15. avgusta praznujemo Marijino vnebovzetje, ki ga imenujemo tudi veliki šmaren ali velika maša, od leta 1992 je to dela prost dan. Kristjani verujejo, da je bila božja Mati Marija zaradi posebnega poslanstva obvarovana izvirnega greha in je bila izjemoma s telesom in z dušo vzeta v nebesa. Poročila pripovedujejo, da so apostoli Marijino telo najprej položili v skalnat grob pod Oljsko goro blizu vrta Getsemani. Jezusovega učenca Tomaža takrat ni bilo zraven, prišel pa je čez tri dni. Ker je izrazil željo, da bi še enkrat videl Marijo, so odvalili kamen od groba, vendar je bil ta prazen. V njem so bili samo cvetje in prti.

Pri Bogu ne velja pravilo daj – dam

V času, ko smo v Sloveniji priča poplavam, kakršnih ne pomnimo, in je skoraj ni občine, ki ne bi bila vsaj deloma prizadeta od neurij, se marsikdo obrača na Boga s priprošnjo, naj nam huda ura prizanese. Kot pravi pater Janez Papa, frančiškan, ki deluje kot župnik v baziliki Matere Usmiljenja v Mariboru, pri molitvi in bogoslužju ne velja pravilo daj – dam, torej, če bom zmolil toliko in toliko molitev, bom nekaj preprečil. “Pri vseh molitvah gre za odnos. Namenimo svoj čas, svoje misli za nekoga, ki je v stiski, ali pa priporočamo naše življenje, svoje delo ali delo drugih, da bi bilo varno, uspešno, dobro. Ko pa pridejo razne preizkušnje, težave, pa je pomembno, da znamo to sprejeti in iti naprej. Smisel naših molitev je v tem, da se naučimo sprejemati to, kar nam življenje prinaša, in da lahko to zaživimo čim bolj polno; tudi ob stiskah, težavah, preganjanjih, … Težko pri tem je, da moramo spreminjati sebe in ne zgolj pričakovati, da nekaj dobimo.”

 

Marija je naša največja priprošnjica

Kristjani se v molitvah obračamo na Boga, ob tem pa poznamo različne priprošnjike. Med prvimi, kot nadaljuje pater Papa, je Marija kot božja mati, ki najbolje pozna naše človeško mišljenje, in prosi pri svojem sinu Jezusu za nas. “Zato je največja priprošnjica in ve, kaj najbolj potrebujemo.” Priprošnjiki so tudi različni svetniki, torej ljudje, ki so skozi zgodovino krščanstva imeli različne izkušnje, marsikdo med njimi je povezan z vremenskimi neprilikami in je zato postal priprošnjik za lepo vreme. “Tako na primer poznamo pregovor Sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi ali pa pregovor, vezan na Marijin praznik, Velika maša za sukno vpraša. Eden od priprošnjikov za lepo vreme je tudi sv. Medard, ki goduje 8. junija. Velja za zavetnika kmetov, koscev, je priprošnjik za lepo vreme ob sušenju sena.”

Za preprečevanje toče bi potrebovali velike zvonove, ki jih povečini več ni

Nekoč je veljalo, da so duhovniki in mežnarji spremljali vremensko dogajanje in pred nevihtami s cerkvenimi zvonovi razbijali nevihte oblake in na ta način vasi, hiše in kmetije obvarovali pred točo. Pater Papa pojasnjuje, da ima zvonjenje več pomenov, njegovo osnovno vodilo je povabilo k bogoslužju oziroma molitvi, zato se zvoni oglašajo zjutraj, opoldne in zvečer ter pred svetimi mašami. Z novimi tehnologijami zvonovi oznanjajo tudi uro. Iz zgodovine pa izhaja, tako naš sogovornik, da imajo zvonovi tudi fizikalno funkcijo: “Zlasti večji zvonovi s svojo vibracijo preprečujejo nevihtnim oblakom, da bi razvili točo.” Da bi bili pri tem uspešni, bi potrebovali velike zvonove, kakršnih pa je danes po slovenskih cerkvah bore malo. V baziliki Matere Usmiljenja, ki je v uporabi že 123 let, je imelo pet cerkvenih zvonov iz leta 1895 skupno težo več kot 8 tisoč 900 kilogramov, pobrala jih je prva svetovna vojna. Leta 1924 je cerkev dobila novih pet zvonov, težkih nekaj več kot 7 tisoč kilogramov, leta 1938 se jim je pridružil še največji zvon Matere Usmiljenja, ki je tehtal 5 tisoč 855 kilogramov in je bil največji zvon v takratni Jugoslaviji. Tudi ti zvoni, vsi razen enega, so bili žrtev druge svetovne vojne. Sedanji štirje zvonovi, ki so bili blagoslovljeni leta 1995, imajo skupno težo 3 tisoč 750 kilogramov. Iz cerkvenega zvonjenja proti neurjem se je razvil pregovor Po toči zvoniti je prepozno.

 

Kot še pravi pater Janez Papa, ob večjih nesrečah, kot je bila npr. korona, ob vojnah, tudi ob sedanjih poplavah, cerkev vernike povabi še k dodatnim molitvam, prošnjam za ljudi, ki so v stiski. Poleg tega so bile po navodilu škofov vse nabirke župnij v Sloveniji preteklo nedeljo namenjene za žrtve nedavnih vremenskih ujm. Zvonjenje kot tako torej samo po sebi ne bo odvrnilo neurja, vabi pa, tako pater Papa, ljudi k molitvi, k duhovni pripravi, da ob tem ostanemo trdni, močni, da ne izgubimo upanja.

Cerkveno zvonjenje je postalo moteče

Ne samo, da so zvonovi v današnjih cerkvah premajhni, da bi lahko z njimi učinkovito preganjali točo, zvonjenje je v zadnjem času postalo tudi za marsikoga moteče. “Ko se delež kristjanov zmanjša, lahko zvonjenje postane moteče. Konkretno pri nas ura bije šele od sedmih zjutraj naprej pa do devete zvečer. Ponoči se zvonovi ne oglašajo. Dejstvo pa je, da je večina cerkva v Sloveniji, razen nekaj izjem, starejših od okoliških stavb.” Tako se tudi v Mariboru dogaja, da vsake toliko časa kdo pokliče na župnijo in pove, da ga zvonjenje iz cerkvenega zvonika moti. S takšno osebo se potem prijazno pogovorijo, pove pater Papa in doda, da je v mestu tudi sicer veliko drugega hrupa (promet, prireditve, …).