Imajo jih vsi, imamo jih tudi mi in lahko bi se reklo, da so pravzaprav del vseh nas. Kdo? Mestni posebneži vendar. Tisti, o katerih se nam zdi, da nekaj vemo, ali pa skoraj vse, tisti, ki jih včasih pogledamo takole zviška, hkrati pa tisti, ki povedo veliko o vseh nas. Ko takole hodim skozi Maribor že po nekaj ulicah naletim na prvega, pa spet na drugega, vsak ima namreč neko svojo posebnost, tisto, ki ga definira. So kot smerokazi, ulice našega mesta, po katerih se orientiramo in čeprav redko katerega izmed njih zares poznamo, se nam zdi, kot da se poznamo že celo večnost in da o njih vemo prav vse, včasih pa ne vemo niti njihovega imena.

Eden izmed njih se je Mariborčanom in Mariborčankam še posebej vtisnil v spomin, celo tako, da je postal trajna mestna znamenitost, a o njem nekoliko pozneje.

Se spomnite Indijanca, pa Frančka, aja pa Žižka?

Mestni posebneži so bili od nekdaj del mesta, pravzaprav so mu dajali svoj pečat in nam občutek domačnosti. Mnogi od vas se tako zagotovo spomnite še Indijanca. No, ne tistega čisto pravega, a “ni mu dosti falilo”. Naokrog je sredi belega dne hodil z lasuljo in indijansko palico, pri tem pa pritegoval poglede.

Potem je bil tu še Franček. Eden, tisti “z marelo” je ženskam kar takole sredi ulice ali trgovine s taisto marelo dvigoval krila, “da bi videl sliko”, spet drugi, Žižek pa je mnoge Mariborčane in Mariborčanke v nelagoden položaj spravljal pred vhodom v Modno hišo in na drugih rahlo odročnih krajih našega mesta. Oblečen v nič drugega kot plašč, je tega tebi nič meni nič razpel, tudi kar sredi belega dne, in “ga kazal”. “Bog varji”, da bi me presenetil kje na kakšnem odročnem mestu, o Žižku pa so krožile take in drugačne legende, med drugim tudi, zakaj to počne.

O mestnih posebnežih je bilo že veliko povedanega, pa tudi zapisanega, med drugim tudi v knjigi z naslovom “Fünfek ʼma vas rad – pa pohano tudi”, avtorja Vida Kmetiča, ki nam je služila za vir informacij pri pripravi prispevka. O še enem prav posebnem Studenčanu , o katerem piše omenjena knjiga, Muzej spominov mariborskega Muzeja narodne osvoboditve hrani zapis Vlada Šauperla: »Avgust B. je bil v petdesetih letih 20. stol. delavec v MTT. V službo in domov je hodil vedno peš, s Studencev v Melje. Ta tovarna je bila tedaj edina, katere delovni čas je bil od 5. do 13. ure, vse ostale so začele delo ob 6. uri. Ko je Avgust ob štirih odhajal v službo mimo našega okna, je moj oče slišal dnevno vremensko napoved. Avgust je ali bentil: “Frdamani dež,” ali pa je zadovoljno brundal: “Hajte iz a šena veta.” No, pa smo vedeli, kaj nas čaka, ko vstanemo.
Ob nedeljah ga je Avgust dajal na zob. Pozno zvečer smo bili, vseeno ali je bil zunaj “frdamani dež” ali “šena veta”, nato deležni uličnega koncerta, ko je od Zadruge sem, kjer se je pilo, neskončno dolgo kolovratil svojih 500 m proti domu in pri tem na ves glas odmevajoče tulil slovenske narodne, ali tisto “… ko bo zadnja ura bila, Marija prid’ po nas …” ali “… dekle, zakaj tajiš, da sama tu ležiš …”, ali pa “… le tule dol se vsedi, na mojo desno stran …”, glede na to pač, kako razpoložen je tisti večer bil. Ampak njegov repertoar je obsegal zgolj te tri arije. Pred šestdesetimi leti so noči bile še deviško tihe tudi v mestih in predmestjih, danes, ko je ropot dan in noč enak, pa bi ne mogli slišati že na daleč takega ponavljajočega se koncerta.
Avgust pa je tudi politiziral, najraje s “pubecomi” z ulice, pa tudi z mojim očetom, ki ga je imel za “gospoda haushera”. Meni je bila silno všeč njegova edninska oblika pripovedi, ko je govoril npr. o vojni: “… te pa je Nemec foršibal, … ampak je prišel Rus not …”.
Njegov brat, mizar, je imel, namesto s pasom, hlače pripete kar z dolgim oblancem.«

Bil je v službi mesta

Tisti, ki pa ga je bilo v Mariboru “povsod polno” in ki ga tudi zaradi njegove oprave enostavno ni bilo mogoče zgrešiti, pa je bil Jurček. Oziroma Jure Lipuš. Bil je zaposlen kot kurir v Palomi, a njegova vloga je bila veliko pomembnejša, vsaj tako jo je dojemal in kot takšno smo ga v totem našem Mariboru tudi sprejeli. Jurčka je med posebnosti našega mesta v svojem zavihku Mariborske zgodbe vključil tudi Zavod za turizem Maribor, v knjigi “Fünfek ʼma vas rad – pa pohano tudi” pa se je o njem nadvse srčno razpisal Vid Kmetič, ki nam je bil pri pripravi spominskega prispevka o Jurčku v navdih, prav tako pa vir številnih zanimivih informacij o mestnem posebnežu. 

Jurček; vir: Jubilejna številka ob 25-letnici izida prve številke časopisa Kaj, Kje in Kdaj?

“Jurčkov pravi poklic je bila skrb, da je bilo v mestu vse tako, kot mora biti, hkrati pa je tako v Palomi, kot v našem mestu skrbel za dnevno sveže novice. Maribor je imel neizmerno rad in bil je povsod, kjer se je kaj dogajalo in sta bila potrebna njegova »pomoč in nadzor”, piše Kmetič. Nedvomno najglobljo sled pa je Jurček pustil na Festivalu Lent. Lent je bil njegov “rajon” in Jurček, možakar majhne rasti, najpogosteje odet v (pre)veliko policijsko opravo in s tranzistorjem, za katerega je bil prepričan, da je policijski radio, je tam redno patruljiral. Imel je lisice, imel je uniformo, pa tudi pištolo, samo ne tisto pravo, skratka vse, kar je potrebno, da v našem mestu naredi red.

Zagotovo ste se kdaj spraševali, odkod ime Jurčkov oder. Zaradi našega Jurčka vendar. Kot so zapisali leta 1996, ko je oder dobil takšno ime, gre za najmanjše, a najtoplejše prizorišče Festivala Lent, zato so se odločili, da prizorišče in program poklonijo v spomin Jurčku. Jurček se je tam namreč redno zadrževal in z svojim “je fse vredi” preverjal, ali je vse na svojem mestu.

“Lent je bil njegov zaščitni znak, Jurček pa je bil imenovan tudi za neuradnega direktorja Lenta. Bilo je tudi leto, ko je festival uradno, kot se za direktorja spodobi, sklenil. Na odru je tako z mikrofonom v roki vse pohvalil za pridnost, festival razglasil za končan, prisotne pa napotil proti domu, saj je bila takrat že pozna ura,” ga še opiše Kmetič.

Po njem poimenovali oder, pa tudi vlakec

Zgodb o Jurčku je skoraj toliko kot je v mestu ljudi, ki so ga srečali. Kjerkoli je bil, ko smo ga zagledali, smo vedeli, da je tam vse v najlepšem redu. Jurček ni bil samo kurir v Palomi in direktor Lenta, bi je tudi “šefa strežbe” v Orlu, pa miličnik, ki je strumno salutiral takratni županji, pred Ljudskim vrtom je delal intervju z nogometaši Maribora, bil je redar in organizator prireditev, v uniformi ali civilu, vedno z nepogrešljivim tranzistorjem, kot ga je opisal Kmetič.

Jurčku pa se niso poklonili samo na Lentu, ampak je pravzaprav dobil svojo podobo, ki na nek način spominja tudi nanj, v eni najbolj priljubljenih znamenitosti našega mesta nasploh. Vlakcu Jurčku. Kot je veljalo za njegovega soimenjaka, po katerem je poimenovan, je tudi vlakec zdaj tu, zdaj tam, zagotovo pa velja eno, rado ga ima staro in mlado, kjerkoli se pojavi, pa je nadvse priljubljen. Nič čudnega, da se ga je prijelo ime Jurček.

Baje ga je, kot navaja avtor knjige“Fünfek ʼma vas rad – pa pohano tudi”, Kmetič, Jurček po opravljeni dolžnosti rad malo srknil, a nikakor preveč. Vedno si je naročil “malo belega”, s tem pa je mislil na pivsko peno, ker sicer piva ni maral. Če si ni privoščil piva, pa si je rad naročil tudi malo “zelenca”, kot je v svojem žargonu rad rekel kivi likerju.

Jurčkova življenjska pot se je sicer končala tragično in mnogo prezgodaj. 12. oktobra 1995 ga je na križišču Maistrove in Cankarjeve ulice na prehodu za pešce z avtomobilom zbil prehiter voznik. Hudo poškodovan se je, kot še piše Kmetič, deset dni boril za življenje v mariborski bolnišnici, a poškodbe so bile za 46-letnega Lipuša žal prehude.

23. oktobra smo na zadnji strani Večera prebrali: »Umrl je Jurček«, naslov, ki se je dotaknil vsakega Mariborčana, ki je kdaj srečal tega drobnega moža z velikim srcem, za zmeraj zapisanim našemu mestu.