Kako temeljni so učitelji in profesorji za naše življenje se pogosto ne zavedamo vse do točke, ko se ozremo nazaj na svoje življenjske odločitve in ugotovimo, koliko smo jih sprejeli prav zaradi modrosti in navdihov učiteljev, po katerih smo se zgledovali.

Tudi naše mesto skriva številne srčne, modre, navdihujoče, dobrodelne in v celoti izjemne učitelje, med katere gotovo sodi profesorica Srednje ekonomske šole in gimnazije Maribor, Suzana Grobelšek.

S profesorico slovenščine in angleščine, ki po hodnikih Srednje ekonomske šole in gimnazije Maribora ne stopa še dolgo, a kljub temu s svojo nalezljivo pozitivno energijo in izkušnjami navdušuje svoje dijake, smo govorili o njenem poklicu, njenih bogatih izkušnjah, trenutku, ko je izvedela, da jo na SEŠG Maribor čaka delovno mesto, zabavnih prigodah iz šolskih klopi in še čem.

Kako vas je pot zanesla na SEŠG Maribor?

Sama bi rekla, da je bilo vse ob pravem času. Osemindvajset let sem poučevala na Osnovni šoli Sladki Vrh, kjer sem preživela čudovita in nepozabna leta, si nabrala ogromno znanja ter izkušenj, ki so mi sedaj pri poučevanju srednješolcev dodana vrednost, saj poznam šolski sistem po vertikali od vrtca pa vse do četrtega letnika srednje šole. Šola, v kateri sem poučevala, je zelo blizu mojega doma, vendar sem vedno imela veliko željo, da bi poučevala v srednji šoli.

Zakaj se nisem prej odločila, da stopim iz cone udobja, ki sem jo imela? Verjetno zato, ker morda nisem imela dovolj poguma in sem se raje zadrževala v prijetnem območju tega, kar mi je bilo znano. Po domače bi rekla, da mi res ni nič manjkalo, »all inclusive«, kot sem velikokrat rekla. Pa vendar sem vsako leto, kljub neki notranji pomirjenosti, zadovoljstvu in sreči, imela občutek, da me ravno to nekako »vleče nazaj« in da mi celo preprečuje, da bi izkoristila ves svoj potencial in si dovolila stopiti v neznano, dovolila, da presežem že poznano in končno odkrijem, kaj me čaka nekje drugje.

Imam kar nekaj vpogleda v srednje šole v Mariboru in moram reči, da sem o SEŠG Maribor slišala same pohvalne besede tako s strani dijakov, ki so bili moji bivši učenci v osnovni šoli, kot s strani staršev, ki imajo svoje otroke na tej srednji šoli.

In potem, kot sem že rekla, v pravem času, ko sem verjetno res bila pripravljena narediti korak naprej, sem zasledila razpis ter se prijavila …

Že ob prvem vstopu v šolo sem začutila »prijazno« energijo. Na razgovoru z ravnateljico, mag. Andrejo Zver Dobaj, sem vedela, da je to oseba, ki ima v prvi vrsti posluh za ljudi, spodbuja dialog, kulturo sodelovanja, je zelo dovzetna za novosti in da ji je izredno pomembna pozitivna klima v šoli ter dobro medsebojno sodelovanje med zaposlenimi, dijaki in starši, torej vseh vključenih. Na koncu razgovora je rekla, da želi, da smo profesorji na SEŠG Maribor v odnosu do dijakov takšni, kot si sami želimo, da so drugi učitelji in profesorji do naših otrok.

Čez nekaj dni prejmem klic ravnateljice: »Dober dan, ponujam vam službo …« Tako se je vse začelo.

Kaj so posebnosti SEŠG, kaj jo dela unikatno? Katere aktivnosti izstopajo?

Z gotovostjo lahko rečem, da je SEŠG izredno uspešna in sodobna šola, ki je v zadnjih letih zelo prepoznavna v svojem lokalnem in širšem, tudi mednarodnem okolju. Vsi zaposleni z vodstvom šole se vsakodnevno trudimo, da ustvarjamo spodbudno okolje, v katerem se vsi udeleženci dobro počutijo. Zastavljamo si visoke cilje, jih uspešno uresničujemo, pri tem pa razvijamo znanja in kompetence, ključne za življenje in delo v prihodnosti. Dijakom omogočamo uspešen zaključek izobraževanja, da lahko nadaljujejo z želenim študijem in so konkurenčni na trgu delovne sile. Ob usvojenem znanju in kompetencah so dijaki naše šole ambiciozni, ustvarjalni, kritično razmišljujoči, empatični, spoštljivi, imajo pozitivno samopodobo, čut za odgovornost. Samo teoretično znanje in poklicne kompetence niso dovolj za vzgojo uspešnih, srečnih in zdravih ljudi. Tako je kombinacija izobraževanja in vzgoje vrednot za življenje cilj in poslanstvo naše šole.

Kaj kmalu sem ugotovila, da se na SEŠG res »dogaja«, tako da na začetku sploh nisem mogla vsemu slediti. Takrat in še sedaj sem navdušena nad vsemi dejavnostmi, ki jih ponujamo. Teh je ogromno in so tudi predstavljene na spletni strani šole, na Facebook strani, na Instagramu … kmalu bomo izdali tudi glasilo SEŠG Mladi dnevi, kjer bomo zraven mnogih prispevkov naših dijakov predstavili še vse dejavnosti in programe, ki jih šola ponuja. Morda bi jih omenila samo nekaj … Našim dijakom omogočamo opravljanje 3-tedenskega praktičnega izobraževanja v tujini. Z evropskimi sredstvi dijakom krijemo stroške izobraževanja, potne stroške, stroške bivanja in prehrane in zavarovanja.

Na praksi v tujini se dijaki izobražujejo ali delajo v podjetjih, nadgradijo znanje angleščine, se učijo jezika države gostiteljice in spoznavajo zgodovino in znamenitosti države gostiteljice. Dijake spremljajo učitelji, ki so jim na voljo ves čas bivanja, za njih pa skrbijo tudi partnerji ter mentorji. Ta praksa je do sedaj potekala v Španiji, na Portugalskem, Angliji, Nemčiji … Izkušnja s tujino je za dijake izredno pozitivna, saj pridobijo nova znanja, izkušnje in poznanstva kolegov iz drugih držav. Po opravljeni praksi prejmejo certifikat, ki je lahko dobra referenca za bodoče delodajalce.

Na šoli uresničujemo temeljne cilje omenjene Unesco organizacije, saj uveljavljamo kulturo miru in nenasilja, ozaveščamo skrb za ohranitev skupnega doma – planeta Zemlja, saj je SEŠG že dobrih sedemnajst leto UNESCO šola; imamo veliko obiskov raznih pomembnih gostov iz tujine – Belgije, Španije, Združenih držav Amerike … ki prisostvujejo pouku in vsi navdušeni dobro prakso naše šole prenesejo v svojo državo; z uresničevanjem in razvijanjem poslovne ideje, s podjetnostjo, originalnostjo, pogumom, kreativnostjo, vztrajnostjo, komunikativnostjo, drznostjo … so naši dijaki postali državni in mednarodni prvaki na 16. mednarodnem sejmu učnih podjetij v organizaciji CUPS, kjer je sodelovalo 31 učnih podjetij (25 iz Slovenije, 6 iz tujine, in sicer Amerike, Španije, Madžarske, Bolgarije in Slovaške). Za vse ostale dejavnosti, ki jih SEŠG ponuja, pa bralce vabim k ogledu naše spletne strani, kjer boste lahko ob ogledu slik in opisu dejavnosti izvedeli vse o vseh dejavnostih, ki jih je res veliko.

Zakaj ste radi na Srednji ekonomski šoli in gimnaziji Maribor, zakaj tukaj radi poučujete?

Na to vprašanje bi lahko zelo obširno odgovorila, saj je razlogov ogromno (smeh). Imam krasne in nesebične sodelavce, pripravljene pomagati v vsakem trenutku, poučujem prijazne, vljudne, spoštljive, včasih malo navihane, dijake z jasno vizijo, kaj želijo početi v življenju, od katerih se sama učim prav vsak dan. Zelo radi mi kaj povedo o znanjih, ki jih pridobivajo pri strokovnih predmetih in so na to tudi zelo ponosni in pokroviteljski, ko ugotovijo, da vedo recimo o digitalnem marketingu znatno več kot jaz. Imam odlično ravnateljico, ki dobro opazuje in prepoznava značaje, je taktna, komunikativna in sposobna razumevanja občutij drugih in s svojim načinom vodenja uspeva, da šola živi z našim motom, ki je znanje, kritično mišljenje in vrednote. Sodelavcem je v podporo, ima enak odnos do vseh, je zelo videna, kar zaposlenim in dijakom pomeni očitno, da ima v srcu naš najboljši interes.

Sama poučujem slovenščino in včasih se mi zdi, da sem stopila v popolnoma drugi svet, ki ga do sedaj nisem poznala – v svet mladih bodočih podjetnikov, v svet inovativnih idej, finančne pismenosti, drugačnega načina mišljenja … in resnično uživam v vsakem trenutku na tej šoli.

Kakšni so dijaki, katere so njihove izstopajoče značilnosti, kvalitete?

Kot sem že omenila, to so dijaki z dokaj jasno vizijo tega, kar želijo početi v svojem življenju, kar jih zagotovo motivira in je plus na njihovi karierni poti. Velikokrat slišim, da je dandanes težava srednješolcev v tem, da nimajo neke vizije, da so vpisani v srednje šole in da še v 4. letniku ne vedo, na katero fakulteto se naj vpišejo oziroma zaključijo z izobraževanjem, niti nimajo neke posebne želje, kam naj gredo v službo. Tega zagotovo ne morem reči za naše dijake, saj mi vsak dan pripovedujejo o svojih načrtih, ki pa jih uresničijo, saj so bivši dijaki SEŠG uspešni podjetniki, direktorji podjetij, novinarji, odvetniki, režiserji, profesorji, župani … v Sloveniji ter tujini. Mislim, da to pove vse o uspešnosti šole, če podkrepim z »dokazi«. In hvaležna sem, da sem dobila priložnost biti del njihove izobraževalne poti.

Imate kakšno zabavno, nepozabno prigodo iz šolskih klopi, ki bi jo želeli podeliti?

No, teh je veliko (smeh). Morda bi izpostavila svoje poučevanje v športnih oddelkih, ki jih obiskujejo dijaki in dijakinje, ki so vrhunski športniki in športnice.

Zakaj ravno v športnih oddelkih? No, nisem najbolj ponosna na to, ampak recimo, da šport ni moja »najmočnejša« dejavnost v življenju. Pravzaprav se do tretjega nadstropja v naši šoli dvakrat ustavim in malo pogledam skozi okno, da ne pridem popolnoma zadihana v razred. Dijakom sem to priznala ter povedala, da jih občudujem, kako zmorejo naporne treninge in šolo. In tako se zgodi svetovno prvenstvo v nogometu, o katerem sem vedela samo to, da pač igralci tekajo za žogo s ciljem, da jo zadenejo v mrežo.

Torej, pridem po hodniku, vsi dijaki gledajo v svoje telefone, ker se je očitno nekaj dogajalo, to sem ugotovila iz njihovih reakcij, se pozdravimo in gremo v razred. Prosim jih, da pospravijo telefone, saj je začetek ure in napovem snov učne ure – Josip Murn Aleksandrov: Ko dobrave se mrače. Telefone so res pospravili, ampak bili so drugačni … bi rekla žalostni, mirni, gledali so me s pričakovanjem v očeh, ampak jaz nisem vedela zakaj. Morda sem jim pa vzbudila ljubezen do slovenske poezije? Bravo jaz!!! Z vsem zanosom preberem pesem …

»Ko dobrave se mrače,

k meni spo glasovi tihi

kakor tožbe tajni vzdihi

src, ki v žalosti žive …«

 

»Gospa profesor …«

»Ja, prosim?«

»Kaj bi lahko samo malo še pogledali nogometno tekmo do konca? Samo deset minut. Prosim. Svetovno prvenstvo je.«

»Nogomet? Da bi pri uri slovenščine gledali nogomet? Nikakor! Ne pride v poštev! Še enkrat boste tiho prebrali pesem in nato sledi analiza.«

Zdaj boste razumeli, zakaj sem rekla, da so takšni, kot so. Odprli so berila in vsak je začel tiho brati pesem. V tem času sem hitro na računalniku poiskala prenos, vklopila projektor in jim brez zvoka projicirala tekmo ter čakala, kaj bo. Najprej nič, dokler ni ena dijakinja pogledala naprej … Nasmeški od ušesa do ušesa … »Hvala gospa profesor!« No, seveda sem dodala še zvok.

Pa je šlo deset minut slovenščine. (smeh) V odmoru so mi razložili, kaj njim to pomeni, kaj pomeni svetovno prvenstvo, kakšna so pravila igre … tako da so me prepričali, da sem doma zvečer vklopila televizijo in gledala nogomet. Naslednji dan sem jim to povedala in bili so zelo veseli. Pa me en dijak vpraša: »Za koga ste navijali?«

In jaz odvrnem: »Za one, ko so imeli bele drese.« Hahahaha

Pa da zaključim, po načelih formativnega spremljanja so vsak dan preverjali moje znanje o poznavanju igralcev, ekip, rezultatih … in mi podajali povratne informacije in pod črto do sedaj … še veliko se moram naučiti, da bom uspešna, vem tudi, kako in kje poiskati informacije, saj so mi to natančno razložili, ampak zadostno oceno bi pa že dobila.

Za konec tega odgovora bi želela omeniti še besede Soerena Kierkegarda, danskega filozofa, »očeta eksistencializma«, teologa in esejista: »Biti učitelj v pravem pomenu besede pomeni biti učenec. Poučevanje se začne takrat, ko se učitelji učite od učencev, se postavite na njihovo mesto in razumete, kaj razumejo in kako.«

Šolski utrinek iz učilnice profesorice Suzane Grobelšek

Kaj vas kot učiteljico oziroma profesorico dela posebno? Kako razumete vlogo učitelja, profesorja danes? Pa svojo vlogo na SEŠG?

Sama o sebi zagotovo nikoli nisem razmišljala kot o posebni ali unikatni profesorici, saj ko stopim v zbornico in vidim svoje sodelavke in sodelavce, ki se o dijakih in dijakinjah pogovarjajo pravzaprav z neko starševsko skrbjo in ljubeznijo in tako tudi delujejo, ki jim je mar za njih z etiko skrbi, ki prepoznavajo potenciale v njih in jih znajo navdušiti, delujejo kot mentorji, jim prenašajo strokovno znanje in spretnosti, ki jim vsak dan z zgledom kažejo, kaj je prav, jih opogumljajo, da so odprti za nove ideje, za svet okoli sebe, učijo jih vztrajnosti, so empatični, nudijo pomoč, so srčni in vedo, da so dijaki in dijakinje kljub svojim letom še vedno krhki, da so do njih so spoštljivi, verjamejo vanje, tudi če so kdaj strogi in postavijo visoke meje, vztrajajo pri dogovorjenih pravilih, saj je vse to priprava na življenje.

V septembru sem šla z nekaj dijaki in dijakinjami na delavnice in smo se tako družili ves dan. Dijakinja, ki je je nepričakovano umrl oče, mi je razlagala, kako je bilo to najhujše obdobje v življenju in je razmišljala celo o najhujšem … in potem je povedala, da je na SEŠG prejela vse in še več, kar je potrebovala v tistih težkih trenutkih, od razredničarke, za katero je rekla, da je imela občutek, da še doma razmišlja o njeni tragediji in ki je bila ves čas ob njej, o profesorjih, ki so ji stali ob strani in so ji dali čas, da se je nekako prebila skozi najtežje trenutke.

Zdaj razumete, da so vsi moji spoštovani sodelavci posebni in unikatni in sama sem lahko le vesela, da so me tako prijazno sprejeli in hvaležna, da se lahko učim od njih. In še več zgodb bi lahko pripovedovala o tem.

Moja vloga na SEŠG je v tem, da dijake in dijakinje pritegnem, navdušim, da sem njihova mentorica, da jim s sodobnimi didaktičnimi pristopi približam našo materinščino, omogočam razvijanje osebne, narodne in državljanske identitete ter ključnih zmožnosti vseživljenjskega učenja – predvsem sporazumevanje v slovenščini, socialno, estetsko, kulturno in medkulturno zmožnost, učenje učenja, digitalno pismenost, samoiniciativnost, kritičnost, ustvarjalnost, podjetnost … da jim prisluhnem, usmerjam in pomagam, da jim dam natančna merila uspešnosti, jim dajem kvalitetne povratne informacije in jih spremljam na tej poti.

Glede na to, da sem poučevala tudi na osnovni šoli in imam pregled po vertikali, bi si želela več sodelovanja med učitelji osnovnih in srednjih šol, saj se mi to zdi nujno potrebno.

In ja, učiteljski poklic je bil, je in bo poslanstvo. Torej učitelji smo posebni in unikatni.

Kaj si želite, da bi se pri mladih in dijakih bolj spodbujalo?

Zagotovo to, čemur na naši šoli dajemo velik poudarek in se mi zdi zelo pomembno, in sicer konceptualizirati način vključevanja podnebnih ciljev in vsebin v izobraževanje, kar pomeni, da se pri vseh predmetih vključujejo vsebine o podnebnih spremembah in uporablja ustrezne didaktične pristope za njihovo razumevanje ter upoštevanje in poudarek na vzgoji za pomembne vrednote, kot so sočutje, empatija, biti človek do sočloveka in spodbujanju strpnosti ter sprejemanju različnosti.

Bi še sami želeli kaj dodati, izpostaviti? O sebi, SEŠG, dijakih …

Ja, veliko. (smeh)

Pa bom za zaključek samo rekla, da sem vesela za ta »pravi trenutek« in svojo »pogumno« odločitev v življenju ter jutra, ko se zbudim z mislijo, da bom dala vse od sebe, saj želim biti, kot je rekla ravnateljica SEŠG Maribor, mag. Andreja Zver Dobaj, profesorica, kot bi si želela, da jo imajo tudi moje tri hčerke.

In še pesem, ki govori o tem, v kar verjamem in se trudim, da bi bila kot učiteljica:

Pridite do roba, je rekel.

Rekli so: Strah nas je.

Pridite do roba, je rekel.

Prišli so.

Potisnil jih je.

In so vzleteli.

(Guillaume Apollinaire)