Na Strossmayerjevi 15 v Mariboru, v prostorih Nadškofijske karitas Maribor, že od leta 2010 deluje ljudska kuhinja, ki so jo simbolično poimenovali Betlehem – hiša kruha. Nastala je po vzgledu podobne kuhinje v avstrijskem Gradcu. Preurejene kletne prostore v decembru dnevno obišče od 45 do 55 uporabnikov, med letom kdaj tudi do 90. To so ljudje, ki si iz različnih razlogov ne morejo privoščiti vsaj enega toplega obroka dnevno. V glavnem gre za samske moške, stare od 35 do 70 let, približno 10 odstotkov je žensk. Večina njih ima urejeno bivanje, iz meseca v mesec se preživljajo z nizkimi dohodki, nekaj je tudi brezdomcev.

“Poskrbimo za ljudi, ki so izpadli iz sistema”

Za socialno ogrožene ljudi je vse dni v letu med 12.00 in 13.00 uro na voljo brezplačen obrok, ki je sestavljen iz juhe, glavne jedi, solate, sladice, soka oziroma čaja. “Poskrbimo, da je prehrana uravnotežena, čimbolj raznolika in pestra. Ne gre pa zgolj za obrok, temveč tudi za oblikovanje skupnosti. Da se lahko ljudje med obrokom usedejo v toplem prostoru, da so postreženi, da za njimi pospravimo. Oblikovala se je skrb drug za drugega, v času praznikov skušamo ustvariti posebno, drugačno vzdušje. Pred dnevi so nam skavti prinesli luč miru iz Betlehema, 23. decembra sta k nam na kosilo prišla župan in nadškof, kar je tradicionalna gesta pred božičem,” je za naš medij pojasnila Sibila Nidorfer, strokovna delavka na Nadškofijski karitas Maribor in vodja programa Ljudske kuhinje Betlehem. Dodaja, da jim pri zagotavljanju brezplačnih obrokov pomagajo Mestna občina Maribor, Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij in zavod za zaposlovanje.

“Poskrbimo za ljudi, ki so izpadli iz sistema. Za tiste, ki si ne morejo ali ne znajo urediti denarne socialne pomoči ali pokojnine. Ali pa so njihovi prihodki tako zelo nizki oziroma imajo kakšna druga plačila. Vsakega obravnavamo individualno. Odgovornost tistih, ki se vključijo, je, da svoj prihod prijavijo oziroma se odjavijo, če ne bodo prišli. K nam pa lahko pride vsak, ki potrebuje topel obrok.” Obroke pripravlja zunanji izvajalec, ki v prostore Nadškofijske karitas Maribor vsak dan pripelje kosilo, nato ekipa zaposlenih in prostovoljcev priprave mize in pogrinjke ter postreže uporabnike.

Eden od uporabnikov je 71-letni Jože, katerega življenje je zaznamoval alkohol

Eden izmed uporabnikov ljudske kuhinje je tudi 71-letni Jože, ki je dolga leta živel v Mariboru, zdaj pa že dve leti v eni izmed okoliških občin, kjer si je s pomočjo hčerke uredil stanovanje. V ljudsko kuhinjo dnevno prihaja z avtobusom, ko je topleje, tudi s kolesom. “Pred dobrima dvema letoma, ko sem bil brez stanovanja, sem od znanca izvedel za karitasovo ljudsko kuhinjo. Naslednji dan sem bil že tukaj.” Jože je že upokojen, ima 25 let delovne dobe, ker ima nizko pokojnino, prejema še minimalni varstveni dodatek. Pri plačevanju položnic mu pomaga hčerka, ki tudi nadzira porabo denarja. “Če imam preveč denarja v žepu, ne znam z njim, ga prehitro zapravim.” Je ločen, njegovo življenje pa je zaznamoval alkohol. Odvisnost je sicer uspel premagati, 20 let in dva meseca ni poskusil niti kaplje alkohola, v tistem času je bil taksist, prijatelje je vozil na nogometne tekme po Sloveniji in tujini. Pred štirimi leti pa ga je v eni izmed igralnic premamilo uvoženo rdečo pivo. Od takrat ni več abstinent, prizna, da kdaj včasih spije preveč, si pa prizadeva, da bi alkohol spet popolnoma opustil.

Najhuje je bilo v času, ko se je moral izseliti iz stanovanja, v katerem je živel več kot 20 let. Sicer je imel streho nad glavo, pri opremi si je pomagal s starim pohištvom iz lokala ob prenovi Ljudskega vrta. “Ležišče sem si za silo uredil, nisem pa imel elektrike in vode.” To, da lahko vsak dan pride na topel obrok, mu pomeni zelo veliko. Hrana je, kot pravi, zelo okusna, najraje ima čufte, ki jih, ker nima zob, tudi najlažje je. “Opažam, da v ljudsko kuhinjo prihaja veliko takih, ki se ne znajdejo, ki ne vedo, kaj jim pripada. Tem velikokrat svetujem in jih usmerim na pravo pot.”

Sibila Nidorfer doda, da vsak uporabnik v ljudsko kuhinjo pride s svojo zgodbo. Sprejmejo vsakega in ne obsojajo, niti ni potrebe, da poznajo vse podrobnosti. “Prizadevamo si, da vsakega sprejmemo prijazno in s sočutjem. Ljudska kuhinja Betlehem jim lahko pomeni novo izhodišče.”