Pred dnevi je Radio Maribor poročal, da so se na njih obrnili zaposleni v podjetju April d.o.o., ki deluje v prostorih nekdanjega PIK Maribor v Melju. Dejali so, da so pogoji za delo nevzdržni, prav tako naj bi redno presegali različne zakonsko določene normative, niso dobili regresa in bili pogosto deležni šikaniranja s strani lastnika.

V podjetju je sicer zaposlenih okoli 100 delavcev, ki prejemajo minimalne plače. Razliko do določenega zneska naj bi plačevala država, kljub temu, da podjetje posluje z dobičkom. Prejeli so tudi odgovor s strani delovne inšpekcije. Sporočili so, da je bilo v omenjenem podjetju v zadnjih treh letih odkritih več nepravilnosti v zvezi z evidencami na področju dela in socialne varnosti. Do sedaj so bila izrečena zgolj opozorila.

Govorili smo z eno izmed nekdanjih zaposlenih šivilj, ki se je zaradi nevzdržnih razmer zapustila podjetje. Opisala nam je svoje občutke, a je želela ostati anonimna. Njene podatke hranimo v uredništvu.

Nenehno kritiziranje in nadzor

»Grozno mi je samo, ko se spomnim na čas, ki sem ga preživela v tem podjetju. Žal mi je, da sem dovolila, da sem toliko pretrpela. Nekateri višji na nas niso gledali kot na človeka. Dajali so nam občutek, da smo manj vredni. Nenehno so nas kritizirali, kljub temu, da smo včasih presegali norme, nismo prejeli pohvale,« opisuje. Nenehno naj bi bili pod nadzorom tudi glede osnovnih življenjskih potreb: stranišča in pitje vode. Vodja naj bi si celo beležila, kolikokrat kdo pije, hodi na stranišče in nato pogosto delila opazke.

Delo naj bi potekalo v nevzdržnih razmerah, sedeli so na starih stolih, ki so se majali, prav takšno naj bi bilo vso pohištvo. »Ogromno smo delali, bilo je nešteto nadur, plačano jih večino nisem dobila, koristit teh ur velikokrat nismo mogli, saj je bila prevelika gužva. Prihajalo je ogromno naročil,« dodaja. Problem je bil tudi ker: »Ni bilo zraka, velikokrat so stopinje narasle čez 35 stopinj. Oken zaradi nekateri delavk nismo smeli odpirati.«

Ni ji jasno, kako je zdržala

Mamice malih otrok, starih do 3 let, so bile primorane delati večino sobot, kljub temu, da bi naj bile upravičene do nadur. Tudi sama je, ko včasih ni imela možnosti, da bi v soboto kdo pazil otroka, morala prositi za prost dan. Po tem pa je bila deležna še večjih grdih pogledov: »Če si prosil za prosto soboto si bil deležen grdih opazk s strani sodelavcev, saj niso razumeli, da si ti lahko doma, one pa morajo delati, kar je razumljivo, saj so si tudi same želele odpočiti.«

Bralka med drugim ni prejemala niti regresa, dejali naj bi jim, da si ga ne zaslužijo in jim dajali občutek manjvrednosti. »Jedli smo v prostoru, ki ga lahko imenujem svinjak. Čistilke velikokrat ni bilo. Ko sedaj razmišljam za nazaj, mi ni jasno kako sem sploh zdržala,« še opisuje ob koncu in doda, da upa, da v takšnih razmerah dela čim manj oseb. »Srečna sem, da sem se odločila zaključiti to psihično trpljenje,« zaključi.