Tako pravi Mariborčan Josip Segedi, lastnik ene prvih Adriinih prikolic letnik 1973, sicer pa ljubitelj in zbiratelj starin. Njegova Adria bo prihodnje leto praznovala Abrahama in kljub njeni starosti si brez nje enostavno ne predstavlja kampiranja v počitniški prikolici. Da je prikolica še vedno v zavidljivem stanju, je poskrbel z restavracijo notranjosti in tesnil, sicer pa ima Adria že iz tovarne “dobre gene”, ki so predpogoj za njeno visoko starost.
Vir: Avto magazin, 1967
Nekaj starega, nekaj domačega in nekaj jajčastega
“Ko sem se pred leti odločil za nakup prikolice, sem se nemudoma odločil, da kupim najmanjšo Adrio. Razlog za to je, ker zanjo potrebujem le tretjo registrsko tablico in torej nimam posebnih stroškov z registracijo, sicer pa je tudi jajčast dizajn najbolj simpatičen, ker ima pridih starih časov, ko so še dali nekaj na dizajn in kvaliteto,” pove Segedi, ki je ponosen lastnik prikolice Adria 305 SLB že dobrih šest let.
Ena prvih Adriinih prikolic še nima kasneje tipičnega “rebrastega” površja, ampak je njena površina v celoti gladka, je jajčaste oblike z modro črto v sredini.
A iskanje nikakor ni bilo enostavno. Trajalo je več let, preden se je projekt “Adria 305” zaključil. “Odločil sem se za Adriino prikolico, ker ni tako skomercializirana kot stare ameriške Airstream prikolice denimo, ki so postale že klišejske in pravzaprav del popularne kulture. Adria pa je zelo atraktivna zaradi dizajna, povrhu pa še `naše gore list`, torej slovenskega porekla,” pove Segedi. Drugi lastnik prikolice je postal po dobrih petih letih iskanja, a je bilo vredno, pove. Prikolica je bila v dobrem stanju in popolnoma ohranjena z vso originalno notranjo opremo, kar ostaja vse do danes.
Letošnje leto je bila notranjost deležna restavracije, celotna prikolica je bila prebarvana, Segedi pa je zamenjal tudi nekaj dotrajanih tesnil.
Najprej čez Vršič, nato pa tudi čez Mont Blanc
Novomeška Adria je s prikolicami, paradnimi produkti podjetja, pričela pred približno pol stoletja, ko je tovrstni turizem doživel razmah tudi pri nas, piše Mahkota za Avto Magazin leta 1967. Takrat je prikolica pomenila podobo blagostanja, sicer pa je nakup hiše na dveh kolesih znašal toliko, kot če bi želeli kupiti dva avtomobila. Enako pa je veljalo tudi glede avtomobila, ki takšno prikolico lahko vleče. A v novomeški Adrii so tovrsten mit postavili na preizkušnjo in izdelali prikolico, ki je lahko kljubovala strminam, vlekel pa jo je lahko tudi povsem povprečen avtomobil tistega časa.
Adrio z oznako 305 SLB je v sedemdesetih letih prodajala Industrija motornih vozil (IMV) v Novem mestu, cena za prikolico pa je znašala približno 19 tisoč takratnih dinarjev. V dolžino meri 3,05 metra (odtod tudi ime 305), v širino pa 1,98 metra. Model SLB se od modela SL razlikuje po nekoliko bolj luksuzni opremi, za katero je bilo treba odšteti nekoliko več.
Industrija motornih vozil iz Novega mesta je želela z veleproizvodnjo Adrie omogočiti tudi domačim kupcem, da si privoščijo svoj dom na dveh kolesih po dostopni ceni.
Zakaj jajčasta in zakaj modra?
Adria 305 je najmanjša Adriina prikolica, sicer pa ena izmed prvih generacij prikolic. Takrat so morali oblikovno najprej poenotiti tri prototipne prikolice. V prvo generacijo Adriinih prikolic so spadale različice 305 (dolžina 3.050 mm), 380 (3.800 mm) in 450 (4.500 mm). Takrat so morali poenotiti tri prototipne prikolice, vse pa so dobile enako sprednjo in zadnjo steno. Glede na dolžino so prilagodili obliko strehe, zato je najmanjša Adria takrat dobila svojo tipično “jajčasto obliko”. Pozneje razviti modeli večjih dolžin so dobili krivino strehe modela 450, povečano dolžino pa je prevzel ravni del strehe.
Prepoznaven del prikolic Adrie je že več kot 50 let moder trak. Sprva so bile prikolice še povsem bele, nato pa so jim leta 1970 dodali po celem obodu karoserije lakiran moder pas v višini oken. Barvo so izbrali na osnovi barvne palete dostavnega kombija IMV, in sicer kot sinonim Jadranskega morja in modrine neba. Barvni dodatek je bil za tisti čas precej drzen, saj je konkurenca uporabljala predvsem bolj nežne in manj vpadljive pastelne barve. Pozneje je ta modri pas postal prepoznaven del znamke Adria.
Adria je bila specifika svojega časa zaradi svoje teže. V sedemdesetih so tako proizvajalci pričeli z izdelavo lahkih prikolic. Novomeške prikolice Adria 305 so tako izstopale po nizki masi. Trimetrsko prikolico je lahko vlekel tudi fičko, obenem pa je prikolica ostala stabilna in čvrsto na tleh, zaradi teh karakteristik pa pometla s takratno konkurenco. Majhna teža prikolice Adria 305 je bila tako pomemben dejavnik pri nakupu, saj je vanj prepričala tudi lastnike manjših vozil, ki so želeli postati nomadi.
Konstruktorji lahkih prikolic so si pomagali s z izkušnjami graditeljev letal. Adria je zasnovana tako, da ne nosi samo lupina – šasija, stene in streha – ampak tudi pohištvo, ki je vgrajeno v prikolico. Zaradi tega ima Adria 305 šasijo le na prednji polovici, zadnji del prikolice pa pomagajo nositi klopi.
Da Adria 305 res zdrži naporen vzpon, so že leta 1967 preizkusili tudi v uredništvu Avto magazina, prototipno prikolico pa, ob tem, ko so bile v avtomobilu štiri osebe, čez Vršič vlekli na morje. Preizkus je seveda prestala z odliko. Adria, katere lastnik je Mariborčan Josip Segedi, je potovala še dlje, prestala je celo vzpon na Mont Blanc, spet drugič pa jo vse od avstrijske Štajerske pa do hrvaške Istre vlekel VW-jev hrošč letnik 1969.
Za svoj čas precej napredna
Čeprav na zunaj prikolica, ki v dolžino meri le dobre tri metre, izgleda majhna in neprostorna, ob vstopu sledi pravo presenečenje. V prikolici so tri ležišča in eno pomožno, zaradi nadvse praktične in inovativne postavitve pa si je mogoče urediti kar dva dnevna kota za štiri in dve osebi. Garderobna omara je nadvse prostorna, precej pa je tudi omaric, ki zaradi tesnega zapiranja omogočajo, da se med vožnjo ne odpirajo.
Zagotovo se jih spominjate, v kultnih Adriah, ki so bile v lasti sindikatov, so namreč številne družine preživljale počitnice, danes pa je mala Adria 305 postala prava redkost.
Tudi oprema je lična in smotrna, pravzaprav pa dom na dveh kolesih nudi vse, kar potrebuje gospodinjstvo. Najmanjša Adria je bila tako precej pred svojim časom. Ponuja plinsko napeljavo, pomivalno korito, ki ga je mogoče z eno preprosto potezo spremeniti v delovni pult, pa praktičen hladilnik znamke Electrolux, zaradi dobre izolacije iz stiropornih plošč pa ji tudi najbolj vztrajne vremenske razmere ne pridejo do živega (oziroma njenim potnikom). Namesto vezanih plošč je v notranjosti uporabljen lesonit, ki zagotavlja trpežnost in prožnost, obenem pa je nadvse lahek material.
Redka, a dragocena
Mala Adria 305 tako sicer ostaja redkost na cestah, a njena vrednost je s časom zrasla. Enako velja tudi za prikolico v lasti Mariborčana Josipa Segedija. “Skrbim, da je prikolica na suhem, redno vzdrževana, sicer pa je bila tudi temeljito obnovljena. Notranjost in osnovna oprema pa je še vedno originalna in uporabna, kar je bil tudi moj namen, da tako ostane,” pove. Prikolica je danes tako vredna nekajkrat več, kot je zanjo odštel ob nakupu.
“Ker imam tudi sicer veliko starin, sem z nekaterimi dopolnil interier prikolice, ob kampiranju pa mali Adrii obvezno dela družbo star komplet stolov in mizica podjetja Rog iz 70-ih, kar ji da piko na i. Ko kampiram, so ljudje tako navdušeni, da se hodijo pred in v prikolico fotografirat. Pravijo, da je prava vrnitev v dobre stare čase,” še dodaja Segedi.
