Senat Univerze v Mariboru je na 10. izredni seji sprejel in potrdil kandidatno listo kandidatov za rektorja UM, za volitve, ki bodo potekale 5. junija. Predstavljamo vam prvega kandidata, rednega profesorja doktorja Zdravka Kačiča.

Zakaj ste se odločili kandidirati za rektorja Univerze v Mariboru?

Za kandidaturo sem se odločil zaradi prepričanja, da mora biti univerza družbeno odgovorna in angažirana ter svoje delo temeljiti na visokih etičnih standardih, moralnih normah, medsebojnem spoštovanju in kulturi dialoga. Predvsem v zadnjih dveh letih so dogajanja na področju medsebojnih odnosov na UM prevečkrat eskalirala in prešla mejo, ki bi jo akademska skupnost smela tolerirati. Takšna dogajanja znotraj akademske skupnosti, še posebej, če gre pri tem za vodilne delavce, so nesprejemljiva in je tovrstno obnašanje nujno ustaviti. Menim, da mora biti ena prvih nalog rektorja uveljavitev in utrditev kulture medsebojnega dialoga, moralnih norm in etičnih standardov, ki so osnovne vrednote akademske skupnosti. Vodstvo univerze je prvo odgovorno za uveljavljanje teh vrednot.

Veliko težav, s katerimi se je UM srečevala v preteklem obdobju, v katerem se je programsko in kadrovsko krepila, je posledica obstoječe zakonske ureditve, ki je v ključnih elementih težko primerljiva z zakonskimi ureditvami izvajanja javne službe na področju visokega šolstva v drugih zahodnoevropskih državah. Menim, da je le ob mednarodno primerljivih zakonskih rešitvah mogoče pričakovati ustrezno rešitev kadrovskih problemov na univerzi, ureditev pasovnega financiranja dejavnosti in zagotovitev razvoja mehanizmov, pomembnih za mednarodno uspešnejše izvajanje raziskovalne dejavnosti (kot so npr., predfinanciranje in sofinanciranje raziskovalnih projektov ter sobotno leto). Zato je bil drugi pomemben vzgib nujnost aktivne vključitve univerze v iskanje ustreznejših zakonskih rešitev, ki bodo v ključnih elementih primerljivi z rešitvami v evropskem prostoru.  

Kako vi ocenjujete stanje na univerzi?

Kljub temu, da so se v času gospodarske in finančne krize zaradi zmanjšanja finančnih sredstev na UM pričela odpirati celo nekatera eksistenčna vprašanja, smo v obdobju največje krize (2011-2015) uspeli ohraniti obseg izobraževalnih programov in kadrovski potencial na izobraževalnem ter raziskovalnem področju in z rezultati svojega dela dokazati, da smo ohranili zmožnost doseganja mednarodno primerljivih rezultatov in s tem izkazano odličnost. Vsekakor pa je zaradi velikega zmanjšanja finančnih sredstev to obdobje za UM pomenilo razvojni zastoj.

Eden ključnih problemov preteklega obdobja je bil gotovo precejšen razkorak med obsegom izvajanja študijskih programov in razpoložljivimi finančnimi sredstvi, ki pogosto niso dovoljevala potrebnih kadrovskih okrepitev. Ta problem se še danes kaže predvsem v še zmeraj ne celovito rešenih kadrovskih vprašanjih na posameznih članicah in pomanjkanju finančnih sredstev za izpolnjevanje vseh zakonskih obveznosti, kar gre predvsem na račun zmanjševanja razvojnih potencialov univerze, predvsem v smislu infrastrukturne opremljenosti. Še zmeraj težak finančni položaj univerze ima na nekaterih članicah vpliv tudi na tekoče poslovanje.

V preteklem dvoletnem obdobju je imela univerza precej izrazite težave tudi na  področju medsebojnih odnosov, zagotavljanju učinkovitosti delovanja rektorata, sprejemanju za univerzo pomembnih dolgoročnih strateških odločitev in pasivnost pri iskanju ustreznih zakonskih podlag za delovanje visokega šolstva v slovenskem prostoru – tako pri definiranju Uredbe o javnem financiranju visokošolskih zavodov in drugih zavodov, kot tudi pri definiranju dopolnil Zakona o visokem šolstvu. Slednje je že imelo negativne posledice na višino odobrenih sredstev za Univerzo v Mariboru za leto 2017.

Kaj so ključni izzivi mariborske univerze?

V naslednje obdobju mora Univerza v Mariboru predvsem krepiti kakovost izvajanja izobraževalne, znanstvenoraziskovalne, umetniške in strokovne dejavnosti, dosegati kritično maso raziskovalnega potenciala na članicah in sinergično povezovati raziskovalne kapacitete v okviru multidisciplinarnih projektov. Prav tako mora okrepiti internacionalizacijo, tako na področju znanstvenoraziskovalne in umetniške dejavnosti, kot tudi na izobraževalnem področju. Razviti mora sistemske rešitve in mehanizme ter infrastrukturo za prenos znanja in tehnologij ter spodbujati mednarodno povezovanje.

Urediti mora položaj visokošolskih in strokovnih delavcev znotraj sistema plač v javnem sektorju. S sodelovanjem pri pripravi ustreznih zakonskih rešitev, s ciljem priznavanja izobraževalnih in raziskovalnih kapacitet visokošolskih delavk in delavcev ter pasovnega financiranja javne službe na področju visokega šolstva, si mora prizadevati za rešitve, ki bodo ustrezno ureditev položaja zaposlenih tudi omogočile.

Krepiti moramo sistem notranje evalvacije in pospešeno nadaljevati priprave na institucionalno reakreditacijo univerze. Univerza mora vztrajati pri izpolnjevanju ciljev svoje strategije razvoja, hkrati pa zahtevati tudi spoštovanje strateških dokumentov Nacionalnega programa visokega šolstva v RS ter Raziskovalne in inovacijske strategije Slovenije s strani pristojnega ministrstva oziroma Vlade RS. Nujno je tudi povezovanje z vsemi deležniki v okolju tako gospodarskimi partnerji kot lokalnim okoljem.

Kateri sistem ureditve prejemkov zaposlenih je po vašem mnenju pravi za Univerzo v Mariboru in kako je mogoče zanj zagotoviti dovolj finančnih virov?

Sam ne vidim razlogov za zahtevo po izstopu iz sistema plač v javnem sektorju, nujna pa je njegova nadgraditev, ki bo omogočila stimulativnejše pogoje dela in razvoj potenciala zaposlenih in to na vseh nivojih tako pedagoških, raziskovalnih kot nepedagoških, ne le z ohranjanjem sedanjega standarda, temveč nujnim dvigom le-tega.

Ustrezna ureditev prejemkov zaposlenih bo realno mogoča ob doseganju novih zakonskih rešitev, ki bodo izhajale iz opredelitve javne službe na področju visokega šolstva in zagotovile pasovno financiranje vseh dejavnosti v okviru lump-sum financiranja. Hkrati pa tudi ob upoštevanju zavez, ki izhajajo iz Nacionalnega programa visokega šolstva v RS s strani vlade RS.

Kakšno je vaše stališče do zahtev sindikatov po dvigu plač zaposlenih na univerzah? Ali bi bil tak dvig vzdržen za univerzitetne finance?

Podpiram prizadevanja za ureditev plač v javnem sektorju, katerih cilj je doseči odpravo anomalij in vzpostaviti ustrezna plačna razmerja med zaposlenimi, glede na njihova delovna mesta. Ob nespremenjenih finančnih okvirih delovanja univerze pomeni vsak dvig plač poseg v finančna sredstva, ki so namenjena razvoju dejavnosti univerze. V kolikor sredstva za plače predstavljajo več kot 90% razpoložljivih sredstev univerze, vsako nadaljnje zviševanje plač pomeni zmanjševanje razvojnih potencialov univerze, kar pa seveda v nobenem primeru ne zmanjšuje legitimnosti zahtev po omenjenem povečanju plač.

V procesu pogajanj je tako ključna odgovornost vseh deležnikov, da zagotovijo ustrezne rešitve, s katerimi ob dvigu plač ne bodo ogroženi razvojni potenciali univerze, kar pomeni, da je ob dogovoru o dvigu plač potrebno doseči tudi dogovor o ustreznem povečanju obsega financiranja univerz. Vodstvo UM mora biti na tem področju sogovornik s sindikati, jim nuditi podporo pri pripravi predlogov in pomagati v prizadevanjih za dvig plač in sočasni dvig proračunskih sredstev za delovanje UM.

Kateri sistem habilitacij in napredovanja v nazive bi bil po vašem mnenju najboljši za Univerzo v Mariboru? Ali se vam zdi trenutna ureditev področja habilitacij primerna?

V svojem programu dela in predlogu za razvoj univerze sem zapisal, da se zavedam, da znanost ni monolit in da obstajajo posebnosti posameznih znanstvenih disciplin, ki jih je potrebno v večji meri upoštevati pri vrednotenju rezultatov znanstvenoraziskovalnega dela in habilitacijah visokošolskih sodelavk in sodelavcev.

Pri tem pa je seveda nujno vztrajati na mednarodni primerljivosti rezultatov znanstvenega dela, vendar ob upoštevanju posebnosti posameznih znanstvenih disciplin in strokovnih področij. Zato menim, da je potrebno trenutno ureditev področja habilitacij ponovno premisliti predvsem s stališča, ali v dovolj veliki meri upošteva specifike posameznih področij in hkrati mednarodno primerljivost rezultatov dela na teh področjih.

Kako bi vi poskrbeli za izboljšanje načetega ugleda Univerze v Mariboru?

Moje prepričanje je, da z Ustavo Republike Slovenije zagotovljena avtonomija univerze pomeni predvsem zavezo in odgovornost univerze, da s temeljnim državnim dokumentom dodeljeno zaupanje širše družbe upraviči z družbeno odgovornim in angažiranim delovanjem ter pri tem svoje delovanje temelji na visokih etičnih standardih, moralnih normah, medsebojnem spoštovanju in kulturi dialoga.

Univerza ne more in ne sme razumeti z ustavo zagotovljene avtonomije kot sredstva za doseganje svoje nedotakljivosti in obnašanja v smislu »države v državi« ali za avtokratski način vodenja. V tem kontekstu razumem avtonomijo univerze kot pravico do avtonomnega notranjega organiziranja in odločanja o tem, na kakšen način bo s predlaganim programom dela uresničevala cilje, zapisane v svoji strategiji razvoja in preko tega tudi cilje, zastavljene v Resoluciji o Nacionalnem programu visokega šolstva in Resoluciji o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije.

Menim, da mora biti univerza torišče konstruktivne kritične misli, ki izhaja iz samokritičnega pristopa ob upoštevanju objektivnih danosti. Prav tako mora biti prostor, v katerem je pošteno delo vrednota, kjer veljajo visoki etični standardi in moralne norme, akademske vrednote, kjer se univerza ob zavedanju svojega poslanstva in iz zagotovljene avtonomije izhajajoče družbene odgovornosti čuti zavezano, da te vrednote prenaša tudi na širšo družbo. Akademska skupnost mora biti kritična do dogajanj znotraj univerze, a se mora hkrati ob upoštevanju akademskih vrednot kritično odzvati tudi na dogajanja v širši družbi ter biti angažirana v procesih reševanja ključnih problemov družbe današnjega časa.

Ugled univerze je mogoče graditi edinole z jasnim zavzemanjem za zgoraj omenjena stališča, ničelno toleranco do obnašanj, ki niso skladna z akademskimi vrednotami, osebnim zgledom in jasno izraženim pričakovanjem akademske skupnosti do posameznika po upoštevanju akademskih vrednot. Prav tako pa tudi z jasno zastavljenimi strateškimi cilji, izkazanimi napori za njihovo doseganje ter s tem izkazanim družbeno odgovornim in angažiranim delovanjem univerze.

Katere funkcije ste do sedaj že opravljali na Univerzi v Mariboru in kaj so vaši dosežki na katere ste še posebej ponosni?

Na Univerzi v Mariboru sem bil v obdobju od 2011 do 2015 prorektor za finančne zadeve. V tem času je UM zaključevala proces bolonjske reforme študijskih programov, ki je ob ustanovljenih novih članicah pomenil tudi povečanje števila študijskih programov. Zaradi gospodarske in finančne krize je UM v tem času doživela tudi velik upad finančnih sredstev po uredbi. Menim, da je pomemben dosežek univerze, da je v tem izjemno težkem obdobju uspela ohraniti svoj izobraževalni, raziskovalni in kadrovski potencial.

Kot prorektor za finančne zadeve sem se na začetku mandata ukvarjal predvsem z zelo težavnim položajem univerze, ki je nastal zaradi propadlih podjetij, ki so bila ustanovljena v obdobju pred tem in ki so izvajala različne storitve za univerzo. V drugem delu mandata sem se soočal s finančnimi težavami članic, ki smo jih, kljub upadu finančnih sredstev, uspevali uspešno reševati. Rečem lahko, da je bila UM v času zaključka mandata finančno urejena, kar štejem glede na zatečeno stanje ob nastopu, za pomemben uspeh mojega mandata.

Kakšna bi morala po vašem mnenju biti vloga Univerze v Mariboru v mestu Maribor in širši regiji?

Kot sem zapisal v svojem programu dela mora biti univerza družbeno odgovorna in angažirana. Z vodenjem konstruktivnega dialoga znotraj in zunaj univerze, z uveljavljanjem visokih etičnih standardov in moralnih norm mora širiti ustrezne vzorce obnašanja ter družbene vrednote v širšo družbo. Pri tem se mora kritično odzivati na dogajanja v širši družbi ter biti angažirana v procesih reševanja ključnih problemov. Hkrati s tem mora univerza z vzpostavitvijo učinkovitih mehanizmov za prenos znanja in tehnologij v gospodarsko in družbeno okolje v čim večji meri izvajati svoje tretje poslanstvo ter na ta način v največji možni meri prispevati k razvoju mesta Maribora in tudi širše regije.