Nemci in Avstrijci so bili v Mariboru na vodilnih pozicijah v pomembnih podjetjih, veliko jih je delalo na Južni železnici ali pa so v Maribor preselili svoje tovarniške obrate. Eden takšnih je bil na primer Ludwig Franz, ki se je v naše kraje proti koncu 19. stoletja priselil iz Lipnice.

Družina Franz je v mestu pustila velik pečat

Tovarnar Franz je v Melju sprva kupil mlin Stryria, ki tedaj zaradi bankrota več ni deloval. Posodobil ga je in vzpostavil tovarno testenin. V Mariboru si je uredil veliko posest, na primer stavbo na Glavnem trgu, kjer je danes Kavarna Nana, poslovno-stanovanjsko hišo na začetku Poštne ulice in danes propadajočo Franzovo vilo v Melju, kjer je stanoval z družino.

Mariborčani so bili lokalpatrioti

Prebivalstvo se sredi 19. stoletja ni grupiralo po nacionalnosti med Nemce in Slovence, temveč bolj po regionalni pripadnosti. Mariborčani so se dojemali predvsem kot Štajerci, bili so zavedni meščani in lokalpatrioti. Nacionalna pripadnost se je začela bolj vzpostavljati z marčno revolucijo 1848, ko je bilo ponemčevanje v polnem zamahu. Tedaj se je oblast močno obrnila proti slovenstvu in domači kulturi, v Mariboru ni bilo niti ene šole, kjer bi poučevali v slovenskem jeziku.

Največ se je dogajalo ob kolodvoru

V bližini mariborskega kolodvora se je razvijalo Graško predmestje. Takrat so nastale značilne dvo- ali trinadstropne najemniške hiše. Trgovski, gostinski in obrtni lokali so se naselili na Partizansko cesto, kjer je potekala vsakodnevna promenada. V bližini, v Tomšičevem drevoredu in pod Kalvarijo so se zgradile razkošne vile, v katerih so živeli bogati Nemci – večina teh stavb stoji še danes.

Pod Kalvarijo je več družinskih vil postavil lastnik usnjarn in veletrgovec z vinom Anton Badl, ki jih je nato prodajal premožnim meščanom. Za uradnike in njihove družine pa so Nemci v mestnem središču gradili ob Partizanski, na Mladinski, Maistrovi, Kocljevi, Krekovi, Gregorčičevi, Tyrševi in Razlagovi ulici.

Sledili so zgledom metropol

Mariborski meščani so se v tedanji stanovanjski kulturi in arhitekturi v splošnem zgledovali po metropolah – predvsem po Dunaju. Slog, ki se je na prelomu iz 19. v 20. stoletje najbolj uveljavil je secesija, najodmevnejši mariborski predstavnik je bil arhitekt Fritz Friedriger.

Njegova najbolj znana stvaritev je med Mariborčani zagotovo vila Transilvanija na Mladinski ulici, ki jo je zasnoval za svojo družino. Ta izjemna zgradba je dandanes že dlje časa naprodaj za 850.000 evrov, a že dolgo žalostno propada.

Kulturna in materialna dediščina

Nemci, ki so se priselili v naše kraje so pomembno oblikovali kulturno dediščino in lokalno identiteto. Sledi njihovega ustvarjanja so poleg arhitekturne zapuščine tudi v obliki nesnovne dediščine. Tako je denimo skladatelj Hugo Wolf po sprehodu v mariborskem Mestnem parku in okoli Treh ribnikov skladal Sonato za klavir v Es-duru, op. 1.

Med materialne preostanke gotovo spada še industrijska dediščina – na primer Železničarska in Hutterjeva kolonija, Rosnerjev in Hutterjev tovarniški kompleks v Melju ter Franzov mlin. Vplivi bivanja priseljencev se še dandanes prav tako poznajo pri sestavi obrokov in kuhanju, nakupovalnih navadah in predvsem v cvetočem kavarniškem življenju.

 

Vir: Etnolog 26 (2016), Maja Godina Golija: Nemški priseljenci v Mariboru – Materialne sledi bivanja in ustvarjanja