Nekateri ljudje so enostavno poklicani, da razkrivajo tiste kotičke sveta, ki so očem navadnih smrtnikov skrite. Postavljajo ogledalo družbi in jo opominjajo in spominjajo na majhne, pa vendar tako pomembne detajle, ki našo skupnost delajo bolj povezano in močnejšo. To so ljudje, ki so nepogrešljiv del naše družbe, nas delajo boljše, včasih gledajo pod prste, včasih potrepljajo po ramenih in nam dajo nov zagon. To so ljudje, ki znajo misliti prihodnost, ki vidijo stvari drugače in znajo določen še tako nepomemben detajl, osvetliti iz druge strani. To so tisti, ki predstavljajo gonilno silo napredka v naši družbi in obenem skrbijo za to, da ne skrenemo s poti. Eden izmed takih ljudi je prim. mag. Franc Verovnik, ki so mu na nedavni občinski proslavi v Lovrencu na Pohorju podelili naziv častni občan občine.

Od upokojitve naprej razdaja svoje zdravniško znanje in med ostalim proučuje zgodovino Lovrenca

Je rojen Lovrenčan, ki je kot priznani kardiolog vse življenje delal v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Tudi od upokojitve 2009 naprej razdaja svoje strokovno zdravniško znanje in svetuje lovrenškim sorodnikom in znancem. Prejel je več strokovnih priznanj, je tudi častni član Združenja internistov SZD in Slovenskega zdravniškega društva. Je velik ljubitelj narave in planinec, že nekaj desetletij član Planinskega društva Lovrenc. Njegov konjiček je zbiranje in proučevanje starih razglednic Koroške, kjer živi, in predvsem rodnega Lovrenca. Kot avtor in urednik je v zadnjem desetletju sodeloval pri dveh knjigah iz zgodovine Lovrenca (Jakob Paulič Sadonik in njegov čas, Ujeti trenutki časa), poskrbel, z izdajo treh knjig, za dostojno zaznamovanje oziroma ohranitev zapuščine lovrenške rojakinje dr. Antonije Bernard (po domače Povhove Tončke), priznane pedagoginje, znanstvenice, prevajalke in slovensko-francoske književnice. Skratka, Franc Verovnik raziskuje zgodovino Lovrenca in redno pripravlja obsežne domoznanske članke.

Fotografija iz leta 2000

Franc Verovnik, ki že 50 let živi v Kotljah na Koroškem, se je rodil leta 1947 v Lovrencu, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo. Po opravljeni maturi na II. gimnaziji v Mariboru je leta 1972 opravil diplomo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Svojo ženo Antonijo je spoznal že v osnovni šoli, ljubezen pa se je, kot pravi naš sogovornik, vnela med študijem v Ljubljani. Antonija je študirala filozofijo in sociologijo in ker je svojo prvo zaposlitev dobila na gimnaziji v Ravnah, se je družina kmalu preselila na Koroško. Njun sin Rudi je profesor biologije na ljubljanski biotehnični fakulteti, hčerka Tina, slavistka, pa asistentka na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, hkrati pa opravlja raziskovalno delo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša (SAZU). Zakonca Verovnik imata že pet vnukov.

Franc Verovnik nam pove, da se v rodni Lovrenc, kjer ima sorodnike in znance, vrača zelo pogosto. “Ponosen sem, da sem ostal z njimi povezan, hkrati pa sem se tudi v svojem poklicu, pri delu v slovenjegraški bolnišnici, srečeval z rojaki iz Lovrenca, ki so prihajali k meni kot bolniki ali obiskovalci. Po drugi strani pa sem ohranil povezavo z Lovrencem prek zanimanja za zgodovino kraja. To sem začel raziskovati in objavljati v člankih na lovrenškem spletnem forumu. Temu sem pridružil še zbiranje starih razglednic Lovrenca, ki sem jih vključil v članke, in tako je izšla knjiga Lovrenški pomniki.”

Ob delu vedno najde čas zase in za družino

Veronik, ki je bil kot specialist internist kardiolog 14 let predstojnik internega oddelka, je študij nadaljeval v Zagrebu, kjer je leta 1995 opravil magistrsko nalogo na temo Ehografska evalvacija funkcije levega atrija po konverziji atrijske fibrilacije. Je tudi soustanovitelj centra za zdravljenje bolnikov s Fabryjevo boleznijo, avtor več strokovnih člankov, od leta 1999 pa tudi primarij. Ob zdravniški službi je zasedal pomembne funkcije v Slovenskem zdravniškem društvu, Združenju kardiologov in Združenju internistov.

Kot je zapisala Mateja Bečan v uvodu Verovnikove knjige Lovrenški pomniki, je Franc zmeraj našel čas zase in družino, s katero so prepotovali kar nekaj sveta. Četudi ima nepozabne spomine na vzpone in barve neba nad gorstvi v Afriki, Aziji in Južni Ameriki, v srcu ostaja zvest domači Uršlji in Pohorju, kamor se večkrat poda tudi z vnuki. Ob tem se je posvečal proučevanju nadpovprečnih strokovnih prispevkov zdravnikov v slovenjegraški bolnišnici, ki jih je izdal v zborniku ob 120-letnici bolnišnice. Prav tako je pisal o zanimivih posameznikih iz koroških krajev , za svoj prispevek v mozaik bogate družbene zgodovine Koroške, za spoštljiv odnos do kulturnih vrednot in bogastev narave ter za osebni prispevek k bogatenju kulturnega utripa v kraju je pred osmimi leti prejel veliko Prežihovo plaketo Občine Ravne na Koroškem.

Zbira stare razglednice, znamke, slovenski denar, kot ljubitelj narave in opazovalec ptic, čmrljev in divjih orhidej objavlja članke v Planinskem vestniku, veliko je pisal o Uršlji gori. Bibliografija Franca Verovnika obsega skoraj 40 strokovnih člankov, prispevkov v strokovnih zbornikih ter poljudnoznanstvenih publikacijah doma in v tujini. Objavil je še skoraj 70 poljudnih in spletnih člankov ter bil avtor, soavtor ali urednik 20 knjižnim izdajam.

FOTO: Aljoša Šumer

Priznanje je sprejel s ponosom in hvaležnostjo, v rodnem kraju pa opaža velik razvojni napredek

Na vprašanje, kaj mu pomeni naziv častnega občana Lovrenca, Verovnik odgovori: “Ta odločitev me je zelo presenetila. Spraševal sem se, ali si ta naziv sploh zaslužim oziroma ali sem do njega upravičen, saj že dolgo ne živim v Lovrencu. V nasprotno so me prepričali v komisiji za podeljevanje priznanj, nato pa sem to priznanje sprejel s ponosom in hvaležnostjo, saj se zavedam, da so to odločitev sprejeli v občinskem svetu, torej v organu, v katerem se članice in člani odločajo v imenu prebivalcev Lovrenca, ki jih zastopajo. Še posebej pa sem ponosen, da sem se pridružil trem do sedaj zaslužnim občanom Lovrenca; Jožetu Petrunu, Antoniji Bernard in Jožetu Javorniku.”

Še posebej pa sem ponosen, da sem se pridružil trem do sedaj zaslužnim občanom Lovrenca; Jožetu Petrunu, Antoniji Bernard in Jožetu Javorniku.

Naš sogovornik dodaja, da ves čas, kar se vrača v rodni kraj, opaža velik razvojni napredek Lovrenca: “Kraj se je povečal, povsod opažam velik napredek, kar je verjetno potrebno pripisati temu, da je Lovrenc postal samostojna občina. Prej je spadal pod Maribor, kasneje je bil povezan z Rušami in bil več ali manj zapostavljen. Vso pohvalo je potrebno izraziti prejšnjim in sedanjemu županu in vsem ostalim, ki skrbijo za razvoj kraja. Vsakemu ponosno povem, da sem po rodu iz Lovrenca, da sem Pohorec.”