Mariborski otok je izjemen del narave, ki ima status naravne vrednote in je zavarovan z občinskim odlokom. Na pravila pa se požvižga ljubek obiskovalec, ki tja redno zahaja že od leta 2018 in ga ob obiskih spreminja po lastni presoji. Ob koncu minulega leta je bober postal redni obiskovalec in “pomožni arhitekt” obale te priljubljene točke ljubiteljev narave.
Na Mariborskem otoku je poseganje v naravo minimalno
“Prva obglodana drevesa smo opazili že leta 2018. Število obglodanih dreves je vseskozi dokaj majhno in ocenjujemo, da bober na otoku ne dela škode in da je le dobrodošla poživitev že tako bogate narave otoka,” pojasnjujejo na Zavodu za varstvo narave (ZRSVN).
Letošnje bobrovo ustvarjanje so opazili tudi naključni obiskovalci, sledi aktivnosti so namreč precej sveže in obširne. Najti jih je predvsem na južnem delu valobrana. Ponovna naselitev bobra na območje, kjer je nekdaj že živel, je dobrodošla.
“Seveda pa z vidika rab prostora, kakršne smo vzpostavili v, recimo zadnjih 200 letih brez bobra, lahko prisotnost bobra pomeni velike spremembe, ki jih nekateri dojemajo kot škode, zaradi podiranja in poškodovanja drevja, škode na poljščinah in dviga gladin nekaterih vodotokov te s tem povezanega zamočvirjanja. Že ves čas, odkar bobri ponovno živijo v Sloveniji, iščemo ustrezne rešitve za takšne primere.”
V obrežja želijo čim manj posegati
Mariborski otok je priljubljena točka številnih okoliških sprehajalcev in odgovorni želijo, da ohrani čim bolj neokrnjeno obliko. Narava na otoku se varuje – gozdne površine in obrežja so prepuščeni naravnemu razvoju, posegov v naravo ni veliko, odgovorni izvajajo minimalne sanitarne posege – skrbijo za prehodnost potk in s tem zagotavljajo varnost obiskovalcem. Bober malica v neposredni bližini vode in podrta drevesa sprehajalcev ne bi smela ovirati, potke so namreč umeščene bolj v notranjost otoka.
“Ko se je ob izgradnji Meljskega jezu dvignil vodostaj reke Drave tudi na območju Mariborskega otoka, je otok doživel enega večjih posegov v zgodovini. Celotno obrežje otoka je bilo utrjeno, deloma z žičnimi košarami, deloma s kamnometom. Naravnih obrežij na otoku tako več ni, z izjemo skrajnega zahodnega dela, valobrana, ki je bil pred ca. 20 leti umetno razširjen z avtohtonim materialom,” še pojasnjujeta Samo Jenčič ter Jožef Sedonja iz ZRSVN. Mreže in žične prepreke, ter tudi premazi s peskom in cevi, so načini, kako bobra ohraniti v okolju, a hkrati preprečiti škodo, ki bi morda nastala ob njegovem prevelikem apetitu.
Pester in mamljiv jedilnik za bobra
Obrežni pas na zahodnem delu obrašča spontana vegetacija, tudi številni mehki listavci, kot so topoli in vrbe, katerih lubje in poganjki so specialiteta na bobrovem jedilniku. Na južnem delu valobrana je rečni tok tudi najpočasnejši na otoku in zato ni nenavadno, da ravno na tem delu opažamo največ sledi prisotnosti bobra. Jezove bober dela samo na plitvih vodotokih, da dvigne gladino in s tem poveča globino.
Na Dravi pri otoku tako gradnje jezov ne pričakujemo.
Bober je pomemben člen narave, ki v rečnih ekosistemih s svojo dejavnostjo aktivno spreminja njihov značaj in tako povečuje habitatsko in vrstno pestrost. Lahko bi rekli, da sicer povzroča spremembe, ki pa niso nujno škoda, velikokrat so pozitiven doprinos okolju.
Ni nujno, da so spremembe, ki jih prinaša bober, slabe. Bober lahko pozitivno vpliva na dvig podtalnice in kakovost vode s povečevanjem mokrišč. »Bobrova« mokrišča in livade so ene največjih in najboljših čistilnih naprav v naravi.
Je na otoku tudi bobrišče?
Ker si je bober na otoku dobro potešil lakoto, je vidnih precej njegovih sledi. Naključni obiskovalci so nas opozorili, da ima tam tudi bobrišče. Samo Jenčič iz Zavoda za varstvo narave je zato prejšnji teden otok ponovno obiskal, a bobrišča ni našel. To ne pomeni, da ga tam zagotovo ni, je pa precej verjetno, da bober živi kje drugje v bližini, na otoku pa si postreže s slastno pojedino.
“Na splošno ljudje pogovorno pogosto rečejo da so videli bobrišča, kar pa so večinoma oglodana drevesa ali jezovi, ter ostale vidne dejavnosti bobrov. Bobrišča so strokovno gledano le domovanja, pogovorno pa marsikdo reče območju kjer je videno delovanje bobra bobrišče. Bobrišča so, kot je povedal sodelavec Samo, delno ali v celoti pod zemljo,” je pojasnil še Jenčičev sodelavec, Jožef Sedonja.
Trije najbolj tipični tipi bobrišč so prikazani na skici:
Menzo na otoku verjetno obiskuje družina
Bober poje dnevno za 2 kg biomase (lubje in tanjše veje), zato se nam pogosto zdi da je bobrov dosti, še pojasnjuje Sedonja. Na otoku ali njegovi bližini je prisotna le ena družina bobrov (en ali dva osebka s kakšnim mladičem). Ker tipičnih sledov bobrišča ni videti, je to najverjetneje na drugi lokaciji, po mnenju strokovnjakov tudi do kilometer oddaljeno od obedovalnice.
Zelo verjetno bober biva kje drugje na bregu Drave (kjer je bolj miren tok, manj ljudi, manj kamnometa, …) ter se hodi občasno ali redno prehranjevat na otok. Lahko se zgodi da ga na otok ne bo več v času poletja ali zaradi ljudi ali zaradi boljše hrane kje drugje. Vse je odvisno od razpolage hrane na območju.
Ker je bober aktiven ponoči, ga sprehajalci, niti tisti bolj “firbčni”, ki si njegove sledi pobližje ogledajo, verjetno ne motijo preveč. Tudi sicer pa je za bobra značilno, da se prisotnosti ljudi, sploh če ostanejo na primerni razdalji, navadi.
Iztrebljen, potem pa znova naseljen leta 1998
Bobra so do začetka 20. stoletja je v večjem delu Evrope že iztrebili. V Sloveniji so bili najdeni ostanki bobra v številnih arheoloških nahajališčih. Bober se je obdržal na našem ozemlju vsaj do 18. stoletja. V pokrajinskem muzeju Ptuj hranijo sliko, na kateri piše, da gre za zadnjega svoje vrste, ubitega l. 1643 pri Vurberku.
“V začetku devetdesetih let je v Sloveniji potekal Projekt ponovne naselitve bobra v Sloveniji, vendar le na papirju. Izdelan je bil elaborat, v katerem je bilo opisanih in predlaganih 8 lokacij, primernih za ponovno naselitev bobra,” pojasnjujeta strokovnjaka.
Načrtovane aktivnosti z načrtno ponovno naselitvijo so ponehale, bober pa je sam, iz okoliških držav, kjer je že bil vnesen, ali pa je šlo za skupine, ki so pobegnile iz ujetništva, začel ponovno osvajati primerne vodotoke v Sloveniji.
“Naše kraje naj bi poselila evropska vrsta, večinoma iz Hrvaške iz porečja Drave (kamor so že pred tem naselili bobre iz Nemčije), ter iz Avstrije, prav tako po Dravi. Prva opažanja segajo v leto 1998, danes pa ga najdemo že v velikem delu Slovenije. Največji delež populacije je bil ugotovljen v porečjih Krke, Mure in Drave,” še pojasnjujejo na ZRSVN.
Bober je imel nekdaj status lovne živali, po iztrebljenosti in kasneje njegovi ponovni naselitvi, pa ima danes status zaščitene živali. Če vam ga kljub majhnim možnostim uspe srečati, pa le izkoristite priložnost za fotografijo ali redek posnetek.
