Dandanes sanitarni prostori pomenijo pravzaprav nepogrešljiv del vsakega doma, brez kopalnice in večernega umivanja pa si dejansko ne predstavljamo več dneva. Nekoč pa ni bilo temu tako. V srednjem veku, času, ko osebna higiena ni bila ena od prioritet tedanjega prebivalstva, so bila nadvse popularna javna kopališča, kar pa je bil dejansko sinonim za prostore prostitucije. Javna kopališča so bila namenjena kopanju, v njih pa so bile tudi manjše sobe, namenjene počitku. Čez čas so kopanje obeh spolov prepovedali, a so bile moškim v kopališčih na voljo uslužbenke, ki so masirale in zadovoljevale potrebe moških kopalcev. Kopališča niso smela obratovati od večernega do jutranjega zvonjenja, podobna ureditev, kot je veljala tudi za javne hiše.
Eno takih kopališč smo imeli tudi v Mariboru, v Gradivu za zgodovino Maribora pa je omenjeno že leta 1393. Pravzaprav je šlo za kopališko uto in hlev med Martinovo hišo, ta je uto prodal mariborskemu špitalu, in špitalskim vrtom v samem srednjeveškem mestnem jedru – na območju za današnjo glavno pošto. V letih 1486 in 1491 se omenja tudi kopališki mojster padar Vincenc Meychfuer, ki je po vsej verjetnosti skrbel za goste kopališča. Pri pridobivanju podatkov o zgodovini mariborskih kopališč smo si pomagali s prispevkom časnika Večer in prispevku Pokrajinskega arhiva.
Parne kopeli in mikve
Pod Sinagogo na Lentu smo imeli v Mariboru judovsko obredno kopališče oziroma mikve, do katerih naj bi vodila pot skozi t. i. judovska vrata. Po izgonu Judov iz Maribora v začetku januarja leta 1497 so bazen “pod mestnim obzidjem, kjer je Hartnagova usnjarna”, uporabljali v posvetne namene do sredine 18. stoletja, ulica ob vzhodnem delu starega mestnega jedra pa se je vse do sredine dvajsetega stoletja imenovala Kopališka ulica (Bad Gasse), sicer bolj znana po imenu, ki ga je nosila še pred nekaj leti, in sicer Svetozarevska ulica.
Kopališče na Svetozarevski ulici. Vir: Večer
Na Svetozarevski ulici so konec 19. stoletja odprli mestno parno kopališče. S svojima dvema bazenoma, 22 kadmi, 17 prhami in parnim oddelkom je služilo predvsem izboljšanju higiene meščanov. Kopališče je bilo odprto vsak dan, tudi v nedeljo dopoldan, za vse. Parne kopeli pa so bile ob torkih, četrtkih, sobotah in nedeljah namenjene moškim, ob sredah in petkih pa ženskam. Mestno parno kopališče v Kopališki ulici 5 je bilo Mariborčanom na voljo do konca šestdesetih let dvajsetega stoletja.
Najstarejše mestno kopališče, ki še obratuje, pa je Mariborski otok. Otvoritev takrat enega najlepših javnih kopališč v Evropi je bila 15. junija 1930 in na svečanosti je bila priporočena “promenadna obleka”, kot je pisalo na vabilu županstva. Poleg kopalnih bazenov so kompleks sestavljale še garderobe, restavracija, naprava za čiščenje vode, športna igrišča in naravni park, ob bazenu pa tudi desetmetrski stolp s skakalnico, ki so ga kasneje zaradi varnosti (smrtne nesreče) odstranili. Na Otok je ob otvoritvi vodil lesen most, a ga je reka Drava leta 1933 odnesla, leto kasneje ga je nadomestil jekleni. Dobrih petdeset let kasneje je bilo na Mariborskem otoku odprto tudi prvo nudistično kopališče v Sloveniji. Na betonskem valobranu na zahodnem delu otoka, imenovanem “T”, so se kopalci sončili goli sicer že nekaj časa, 9. julija 1981 pa je postal nudizem na Mariborskem otoku uradno dovoljen. Pred nudističnim delom kopališča so postavili čuvaja, ki je skrbel za red in odganjal radovedneže.
Sprva v Pristanu tudi kadi in prhe
Mariborska javna kopališča v preteklosti niso bila prvenstveno namenjena športu in rekreaciji, služila so predvsem v higienske in še kakšne druge, tudi pogojno in nepogojno družabne namene. Tudi po drugi svetovni vojni večina Mariborčanov doma še ni imela svojih kopalnic, zato so bila občanom še vedno na voljo higienska kopališča. Eno takih je bilo v kompleksu TVT Boris Kidrič, namenjeno tako zaposlenim v tovarni kot drugim prebivalcem Studencev.
Gradnja kopališča. Vir: Večer
V začetku 70-ih let je tako Maribor pridobil kopališče, ki je bilo zgrajeno v dveh letih od oktobra 1970 do novembra 1972. Novo kopališče pa ni bilo samo rekreativne narave, kot je danes. Zgrajeno je bilo namesto leta 1971 podrtega mestnega kopališča in je imelo sanitaren namen. 28. novembra 1972 so na mestu, kjer danes stoji kopališče Pristan, odprli novo “sanitarno-higiensko in zimsko-športno kopališče”. Športno-rekreacijski pa je imel dva bazena in stolp s skakalnicama.
Otvoritev kopališča. Vir: Večer
Projekt za kopališče je pripravilo projektivno podjetje Projekt Maribor. Električno instalacijo je uredila Elektra Maribor. Instalacijo ogrevanja, vodne napeljave, klimatizacije itd. je izpeljal Cevovod Maribor.
V obeh bazenih se je lahko kopalo 300 ljudi na uro, v vodi s 27°C in ob 32°C v zraku.
Dnevno je lahko sprejelo kopališče 612 ljudi, kar je ustrezalo takratnim potrebam mesta. 52 % stanovanj v mestu je bilo namreč brez kopalnic. Tako je bilo v kleti kopališča deset kopalnic z enojnimi kadmi, deset enojnih prh ter osem dvojnih kadi in štiri dvojne prhe.
Poslikave v Pristanu
Kopališče Pristan je sicer drugo najstarejše kopališče v Mariboru. Freske v vzhodni avli kopališča je izdelal slovenski kipar in slikar Janez Vidic.
V načrtih je bilo tudi letno kopališče
Ob kadeh in prhah je brivsko frizersko podjetje uredilo prostor za pedikuro in biosavno (novost v Mariboru). Tu so (samo ženskam) nudili masaže in kure za telo.
Kopališče je obsegalo veliki bazen (25 x 17 m), globok 1,70m (v poglobljenem delu okrog 4m) s šestimi plavalnimi progami in skakalnim stolpom (5 in 3 m odskočna ploskev). Zahodno od večjega je bil tudi manjši bazen za neplavalce (10 x 17m), globok 1,50 m.
Na vzhodnem delu kleti so se nahajale savne: toplozračna savna, parna savna ter nova, finska savna. Površina savne, 147 kvadratov je dovoljevala zmogljivost dnevnega obiska okrog 120 ljudi. Ob savnah so bili v kopališču še prostor za masažo, za hidroterapijo (posebna kad za masažo, tri kombinirane prhe za knajpanje, dva ohlajevalna bazenčka, pretočni bazenček s toplo vodo ter kadi za namakanje nog ter počivališča). Uživanje v tem delu kopališča je bilo po dnevih ločeno za ženske in moške.
Skakalnica v Pristanu pred otvoritvijo. Vir: Šport Maribor
Pristan je bil zgrajen s pomočjo občinskega samoprispevka in prvotni načrti so poleg pokritega kopališča predvidevali tudi izgradnjo letnega dela.
“Kot občan bi si želel, da bi čim prej zgradili tudi drugo fazo po programu. To bi bilo letno kopališče z rekreacijskim bazenom 33 x 33 metrov, šolskim bazenom 16 x 16 metrov, bazenčkom za cicibane s premerom 8 metrov, tekmovalnim bazenom 50 x 21 metrov, skakalnim bazenom ter 10 metrov visokim stolpom, z ustreznimi objekti in bistrojem, ploščadjo za kotalkanje oziroma drsanje itd. Želim si, da bi bilo to kopališče čim prej uporabno,” je o načrtih ob otvoritvi kopališča za Večer povedal Ljubo Brandner, glavni projektant. Žal do realizacije teh velikih projektov ni nikoli prišlo, edino razširitev in posodobitev je bil Pristan deležen šele v novem tisočletju, ko je poleg prenove že obstoječih dobil še nov olimpijski bazen.
Kasneje je bil dodan še olimpijski bazen
Z leti se je kopalniška kultura v mestu izboljšala, stanovanja so imela kopalnice, zato sanitarni del kopališča ni bil več potreben. Kopališče se je nato razvijalo s športnimi prireditvami, treningi, sodelovanjem s klubi in društvi.
Zgodba o Pristanovi žabici
Na Pristan imam karseda lepe spomine. Vedno se mi je zdela zanimiva umetniška podoba dveh obrazov v avli, ki je, na moje veliko veselje, preživela tudi zadnjo prenovo, spomnim se mame, ki me je gledala skozi šipo med plavalnimi uricami, pa tečajev, ko sva se z mojo najboljšo prijateljico Majo v tretjem razredu edini opogumili in skočili z najvišje skakalnice. Plavanje v Pristanu je kasneje postalo moja stalnica, ker sem se odločila za trening, zato so mi vonj po kloru, pa rdeče oči zaradi “tauhanja” in luknje v plavalni kapi domač. Za osnovnošolce še danes tam izvajajo tečaje, nad bazeni pa je bila svoj čas tudi diskoteka.
Vir: Pokrajinski arhiv Maribor
Seveda je ob odprtju nova moderna pridobitev potrebovala logotip, po katerem bi ga Mariborčani in Mariborčanke poznali. Gospodarsko tehnična komisija gradbenega odbora za zgraditev kopališča v Pristanu je prejela osem osnutkov za zaščitni znak kopališča. Sedem jih je bilo bolj ali manj podobnih in vsi so imeli za osnovo valove, osmi, katerega avtorja sta Vili Premzl, dipl. inž. arh., in Boris Kos, dipl. grafik, pa se je znatno razlikoval od ostalih. V krogu je stilizirana žaba, pod njim pa napis Kopališče Pristan.
Kopališče Pristan pred odprtjem. Vir: Šport Maribor
Logotip je bil objavljen tudi v časopisu Večer, saj so želeli v gradbenem odboru občane in občanke povprašati za mnenje o novem zaščitnem znaku kopališča. Očitno se je znak “prijel”, saj je ostal sinonim za Pristan vse do danes, žaba pa še vedno krasi tudi vhod v kopališče.
Zgrajen v dveh, obnova trajala osem let
Kopališče Pristan je leta 2014 zaprlo svoja vrata, po osmih letih pa februarja letos ponovno zaživelo. V tem času je med prenovo prišlo do številnih zapletov. Na obnovo večjega bazena je kopališče Pristan čakalo od januarja 2014, ko so ga zaradi dotrajanosti bazenske AB montažne ploščadi bili prisiljeni zapreti. Izhodišče sanacije je bila tako obnova oziroma porušitev bazenske školjke.
Pri pripravi projektne dokumentacije v letu 2014 je predvidena investicija obsegala izvedbo nove lite AB ploščadi okoli bazena, izvedbo nove bazenske školjke, izvedbo kompletne nove inštalacije priprave vode za predmetni bazen in tudi za mali otroški bazen, izvedbo nove steklene fasade, izvedbo gradbeno inštalacijskih del v garderobah sanitarijah in tuših ter izgradnjo novega kompenzacijskega bazena, so sprva napovedali na Mariborski občini.
Kmalu pa so po dodatnih posvetih in temeljiti preučitvi razmer ugotovili, da takrat niso imeli razpoložljivega stanja za takšno investicijo, zato so pripravili novo zasnovo izvedbe in obsega, ki je bila skladna z vidika obsega razpoložljivih sredstev za sanacijo, so takrat pojasnili na občini.
Februarja 2018 je do težav prišlo tudi pri malem bazenu in do poletne sezone smo v letu 2018 lahko plavali samo v olimpijskem bazenu ali se sproščali v savnah. Poleti 2018 so pričeli sanacijo 25-metrskega bazena in malega bazena ter tehnične in energetske sanacije v kopališču Pristan. Tekom prenove pa so naleteli na kar nekaj težav, ki so prenovo zavlekla in otežila, zato so večkrat podaljšali rok za izvedbo del. Jeseni 2021 je podžupan Samo Medved potrdil, da potekata finalni fazi – energetska sanacija in ureditev prezračevanja.
Kljub težavam, ki pa so se v preteklih osmih letih kar vrstile, je slavnostna otvoritev kopališča Pristan v petek, stekle v petek, 11. 2. 2022. Kopališče se je kasneje, ponovno zaradi zapletov, spet zaprlo, a nato pričelo z obratovanjem.
