Helena Kodrič Mori, uspešna podjetnica, ženska z neverjetno voljo in energijo, je z nami spregovorila o svoji težki poti, ki jo je vodila do tega, da je postala mama. Zanjo in za njenega partnerja je bila neplodnost velika preizkušnja. Zanosila je v osmem postopku izventelesne oploditve, hkrati sta šla z možem v postopek posvojitve. Zgodil se je dvojni čudež. Danes sta srečna starša hčerke Sime in sina Samuela.
»Nikoli ne smeš obupati. Ne, ker še ni konec«
Statistično gledano nista imela nobenih možnosti za uspeh. »Statistika res obstaja, ampak ali pride zraven seznam imen? Ne. Zato je treba upati in iti do konca. Če ne bo zdaj, bo pa naslednjič. Na koncu smo podrli vse teorije. Jaz sem tako lep zarodek dobila v najslabših okoliščinah. Nikoli ne smeš obupati. Ne, ker še ni konec. Ker je še vedno en postopek premalo. Greš do konca. Dokler zdržiš. Dokler še upaš. In dokler verjameš.«
Kot priznava, je dolgo iskala svoje poslanstvo. In našla ga je takrat, ko se je, kot pove, ‘učlovečila’. To je bil trenutek, ko je postala mama. »Vse se je postavilo na svoje mesto. Začela sem se spraševati, kaj je tisto več, kar si v življenju želim. Šla sem vase odkrivat svojo malo punčko in povezovati stvari, ki so mi bile všeč in ki sem jih imela rada. Takrat je dobila občutek, da se je vse, kar je v življenju počela, zlilo v neko ‘mojo’ pot.«
»Ustvarjam ‘novo generacijo’. Človeka. Je sploh kaj pomembnejšega od tega? Zame ni. Vodim 15 najinih podjetij in ustvarjamo fenomenalne zgodbe, a to ni nič v primerjavi s tem, da kreiram novo življenje. Hvaležna sem, da sem mama.«
»Okoli svoje družine gradim svoj imperij – svoj business in ne obratno«
Biti mama, kreirati in sodelovati pri kreaciji življenja, je po njenem mnenju največji privilegij, ki ga je v življenju dobila. »Ustvarjam ‘novo generacijo’. Človeka. Je sploh kaj pomembnejšega od tega? Zame ni. Vodim 15 najinih podjetij in ustvarjamo fenomenalne zgodbe, a to ni nič v primerjavi s tem, da kreiram novo življenje. Hvaležna sem, da sem mama. Na to sem najbolj ponosna in to je zame največ, kar sem dosegla. Okoli svoje družine gradim svoj imperij – svoj business in ne obratno. Zato so najini otroci veliko z nama, ker se oba zavedava da je družina daleč največje bogastvo, ki ga imaš v življenju. Je privilegij in božja milost ‘od zgoraj’.«
Nikoli ni razmišljala, da bi obupala
Kljub številnim neuspehom, nikoli ni razmišljala, da obupa. Prizna pa, da je bilo leto 2009 izjemno težko. Bila je utrujena psihično in fizično. »Moje telo se je na vsak postopek odzivalo približno enako, je bilo pa vsakič težje, tudi zaradi kilogramov, ki so se nabirali skozi te postopke. Jaz sem jih v vsakem postopku zelo hitro pridobila 15.« Postopek v povprečju traja 3 mesece. Leta 2008, ko sta bila ravno po neuspešnem postopku in je bila v obdobju »žalovanja«, je fotograf Smiljanu poslal sporočilo: »Češ, ti tako skrbiš za svoje telo, žena pa je takšna – torej debela. In sem si mislila: Katastrofa, ko bi ti vedel, kaj sva pravkar dala skozi.«
Po vsakem neuspelem postopku se je počutila kot da bi izgubila otroka
»Ženska je v teh postopkih prava ‘tempirana bomba’ in ni potrebno veliko, morda samo napačen pogled ali beseda s strani partnerja ali kogarkoli, da le-ta eksplodira. Tudi jaz nisem bila izjema. In zato zelo dobro razumem pare in kaj se jim dogaja,« pove in doda, da se je po vsakem neuspelem postopku počutila točno tako, kot da je izgubila otroka, ker je zanjo to že bil otrok. Načrtovan, in zaželen.
Po vsakem postopku potreben čas za žalovanje
Zaveda se, da je to težko razumeti parom, ki se niso znašli v takšni situaciji. »Ker niso »obuli čevljev« para, ker ne morejo vedeti, kaj se jim v resnici dogaja. Za vse nas, ki smo v teh postopkih, je to že naš otrok, ki samo čaka, da zaživi. In vsak par, ki sem ga spraševala, je to dojemal na podoben način. Zato po vsakem takem postopku, potrebuješ čas za žalovanje.«
»Včasih sem se v enem trenutku smejala, v drugem jokala. Poln si hormonov, trga se ti in nisi več ti. Ne veš več sploh kdo si. Za ‘masko’ nasmeha je ponavadi skrita bolečina.«
Vedno več neuspelih postopkov je bilo za njima, vedno več časa si je vzela za žalovanje. Kljub temu, da je sicer pozitiven človek in na koncu vedno vidi upanje, se je, ravno zaradi hormonov, med enim postopkom, ko se je peljala v avtomobilu, pričela »dreti« kot majhen otrok. »Tudi sama sem imela hudo stisko. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko je skozi moje misli prišla misel, da če ne morem imeti otroka, da vse ostalo nima smisla in da v tem primeru nima smisla niti moje življenje. In to je bil zame trenutek ‘streznitve’. Jaz? Pozitivna – vedno predana življenju in hvaležna, da sem – razmišljam o tem, da sama končam to, za kar sem najbolj hvaležna in to je – moje lastno življenje?! Včasih sem se v enem trenutku smejala, v drugem jokala. Poln si hormonov, trga se ti in nisi več ti. Ne veš več sploh kdo si. Za ‘masko’ nasmeha je ponavadi skrita bolečina.«
Potrebovala je veliko let, da se je od otroka poslovila
Dolgo ni javno govorila o težavah z zanositvijo, celo zanikala jih je. »V besedah in v svoji glavi. A leta 2007 sva izgubila otroka in to je bilo res težko obdobje. Potrebovala sem veliko let, da sem to razumela in se od otroka poslovila. Sima je bila stara dve leti in Samuel je ravno takrat prišel v naše življenje. Potrebovala sem kar nekaj ‘terapij’, da sem se poslovila od tega otroka. Na nek način sem mu ‘zamerila’, da je šel. Da ni ostal.«
»Ko sem te spoznal, v tebi nisem videl mame svojih otrok, ampak žensko«
»Že ko sva s Smiljanom postala par, sva imela do posvojitve pozitiven odnos, a takrat še nisva vedela, da bova imela na tem področju izzive. Veliko let kasneje, ko sem bila leta 2009 po sedmih postopkih zunajtelesne oploditve prvič v življenju duševno in telesno zares utrujena in zame življenje brez otrok ni imelo smisla, mi je Smiljan izrekel najlepšo ljubezensko izjavo, ki mi bi jo lahko kadarkoli namenil.«
Rekel ji je: »Ko sem te spoznal, v tebi nisem videl mame svojih otrok, ampak žensko. Pač ne bova imela svojih otrok, ampak ga bova posvojila ali pa si bova malo drugače organizirala življenje. Takrat sva bila tik pred tem, da podpiševa pogodbo o nadomestni mami in Smiljan je predlagal, da greva še zadnjič v postopek zunajtelesne oploditve, poleg tega pa še v postopek posvojitve.«
Turbolentna nosečnost in pozitiven odgovor za posvojitev
Nikoli ne bo pozabila večera pred zadnjim prenosom zarodkov v postopku izventelesne oploditve, ko je njen mož molil: »Glej, Bog, če naju imaš rad in misliš, da bova dobra starša, potem nama daj tega otroka, ker je zadnjič da greva v ta postopek.In res je bilo točno tako. Kar naenkrat nama je dal dva.«
Januarja 2010 ju je osrečila novica, da je noseča. Teden dni kasneje sta tudi s strani Centra za socialno delo Maribor dobila pozitiven odgovor. »Socialna delavka, ki je takrat vodila postopek posvojitve, je bila v dilemi, ali naj nadaljujeva tudi z ruskim delom posvojitve, saj je takrat imela podoben primer, ko je par zanosil in istočasno šel v postopek posvojitve, vendar pa je mamica v času nosečnosti imela težave in je bila hospitalizirana, otrok pa je že prišel v družino in je doživel šok, saj so si ga med seboj podajali strici, tete in podobno.«
Seznanila ju je s to situacijo in kot odgovorna bodoča starša sta se takrat odločila, da počakava da se njun otrok najprej rodi. »Še danes sem hvaležna Smiljanu, da je takrat imel to ‘trezno glavo’ in ‘zdravi razum’, ker sama sem težko pristala na ta scenarij, ker sem pač želela vse in nisem sploh razmišljala, da bi v moji nosečnosti lahko šlo kaj narobe. Pa je šlo. Po treh mesecih nosečnosti sem bila skoraj vsak teden hospitalizirana, saj sem neprestano krvavela, padala v nezavest, zato sem imela tudi neprestano nekoga ob sebi.« Bila je zelo turbolentna nosečnost, ki pa se je kljub temu dobro končala in Sima se je 10. septembra 2010 rodila kot zdrava deklica.
Leto in pol kasneje sta nadaljevala postopek posvojitve
Tri mesece po porodu, jo je šokirala novica, da je njena mama hudo bolna. »Diagnostificirana je bila z 4. stadijom raka. Pisalo se je leto 2011. To je bilo eno najlepših in eno najtežjih obdobij mojega življenja. Mama se je borila za življenje in neko novo življenje se je komaj začelo dogajati. Hvala Bogu se je moja mama zelo uspešno spopadala z rakom in ga premagala. Dobro leto kasneje – torej v začetku leta 2012, sva s Smiljanom nadaljevala postopek posvojitve v Rusiji.«
V tistem času, se je vprašala kaj bi obžalovala, če bi bila stara enako kot tedaj njena mama. »Da nisem poskusila še enkrat. In s Smiljanom sva šla še v deveti postopek.« Tisti dan, ko so bili z hčerko in kot ji pravi babo Rozo v Moskvi, je naredita test, ki je bil negativen. »Ničesar ne bom obžalovala. Naredila sem to, kar sem želela. Nisem dobila dveh otrok. A danes si mi dal enega sina. Zdaj grem po njega. Hvala ti.« Nekaj ur kasneje sta se v s Smiljanom in Odvetnikom že vozila do Doma otrok kot to rečejo sirotišnicam v Rusiji in prvič videla Samuela. »Še danes me preplavijo globoka čustva hvaležnosti, ko se spomnim na ta dan.«
»On je najin. Vedno bo najin. Tako kot bo Sima vedno najina. Oba sta najina.«
Sina je vzgajala tako, da ve, da je posvojen. »V imenu ljubezni, ljudje naredijo vsemogoče neumnosti. Tudi to, da otroku tajijo njegov izvor, v nekem lažnem upanju, da ne bodo nikoli izvedeli. Nama je resnica – neodvisno od tega kakšna je, zelo pomembna vrednota na splošno v življenju. In odnos, ki ga imaš s svojim otrokom je daleč najbolj intimen odnos, ki ga imaš kot človek s človekom.«
Niti na misel jima ni prišlo, da bi se njunemu otroku lagala ali pa tajila o tako pomembni stvari kot je ravno, od kje prihaja in podobno. »Zelo odkrito sva od samega začetka – na njemu primeren način (torej glede na njegovo starost in dojemanje) povedala njegovo zgodbo. In Samuel ve, da ga je rodila ‘neka druga teta’. Da pa sem ga jaz rodila v svojem srcu. On je najin. Vedno bo najin. Tako kot bo Sima vedno najina. Oba sta najina.«
»Vsakdo, ki posvaja se mora zavedati, da se otrokom išče primerne starše in ne staršem primerne otroke. In vedno znova poudarjam, da pri posvojitvi ne sme obstajati niti delček bojazni ali dvoma pri paru, ki posvaja. Morata si biti enotna in morata biti oba nedvoumno za to, da posvojita in razumeti, kakšne so posledice takšne odločitve.«
»Vsako jutro, ko odpreš oči, se odločiš, kakšen bo tvoj dan«
»Ljudje dobijo možnost, da živijo. In potem, ko živijo, imajo na tisoče izgovorov. In živijo, ne da bi zares živeli. Ampak ti sam odločaš. Vsako jutro, ko odpreš oči, se odločiš, kakšen bo tvoj dan. In tudi, kadarkoli se odločiš, lahko svojo odločitev spremeniš. V enem trenutku je to mogoče,« pove in doda, da to ne pomeni, da boš vedno samo srečen in vesel. Tudi žalost mora biti. »Samo časovno komponento teh čustev moraš omejiti. Da ne trajajo predolgo. Da čas žalovanja ni predolg. Da bolečina ni predolga.«
»Ljudje dobijo možnost, da živijo. In potem, ko živijo, imajo na tisoče izgovorov. In živijo, ne da bi zares živeli. Ampak ti sam odločaš. Vsako jutro, ko odpreš oči, se odločiš, kakšen bo tvoj dan.«
Helena je mnenja, da se ljudje premalo zavedajo, da so oni sami kreatorji svojega življenja in da se sami odločijo za nesrečo. »Nekaj se jim zgodi in ja, lahko je tragično, a ko bi se morali premakniti naprej v življenju, v svoji glavi vedno znova preigravajo ta svoj ‘tragični scenarij’ in vedno znova podoživljajo iste stvari. Največja radost se pri človeku začne, ko prevzame odgovornost za svoje življenje v svoje roke. Takrat se ti svet začne odpirati.«
