Senat Univerze v Mariboru je na 10. izredni seji sprejel in potrdil kandidatno listo kandidatov za rektorja UM, za volitve, ki bodo potekale 5. junija. Predstavljamo vam tretjega kandidata, rednega profesorja doktorja Žan Jan Oplotnika.

Zakaj ste se odločili kandidirati za rektorja Univerze v Mariboru?

H kandidaturi so me vzpodbudili predvsem sodelavci s katerimi smo zadnja leta dobro sodelovali, predvsem na področju urejanja finančnih in premoženjskih zadev na Univerzi, ko sem opravljal funkcijo prorektorja za to področje.  Veliko časa je bilo potrebno, da smo pridobili medsebojno zaupanje in tisto mero odprtosti, da se lahko danes o stvareh odkrito in transparentno pogovarjamo. Slednje je zame poseben izziv in odgovornost, ki jo čutim ob vložitvi kandidature.

Kako vi ocenjujete stanje na univerzi in kaj so ključni izzivi mariborske univerze?

Univerza v Mariboru je dobra univerza, kar nenazadnje kažejo tudi nekatere svetovno priznane lestvice, ki merijo kakovost univerz po različnih kazalnikih. Gotovo se da še veliko postoriti, nenazadnje izzivi današnjega hitro spreminjajočega se okolja zahtevajo od nas nenehno prilagajanje in posodabljanje na izobraževalnem, predvsem pa raziskovalnem področju. Študenti so naše zrcalo, tako v smislu uporabnih znanj, ki jim jih moramo ponuditi kot v smislu njihovih kariernih izzivov za katere smo odgovorni. V prihodnje bo zato najprej potrebno utrditi že doseženo, kar pomeni potruditi se za obstanek v »klubu« najboljših, nadaljevati s procesom prenove programov, ki morajo bolje odražati potrebe okolja in zahtev naših uporabnikov, povezovati se z vsemi deležniki lokalnega in širšega okolja, da bodo ponovno začutili, da univerza služi njim in ni sama sebi namen. Nenazadnje pa je eden naših ključnih izzivov skrb za zaposlene, saj so le zadovoljni zaposleni garancija za uspešno univerzo.

Kateri sistem ureditve prejemkov zaposlenih je po vašem mnenju pravi za Univerzo v Mariboru in kako je mogoče zanj zagotoviti dovolj finančnih virov?

Gotovo je v prvi vrsti nujno poskrbeti zato, da zaposlenim ne bo kratena nobena izmed njihovih pravic iz dela. Poleg ustreznega plačila je tu še veliko drugih dejavnikov, ki morajo biti upoštevani in spoštovani, da zaposleni delajo dobro in se v okolju univerze dobro počutijo. Kajti kot že povedano, samo zadovoljni zaposleni so garancija za naš uspeh in samo zadovoljni zaposleni so lahko kreativni, kar je tisto kar potrebujemo v soočenjih z izzivi današnjega časa. Žal je bilo v preteklosti precej primerov, ko se je poizkušalo z raznoraznimi neustreznimi mehanizmi zaobiti pravice zaposlenih, tako na področju napredovanj, kot na področju ustreznega plačila za opravljeno delo. Takšna praksa ni ustrezna in je univerzo drago stala, saj smo morali na podlagi sodb sodišč in ponovnega urejanja določenih področij zadeve sanirati za nazaj, da ne omenjam nezadovoljstva in porušenega zaupanja, ki ga je zelo težko povrniti. Zagotavljanje finančnih virov seveda ni enostavna zadeva a s primernim pristopom, predvsem pa nenehno aktivnostjo lahko zadeve počasi, po korakih peljemo v pravo smer. Na eni strani imamo problem splošne podfinanciranosti izvajanja javne službe, ki bi jo morala v 100% pokrivati država oziroma pristojno ministrstvo. Žal temu ni tako, saj slednja zagotavlja manj sredstev kot pa univerza opravi »storitev« zanjo. Drug vir prihodkov so seveda raziskovalni projekti in sodelovanje z gospodarstvom. Tu imamo več možnosti a »krpati« luknje, ki nam jih povzroča sistemsko neustrezno financiranje ni produktivno.

Kakšno je vaše stališče do zahtev sindikatov po dvigu plač zaposlenih na univerzah? Ali bi bil tak dvig vzdržen za univerzitetne finance?

Aktivnosti sindikatov za ustrezno nagrajevanje in plačilo zaposlenih razumem in ga podpiram. Nenazadnje verjamem, da se tudi z njihovo pomočjo lahko zagotovo polno financiranje javne službe, ki jo naroči država univerzi. Problem nastane, če sindikati iz pogajajo višje plače, ob tem pa država tega povečanja ne plača oziroma univerzi zgolj naloži plačilo večjih plač in vsega kar sodi zraven, brez ustreznega povečanja osnovnega financiranja. V tem pogledu žal država zadnja leta ni bila vzor, saj smo morali že skoraj 90% prejetih sredstev preliti v plače, kar pomeni, da za vzdrževanje in prenavljanje opreme ni ostalo skoraj nič, čeprav vemo, da je eden izmed dejavnikom zadovoljstva zaposlenih na delovnem mestu tudi primerno delovno okolje, kjer jim je zagotovljeno vse kar za opravljanje dela potrebujejo. Tudi študentje seveda pričakujejo, da bodo prihajali v lepe in urejene prostore, primerno opremljene za izobraževalno raziskovalni proces.

Kateri sistem habilitacij in napredovanja v nazive bi bil po vašem mnenju najboljši za Univerzo v Mariboru? Ali se vam zdi trenutna ureditev področja habilitacij primerna?

Področje izvolitev v naziv mora biti urejeno tako, da so vsem znana in upoštevana pravila napredovanj. V preteklosti smo bili žal velikokrat priča temu, da so bile habilitacije in napredovanja predmet » umetniškega vtisa«, kjer nismo nikoli vedeli kaj točno se od nas pričakuje. To ni dobra praksa, saj pušča preveč prostora za nepotrebno negotovost in nezadovoljstvo. Zagovarjam čim bolj široka področja izvolitev, kar posledično nudi večjo možnost posodabljanja študijskih vsebin, pa tudi  trajnejšo in varno zaposlitev. Izvolitve v nazive ne smejo in ne morejo biti sredstvo za urejanje »kadrovskih zadev« ali »optimizacijo« poslovanja temveč morajo biti izključno v funkciji izkazovanja kvalitete posameznika. Spoštovati je potrebno raznolikost disciplin ter jim priznati ustrezno vrednost. Proces habilitacij in organiziranost Univerze morata biti dovolj fleksibilna, da omogočata odločitev posameznika o tem, ali se želi razvijati bolj v smeri pedagoga ali raziskovalca, temeljnega znanstvenika ali uspešnega praktika. Za odličnost Univerze potrebujemo raznolikost.

Kako bi vi poskrbeli za izboljšanje načetega ugleda Univerze v Mariboru?

V svojem programu sem zapisal da vsak izmed nas šteje in zgolj povezani lahko ustvarimo prihodnost kot si jo želimo. Ugled univerze je naše zrcalo in posledica urejenih in zadovoljnih posameznikov, ki smo njen del. Glede na to menim, da je potrebno krepiti vse tisto, kar nas dela boljše v smislu človečnosti, humanosti, ter v skrbi za vsakega izmed nas. Zgolj krepitev represivnih pravil in ustrahovanje nas ne bo pripeljalo do cilja. Strpnost v komuniciranju, vključevanje namesto izključevanja, odprtost namesto zaprtosti in primerno delovno okolje so pogoj za krepitev ugleda, ki je kot sem že navedel posledica in zrcalo našega notranjega dogajanja in stanja.

Katere funkcije ste do sedaj že opravljali na Univerzi v Mariboru in kaj so vaši dosežki na katere ste še posebej ponosni?

Z Univerzo v Mariboru sem tako ali drugače povezan že več kot 25 let in prehodil sem pot od študenta do profesorja pri čemer sem velikokrat za krajše ali daljše obdobje odšel na druga delovna mesta izven univerze. Slednje se mi zdi pomembno, saj zgolj tako lahko nabiramo prepotrebne izkušnje za delo, ki ga opravljamo in to prenašamo na naslednje generacije. Po osnovni stroki sem makroekonomist, ekonomski analitik in finančnik s čemer so bile povezane tudi vse moje funkcije in delovna mesta. Nobene izmed njih ne bi posebej izpostavljal, ponos pa mi ni blizu, oziroma raje vidim da je bilo odziv na moje delo pozitiven, ljudje s katerimi sem sodeloval pa zadovoljni do te mere, da se z njimi še po opravljenem delu radi srečujemo. Morda bi izpostavil zgolj funkcijo prorektorja za finance, ki jo opravljam od leta 2015, pri čemer sem ponosen, da nam je z dekani in upravnim odborom uspelo po napornih in dolgotrajnih pogajanjih, diskusijah in vlaganju pozitivne energije, sprejeti merila za razporejanje sredstev med članice, ki prvič po dolgem času med ostalim upoštevajo tudi kvaliteto našega dela in nas motivirajo za razvoj v željeni smeri.

Kakšna bi morala po vašem mnenju biti vloga Univerze v Mariboru v mestu Maribor in širši regiji?

Univerza mora biti prisotna v okolju kjer ima svoj sedež ali enote. Še posebej v mestu Maribor kot univerzitetnem mestu, pa tudi v Celju, Ljubljani, Kranju, Brežicah in Krškem je potrebno razširiti in poglobiti sodelovanje z vsemi deležniki, tako javnimi kot zasebnimi. Univerza in njene članice naj bodo poleg svoje osnovne dejavnosti prisotne tudi na področju družbenega dogajanja, kulture in športa. Univerza mora začutiti potrebe okolja in skupaj z njim oblikovati vsebine, ki bodo kazale na njeno odličnost, družbeno odgovornost in trajnostno naravnanost. Nekatere od njih so se v preteklih letih dobro začele, nadaljevati pa moramo tako, da nas bo lokalno okolje zopet prepoznalo kot del svojega življenja. Razvijati moramo raziskovalno podporno okolje, ki naj skrbi za povezovanje deležnikov in prenos znanja ter tehnologij v prakso, poglobiti skrb za dodatna (vse-življenjska) izobraževanja, podpirati socialno podjetništvo, odgovornost do okolja, ipd.