Bralka je z nami delila občutke, po včerajšnjem dogodku v centru mesta. S sinom je nameravala preživljati lep dan, ko jima je le-tega nekoliko pokvaril pretep navijačev pred včerajšnjo tekmo. Njen zapis objavljamo v celoti.

Letošnjo pustno soboto si bo marsikateri Mariborčan in obiskovalec štajerske prestolnice dodobra zapomnil. Polne ulice, veseli obrazi, posedanje pred kavarnami in nastavljanje sončnim žarkom. Vse je dajalo vtis idiličnega mesta, kjer ne manjka sreče, pustnih norčij, turistov in otrok. Marsikdo je vsaj za trenutek pozabil na politične razprtije, župana, brezposelnost, bolezni in druge tegobe. Pust je predvsem praznik otrok, ki se tedne in tedne pripravljajo na to, da se prelevijo v svoje najljubše živali, junake in like iz filmov, risank ali resničnega življenja. Med njimi je bilo tako tudi včeraj opaziti športne navdušence, malčke, ki so nosili drese Dončića, Ronalda in tudi domačih, vijol’čnih junakov.

Temne kapuce, v rokah koli, palice in petarde

Mnogi so željno pričakovali kurente, ki pa so nekatere malčke, kot je običajno, tudi malce prestrašili. Tudi sama sem čakala, kdaj bo moj otrok zatrepetal in mu bo ob bližnjem srečanju z njimi zmanjkalo poguma. In res se je prestrašil, jokal in bežal … A ne zaradi preganjalcev zime. Ne, zgodilo se je nekaj hudega, nekaj nedoumljivega. Ura je bila okoli pol ene, ko je bil center mesta natrpan, poln otrok, družin, sprehajalcev s kužki. Odšla sva od Vetrinjskega dvora, proti Trgu Leona Štuklja. Zvonce kurentov je nenadoma preglasila sirena in čez nekaj sekund se je pričelo malce drugačno rajanje. Levo do naju velika skupina Viol. Spomnim se, da je danes tekma, derbi. OK, navijači pač. A potem se obrnem na desno, od koder pride še večja skupina Dragonsov. Na obeh straneh temne kapuce, v rokah koli, palice, petarde in skandiranje. O ne, to pa ni povorka. Za njimi ena marica.

»Mami, kaj je to?  Mami, hodi ne ven!«

Stala sva skoraj sredi trga, ko je pričelo pokati in leteti po zraku. Bakle, dim, pepelniki iz bližnjega lokala, nad katerim so se dodobra znesli. Mali prične jokati, pri priči se obrneva, drugi ljudje naju dohitijo, tečejo, nekaterim rečem, naj se obrnejo. Ena ženska se znajde povsem na sredi, v navzkrižnem ognju, da roke na glavo in beži. Starejši gospod miri kužka. Ljudje pri mizah obnemijo, nekaj se nas zateče v slaščičarno. »Mami, kaj je to?  Mami, hodi ne ven!« Otroci jokajo, ljudje vstanejo od miz, drugi obnemijo. Trajalo je nekaj trenutkov, ko mislimo da je mimo. A iz trga se vsuje večja skupina, koraka mimo množice otrok, skandira nekaj v smislu »Huligani« in zavije dol na Vetrinjsko, proti Glavnemu trgu. Male šeme se znova skrijejo.

Spremljam nogomet in pogledam veliko tekem. Spopadi med navijaškimi skupinami naj bi bili po besedah nekaterih njihovih najbolj vnetih zagovornikov del nogometne kulture. Toda, kdaj je nasilje postalo del naše kulture? Od kdaj je kulturno strašiti otroke, jih preganjati iz ulic, da si morajo poiskati zatočišče, v upanju, da se jim ne bo nič zgodilo? Od kdaj je del kulture razbijanje lokalov, uničevanje tuje lastnine in pretepanje navijačev nasprotnikov?

Marsikdo bi rekel, da saj pa ni dolgo trajalo, da se to pač dogaja povsod. A naše mesto je včeraj obnemelo. Otroškega smeha je bilo konec, zvonci kurentov so bili utišani.