Na razstavi Andreja Šifrerja, z naslovom 70 let – NIČ proti VEČnosti, nas je sam Andrej Šifrer popeljal skozi utrinke svojega razburljivega življenja in glasbenega ustvarjanja. Na svoji glasbeni poti se mu je pripetilo ogromno dogodivščin, nepozabnih zgodb ter spoznal ogromno ljudi in glasbenih zvezd. Razstavo je Šifrerju ob njegovem 70. rojstnem dnevu namenil Gorenjski muzej iz Kranja.

Šifrer je že od nekdaj gojil ljubezen do glasbe. Prva glasbena skupina v kateri je nastopal, je bila Ajvar & Co, ki se jerodila leta 1969 v srednji šoli. Prvi nastopi so bili v spalnici, v času maminega popoldanskega “šihta”.

Kot “prelomnico” v njegovi glasbeni ustvarjalnosti, štejemo leto 1977, ko naj bi pesem Zoboblues (Zaljubil sem se v svojo zobozdravnico) posnel za TV Slovenija, producent pa jo je pomotoma poslal na radio, kjer so jo začeli predvajati. To pesem Šifrer šteje kot njegov začetek, oziroma za prvi singel, ki je izšel 6. januarja 1977.

Jure Robežnik, takratni direktor Založbe kaset in plošč RTV Slovenija, se je ravno bril, ko jo je slišal. Humor v besedilu ga je tako navdušil, da se je ob smehu med britjem tudi ranil, nato pa sprejel odločitev, da poišče tega Gorenjca. Kasneje je bil Jure tudi njegov šef na založbi, predvsem pa izjemen mentor, prijatelj in drugi oče. Tudi na razstavi je tudi njegova zapisana modrost, ki jo je delil s Šifrerjem: “Pazi kako se boš obnašal do ljudi na poti navzgor, kajti vse boš srečal na poti navzdol.” 

Prvi koncert, ki se mu je vtisnil v spomin je bil pri nas v Mariboru, natančneje v Kamnici. Na koncert je takrat prišlo več kot 300 ljudi, čeprav je Šifrer pred koncertom ciljal na nekaj več kot 40 ljudi. “Takrat je bilo prvič, da sem začutil, da se dogaja nekaj nad čemer nimam kontrole, nimam nadzora. Da je nekaj ušlo,” pravi Šifrer. Kasneje je koncerte imel po vsem svetu, od Argentine, Brazilije, Paragvaja, Irske, Avstralije, Amerike, …

Njegov glasbeni spremljevalec skozi skoraj večino let je Dave Cooke, s katerim imata veliko zanimivih zgodb in še več vrhunskih izdelkov v oblikah skladb, ki so ponarodele.

Mednje spadajo Zoboblues, Stoj Marija, Moje Miške, Vse manj je dobrih gostiln, Gorska roža, Martinov lulček, Ko zvonovi zapojo, Moj oče, Lepa dekleta ljubijo barabe, …

Ponarodele uspešnice danes ne predstavljajo le trdne hrbtenice slovenske kantavtorske scene ter železnega repertoarja malone vsake slovenske zabave in praznovanja, temveč tudi hudo visoko postavljeno lestvico vsem, ki so na odre prišli za njim.

Med glasbenimi zvezdami, s katerimi je ustvarjal, so največ svetovne slave poželi The Dubliners, Kenny Loggins, Christopher Cross, Richard Thompson in Musical Youth.

“V najhujšem času sem imel po 30 koncertov na mesec. Recimo v dveh mesecih jih je bilo 78. To je še zdaj rekord,” pojasnjuje Šifrer. Takrat je tudi začel pisati nove pesmi, a šele, ko je leta 1991 prišel v Nashville je ugotovil, da jih ni dovolj. Takrat se je tudi spomnil, da je pred osmimi leti pisal uspavanko za svojo hčerko Evo, vendar je ni nikoli dokončal. Po osmih letih, Šifrer napiše pesem z naslovom Uspavanka za Evo. “Naj vam povem, da je to še vedno moja najbolj iskana pesem na Youtubu in sem tudi ugotovil zakaj – ker jo mamice zvečer predvajajo svojim punčkam,” dodaja Šifrer.

Šifrer je v svoji karieri prodal več kot pol milijona plošč, kaset in zgoščenk, in imel več kot pet tisoč nastopov. Šifrerjeva glasbena kariera je zaznamovana z neštetimi nepozabnimi trenutki, nabitimi s kolektivnimi slovenskimi čustvi. Poslušalci smo Šifrerjeva vselej iskrena in hudomušna besedila skladb že takoj vzeli za svoja.

Ovation 12 strunska kitara, ki je Šifrerju “privoščila” največ koncertov v njegovi karieri. “Zagotovo sva jih naredila več kot 2000,” pojasnjuje. Kitara je končala z zlomljenim vratom, a jo Šifrer še vedno hrani za spomin “na lepe čase”, dodaja.

Bil je pobudnik izjemnega dogodka za otroke, poimenovanega ŽIV ŽAV, v Stražišču pri Kranju. “To je bila prva in edina prava otroška veselica na svetu,” pojasnjuje Šifrer. S pesmijo Martinov lulček, ki postane himna v vrtcih, postane ljubljenec otrok. Prireditev je vsako leto privabila med 10.000 in 15.000 ljudi iz cele Slovenije. Martinov lulček je pesem, poimenovana po njegovem sinu Martinu.

23. junija 2022 je dobil tudi priznanje za izjemen avtorski prispevek k slovenski popularni glasbi, nekdanjega predsednika Boruta Pahorja. “Gre za državno priznanje, ki prihaja iz kabineta Republike Slovenije,” razlaga Šifrer.

Razstava bo odprta v Vetrinjskem dvoru do 21. februarja 2023, od ponedeljka do petka od 16. do 19. ure, v soboto od 10. do 12. ure, ob nedeljak in praznikih pa bo zaprta.