila zemljišče med današnjimi Fochevo ulico na severu, Delavsko na jugu, Koseskega ulico na zahodu in Betnavsko ulico na vzhodu, ga komunalno opremila ter po načrtih arhitekta Ivana Vurnika, ki se je v veliki meri posvečal delavski stanovanjski problematiki, zgradila enostanovanjske manjše vrstne hiše. Dela so izvajali znani mariborski gradbeniki in inženirji, med katerimi je bil tudi Šlajmer oziroma njegovo gradbeno podjetje Inž. Arh. Jelenc & inž. Šlajmer.
Konec leta 1928 je bilo vseljivih 147 hiš, v letih 1929 in 1933 pa so zgradili še dodatnih 64 hiš.
Tlorisna površina hišic je znašala dobrih 27 kvadratnih metrov. Sestavljali so jih majhna veža, kuhinja s štedilnikom in koritom, prav tako je bil urejen priklop na elektriko, vodovod in kanalizacijo, klet pod kuhinjo, stranišče pod stopniščem, ki je vodilo v prvo nadstropje, ter večja in manjša soba z izhodom na balkon v nadstropju. Višje hiše so imele še dve sobi v mansardi. Zunaj jih je obdajal vrt. Ker so bili prostori dokaj majhni, so hiške kaj kmalu doživele različne predelave in dozidave. Tako naselje danes ne kaže več povsem enotne podobe, je pa Vurnikova kolonija kljub temu ohranila svoje bistvene značilnosti in je zaščitena kot naselbinska kulturna dediščina. Stanovalci, ki so redno plačevali najemnino, so po dvajsetih letih postali lastniki vrstnih hiš.
Vurnikova kolonija, ki jo Mariborčani običajno imenujejo “delavska”, včasih tudi “mestna kolonija”, je edinstven primer uspešnega reševanja delavskega stanovanjskega vprašanja na Slovenskem in je tudi prvi primer gradnje vrstnih hiš v državi.
Projekt: Hutterjeva vila
Vir: Facebook
Vila na Marčičevi ulici 1 stoji v vilski četrti v neposredni bližini Mestnega parka na severozahodnem obrobju mesta Maribor. Za svojo družino jo je dal postaviti znameniti mariborski tekstilni industrialec Josip Hutter, ki je bil ustanovitelj in solastnik uspešne tekstilne tovarne Hutter in drug locirane v Melju.
Večino ohranjenih načrtov za vilo je leta 1927 naredilo mariborsko gradbeno podjetje Jelenc & Šlajmer. Kljub temu, da načrti govorijo le o prezidavi, je bila po vsej verjetnosti starejša vila iz leta 1892 do tal porušena in na njenem mestu zgrajena nova enonadstropna podkletena hiša s podstrešnimi bivalnimi prostori. Opremljena je bila s centralno kurjavo na trdo gorivo, vodovodno in električno napeljavo. Družina se je vanjo vselila leta 1935 in tu živela do zaplembe in prisilne izselitve leta 1945.
Projekt: Hutterjev blok
Vir: Facebook
Hutterjev blok je tudi eden izmed projektov Josipa Hutterja in je hkrati veljal za enega izmed največjih gradbenih projektov v Mariboru po prvi svetovni vojni.
Hutter je imel izrazit občutek za reševanje socialnih problematik in željo po izboljšanju kakovosti bivanja svojih zaposlenih. Leta 1939 je razpisal arhitekturni natečaj, na katerem sta zmagala arhitekta Jaroslav Černigoj in Aleksander Dev.
Najemniški blok, ki je predstavljal novost v mariborski stanovanjski arhitekturi, sta arhitekta Černigoj in Dev sprojektirala leta 1940 kot navzven enotno stavbo, ki obdaja veliko notranje dvorišče in obsega celoten kare štirih ulic.
Istega leta sta ga začeli graditi gradbeni podjetji Jelenc & Šlajmer in Nassimbeni, in sicer na zemljišču, na katerem so bila prej poslopja pivovarne Union. Zaradi bližajoče se vojne, so bila v kletnih prostorih poleg kleti za stanovalce tudi zaklonišča. Ko se je pričela druga svetovna vojna, je bil blok postavljen do 4. gradbene faze, novi gradbeniki pa so ga dogradili leta 1944. Prvi medvojni stanovalci so bili zlasti nemške družine in nemško vojaštvo, ki pa so se ob koncu vojne iz stavbe izselili. Hutterjev blok je bil za tedanje čase dokaj moderno opremljen.
Južni trakt bloka je bil med zavezniškim bombardiranjem Maribora poškodovan. Stanovanja v Hutterjevem bloku so bila namenjena bolje situiranim najemnikom. Po velikosti so bila različna, od garsonjer do petsobnih stanovanj, zanje pa je bila predvidena sodobna oprema – velike vzidane garderobne omare, centralna kurjava, električni štedilniki ter mehanična pralnica, garaže in otroška igrišča na dvorišču. Blok je prav tako imel dvigala, kar je bila v takratnih stanovanjskih stavbah novost.
Hutterjev blok predstavlja dober primer stanovanjske gradnje za višje sloje iz obdobja med obema vojnama na Slovenskem. Primarna želja investitorja in arhitektov je bila predvsem ta, da bi omogočili stanovalcem čim bolj moderno in kakovostno bivanje.
Maribora ni zaznamoval le kot gradbinec
Ob začetku druge svetovne vojne je bil Šlajmer kot rezervni oficir vpoklican v jugoslovansko vojsko in po razpadu zajet in zaprt v Meljski vojašnici. Leta 1941 je skupaj z družino bil izgnan v južno Srbijo, kjer so ostali skoraj dve leti. Po vojni se je takoj vrnil v Maribor in nemudoma začel pomagati pri obnovi poškodovanih stavb.
Za tem je nekaj časa delal v novoustanovljenem podjetju Konstruktor, kasneje pa je deloval na področju stanovanjske politike, kjer se je divje upiral siromašenju stanovanjske kulture.
Skupaj z drugimi pomembnimi Mairborčani je veljal za enega od začetnikov rotarijstva pri nas. Med ustanovnimi člani Rotary kluba Maribor so bili poleg njega še lastnik tovarne mila Zlatorog Oskar Dračar, tovarnar Josip Hutter, kasneje pa se jim je pridružil še slovenski telovadec, olimpionik in pravnik Leon Štukelj. V letih 1932/33 in 1939/40, je Šlajmer bil tudi predsednik Rotary kluba Maribor.
Dolga leta je aktivno sodeloval v organizaciji zveze IT v Mariboru in to od njene ustanovitve leta 1950, v sekciji gradbenikov, pozneje pa v Društvu gradbenih inženirjev in tehnikov. Za svoje delo je prejel tudi medaljo dela z zlatim vencem ter častno članstvo Zveze IT v Mariboru.
Njegovo premoženje so nacionalizirali
Bil je več kot samo gradbinec, bil je dobrotnik in filantrop. Upokojil se je v sredini šestdesetih let. Tudi po upokojitvi je še ostal aktiven in se je rad sprehajal po Mariboru ter opazoval vse, kar se je novega gradilo in kaj se je dogajalo s stavbami, ki jih je tudi sam pomagal graditi. Tudi svojcem je rad predstavljal staro in novo zgodovino mesta.
Voljo do življenja mu je vzela prezgodnja smrt sina Marka. Počutil se je krivega, da še živi.
Umrl je leta 1976, njegovo premoženje pa je skupaj s podjetjem Jelenc & Šlajmer, bilo nacionalizirano.
“Učil nas je, da stvari in dogodkov ne smemo jemati osebno, saj večino stvari doživimo, ker smo pač rojeni v določenem času na določenem kraju,” so po pripovedovanju hčerke Majde Šlajmer-Japelj, zapisali v delu Prvi Rotary klub na Slovenskem.
