V zgodnje spomladanskih dneh se začnejo dvoživke prebujati iz zimskega spanca. Na poti do vodnih površin morajo te živali, gre za različne vrste žab, pogosto prečkati prometnice, pri čemer pa – če jim ne pomagamo – v veliki večini primerov končajo pod avtomobilskimi kolesi. Središče za dvoživke – Žabofon vabi prostovoljce, ki lahko pomagajo v spomladanski akciji pri postavljanju ograj in prenašanju žab. Kot so zapisali, je pomembno, da upoštevate navodila organizatorjev akcij. Pri delu z žabami je možna uporaba rokavic, lahko pa pomagate pri popisu, pri čemer se žab sploh ni potrebno dotikati. Z obiskom na terenu lahko spremljate delo prostovoljcev ter se pobliže spoznate z dvoživkami in njihovimi navadami. S splošnim zanimanjem in prenašanjem znanja na sorodnike in prijatelje lahko širite zavedanje o bistvenosti ohranjanja pomembnih vodnih bivališč ter zaščiti žab in drugih dvoživk.
Ena večjih populacij dvoživk se nahaja ob Blaguškem jezeru
Ena večjih populacij dvoživk v severovzhodni Sloveniji se nahaja ob Blaguškem jezeru v občini Sveti Jurij ob Ščavnici, kjer je, zaradi dolgega odseka ceste v neposredni bližini jezera, tudi ena najbolj črnih točk, kar zadeva prehajanje dvoživk čez cesto. Darko Lorenčič, eden izmed prostovoljcev, ki že vrsto let skrbi za varen prehod dvoživk, nam je povedal, da so prejšnji konec tedna z ene strani ceste ob Blaguškem jezeru, na najbolj kritičnem mestu – od naselja Kraljevci do vključno ovinka z ribjim rezervatom ter s cerkvenjaške strani – postavili zaščitne mreže, ki dvoživkam preprečujejo prehod čez cesto. “Sicer bi bilo dobro, da bi mrežo postavili na obeh straneh ceste, vendar je nimamo dovolj, tako da smo dvoživke z mrežo zaščitili samo na eni strani. Na tisti, odkoder se selijo v vodo. Spomladi, zlasti ob dežju, se odpravijo proti vodi, potem ko zaključijo z razmnoževalnim ciklom in odložijo jajčeca, pa se vrnejo v svoja prvotna bivališča. Selitev proti vodi poteka bolj strnjeno, vračanje pa v daljših intervalih.”
Sicer bi bilo dobro, da bi mrežo postavili na obeh straneh ceste, vendar je nimamo dovolj, tako da smo dvoživke z mrežo zaščitili samo na eni strani. Na tisti, odkoder se selijo v vodo.
“Vsi, ki skrbimo za dvoživke, smo prostovoljci, tudi stroške, ki nastajajo pri tem, krijemo iz lastnih žepov. Pred dvema letoma nam je sicer Občina Sveti Jurij ob Ščavnici financirala nakup zaščitne mreže, kar nam je olajšalo naše delovanje. Pred tem smo dvoživke pobirali sproti, tako kot so prihajale do ceste, in jih prenašali, zdaj pa jih mreža ustavi. Tam lahko na nas počakajo tudi nekaj ur. Če nas je moralo biti prej na terenu vsak večer od šest do sedem, da smo obvladovali celotno razdaljo, lahko zdaj, ko imamo mrežo, prenos dvoživk opravi tudi eden oziroma dva.”
“Če živalim ne bi pomagali, jih po naših ocenah 75 odstotkov ne bi preživelo prehoda čez cesto. Zdaj, ko smo jih zaščitili tudi z mrežo, pa je odstotek povoženj zanemarljiv. Vsaj v eno smer, potem ko se vračajo, pa so dvoživke bolj kot ne prepuščene same sebi. Vsako leto sicer ob Blaguškem jezeru prenesemo okoli 8 tisoč dvoživk, v glavnem gre za krastače, najdemo pa tudi plavčke, rosnice, sekulje, zelene žabe,” je še pojasnil Darko Lorenčič.
Vsako leto sicer ob Blaguškem jezeru prenesemo okoli 8 tisoč dvoživk, v glavnem gre za krastače, najdemo pa tudi plavčke, rosnice, sekulje, zelene žabe,”
Lorenčič je vesel, da je vsako leto več prostovoljcev, ki skrbijo za dvoživke. “Ko smo s tem začeli, nas je bilo pet ali šest in takrat so nas nekateri tudi čudno gledali, nekateri so se nam celo posmehovali, v zadnjem času pa so tudi vozniki ugotovili, da nismo takšni čudaki in da delamo dobro stvar. Letos je pri postavitvi mreže sodelovalo že 24 prostovoljcev. Pridružili so se nam tudi člani Kulturnega društva za zaščito naravne in kulturne dediščine Sveti Jurij ob Ščavnici. Prvi prostovoljci smo bili iz vseh vetrov, v zadnjem času pa sodeluje vedno več domačinov.”
Vedno bolj se vidi, da se počasi pri ljudeh prebuja zavest o varovanju živali. Voznike prosim, da so zlasti v večernih urah bolj pozorni na morebitne živali in tudi na prostovoljce na cesti.
Lorenčič opaža, da so v zadnjem času vozniki vedno bolj obzirni, strpni, nekateri pa kakšno žival še vedno nalašč povozijo, “kar je neverjetno, in to lahko potrdijo vsi prostovoljci, ki smo ob večerih na terenu”. Velikokrat pa vozniki tudi ustavijo in počakajo, da prostovoljci opravijo svoje. “Vedno bolj se vidi, da se počasi pri ljudeh prebuja zavest o varovanju živali. Voznike prosim, da so zlasti v večernih urah bolj pozorni na morebitne živali in tudi na prostovoljce na cesti.”
