Maribor je mesto z izjemno bogato kulturno dediščino, ki svojo zgodovino meri z že 750-letno tradicijo. Od prazgodovinskih arheoloških najdišč bronaste in železnodobne kulture, antične rimske dobe in zgodnjih slovanskih naselbin, do srednjeveških spomenikov in kulturne dediščine kasnejših obdobij, se meščanska umetniško-kulturna tvornost nenehno izraža in formira v različnih oblikah krojenja zgodovine.

Letošnje leto obeležujemo stoto obletnico vojaških podvigov Rudolfa Maistra – leta 1918 je Maister zavrnil razglas nemškega občinskega sveta, ki je Maribor prišteval k nemški Avstriji in s svojo vojsko prevzel poveljstvo nad mestom. Prevrat velja za začetek mariborske lastne identitete in hkrati zasnovo najpomembnejše kulturne preobrazbe mesta. Razvoj in ohranjanje nacionalne istovetnosti na severni meji slovenskega prostora je bilo v stalnem stiku in kulturnem spopadu z močnejšo, pogosto agresivno nemško identiteto.

Utrjevanje slovenskega značaja

Želja po lastnem izrazu je tako postala najpomembnejša funkcija kulturne ustvarjalnosti, in v zanosu slovenstva, so nastala številna kulturna društva, leta 1919 tudi mariborsko narodno gledališče in leto kasneje prva slikarska razstava, ki jo je odprl sam Rudolf Maister. Prvi tovrstni umetniški dogodek, je v Mariboru priredilo Društvo likovnih umetnikov, ki bo leta 2020 obeležilo svojo stoletnico.

Po osvoboditvi je mesto začelo izgubljati nemški videz in svoj občevalni jezik zamenjalo za slovenskega. Trajajoč proces utrjevanja slovenskega značaja, je najbolj oblikovalo prav kulturno udejstvovanje meščanov; kljub drugačnemu duhovnemu ozračju današnjega časa, prebivalci Maribora še zmeraj izjemno aktivno sodelujejo pri snovanju umetniške podobe mesta.

Pobuda, ki je žal ostala nerealizirana 

Med vidnejšimi raziskovalci mariborske kulturne dediščine je gotovo založnik, galerist in zbiratelj domoznanskega gradiva Primož Premzl, ki s svojo dejavnostjo že vrsto leto dosega zavidljive dosežke. Sam pravi, da sodelovanje v raznoraznih društvih in klubih neguje človeško notranjo potrebo po izražanju, o čemer priča tudi pestro, dnevno kulturno dogajanje v mestu. Premzl je prejemnik dveh Glazerjevih listin za pomembne dosežke in je, zaradi svojega širokega znanja, nepogrešljiv člen v razpravi o kulturnozgodovinskem ozračju mesta.

Ob letošnjem jubileju slovenskega Maribora, je s slikovnim gradivom opremil obsežno monografijo Rudolf Maister – Sto let severne meje, ki je edino trajno obeležje Maistrovega leta. Čeprav je Domovinsko društvo generala Maistra organiziralo nekaj kvalitetnih dogodkov, Premzl meni, da bi si Maister in njegovi borci ob tako pomembni obletnici zaslužili več; njegova pobuda je bila izgradnja grobnice po Plečnikovih načrtih, kar je že 80-letna želja družine Maister, a se ideja zaradi navzkrižja mnenj ni mogla realizirati.

Takšen projekt bi bil pomemben košček v mozaiku nacionalno-zavednih ciljev in stalen spomin na začetek lastnega razvoja, ki se je v dvajsetem stoletju razmahnil tako v kulturno-prosvetnih organizacijah, kot tudi v industriji. Ljudska kulturna ustvarjalnost je bila tedaj visoko vrednotena in velika industrijska podjetja so bogato podpirala ljubiteljsko kulturno udejstvovanje svojih delavcev.

Kolaps industrijskih dejavnosti kot nova prelomnica

O Mariboru v času industrializacije, v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja, je Premzl (v sodelovanju z Majo Godina Golija in oblikovalcem Matjažem Wenzlom) pripravil knjigo Novi Maribor, ki je bila na letošnjem knjižnem sejmu nagrajena za najbolje oblikovano knjigo in zasedla drugo mesto med nominacijami za knjigo leta. Urejena grafična podoba sestoji iz slikovitega pregleda kronologije in duhovitih fotografskih pričevanj družbenega dogajanja (Ezl ek, kavarne, kopališča, promenada…).

Razcvet industrije se je sčasoma ustavil in velike gospodarske organizacije so začele razpadati – istočasno so mnogi ljubiteljsko-kulturni sestavi izgubili svoje okolje. Nekatera društva so kasneje želela doseči visoka profesionalna merila kulturne dejavnosti in se uveljavila v mednarodnem prostoru, spet drugi so prenehali z delovanjem ali nadaljevali z aktivnostmi v amaterskem okviru. Kolaps industrijskih dejavnosti je prinesel novo prelomnico, pod vplivom katere je Maribor še danes.

EPK je bil bolj ali manj izgubljena priložnost, projekt brez trajne infrastrukture

Pomemben dejavnik je bil vstop v Evropsko unijo, ki je prinesla nova kulturna izhodišča – predvsem vprašanje o nacionalni identiteti, ohranitvi jezika in lastnih kulturnih posebnosti na premici z multikulturno Evropo. Temelj je pozitivna izmenjava vrednot, ki jo promovira tudi EPK – Evropska prestolnica kulture, naziv, ki je bil Mariboru dodeljen v letu 2012. Premzl je mnenja, da je bil EPK bolj ali manj izgubljena priložnost, saj se je bilo zaradi preveč parcialnih interesov nemogoče poenotiti – projekt je bil, kljub številnih odličnim dogodkom, zaključen brez trajne infrastrukturne pridobitve na področju kulture.

A vendar, kulturno-umetniško ozračje slovenskega mesta je pestro in bogato že od dvajsetih let prejšnjega stoletja. V sto letih se je zvrstila bera velikih osebnosti, dogodkov in spominov, ki Maribor povezujejo s svetom in ga uvrščajo na zemljevid pomembnih družbenih stičišč v širokem merilu.