Zimsko obdobje je bilo v preteklosti na kmetih rezervirano še za eno opravilo, ki počasti tone v pozabo. V mislih imam žganjekuho. Tisti, ki so imeli okoli svojega doma sadovnjak, so čez leto pridno pobirali slive, hruške, jabolka in morda še kakšno drugo sadje, ga po potrebi zmleli, spravili v sode in pustili vreti. Ko je fermentacija opravila svoje, so začeli s kuho. 

Kuhali so v bakrenih kotlih in na ta način z destilacijo alkoholno prevretega sadja pridobivali alkoholno pijačo. V kotlu je bilo potrebno počasi segrevati drozgo, kar je povzročilo izhajanje lahko hlapljivih snovi (alkoholov). Alkoholni hlapi so bili nato vodeni do kondenzatorja, kjer so se utekočinili. 

[[image_1_article_74424]]

Postopek je terjal potrpežljivost 

Danes je tudi na podeželju precej težko najti možakarje, ki hladne zimske večere in noči še vedno preživljajo ob bakrenih kotlih in so v vsakem trenutku pozorni, da se mešanica ne prismodi in da iz kotla curlja čisto droben curek žganja. Le počasno kurjenje kotla namreč pripomore, da polovimo največ aromatičnih snovi, ki pridejo v destilat. Seveda so tisti, ki so se lotili žganjekuhe, vedeli, da ne zadostuje zgolj prvo kuhanje, temveč je bilo potrebno postopek še vsaj enkrat ponoviti, da v destilatu povečamo količino alkohola in hkrati iz njega odstranimo škodljive snovi. 

[[image_2_article_74424]]

Ivan Vajngerl je po upokojitvi postal še bolj aktiven 

Po dolgem poizvedovanju so nam povedali, da pa je v Slovenskih goricah, natančneje v Zgornjem Porčiču (občina Sveta Trojica) gospod, ki svoje upokojenske dni preživlja zelo aktivno. Gotovo ste ga že srečali na kakšnem sejmu ali drugi prireditvi, kamor vedno pride z avtomobilom, polnim raznoraznih izdelkov. Gre za ročno izdelane stvari, ki podeželskim ljudem pridejo še kako prav. Njegovo ime je Ivan Vajngerl, izdeluje pa različne izdelke iz šibja (pletene košare, koše,   ), ročaje za razno orodje, lesene grablje, lestve, mesarske mize, čoke ...

[[image_3_article_74424]]

Februarske dni pa preživlja tudi ob žganjekuhi. Že nekaj ur pred našim prihodom je zakuril pod kotlom in potrpežljivo čakal na, kot sam pravi, kačjo slino. 

Verjame, da delo krepi človeka

75-letni Ivan prihaja iz Lenarta, v Sveto Trojico se je priženil, službene dni pa preživel v Livarni Maribor. Od leta 1990 je upokojen in ves čas aktiven. Ker verjame, da delo krepi človeka, je najprej začel s kmetovanjem, kasneje pa se je sam naučil spretnosti pletenja košar in korpov. Začel je izdelovati tudi razne lesene in pletene izdelke. "To me je veselilo že od otroštva. Tudi v našo hišo so takrat hodili mojstri, ki sem jih občudoval. Potem pa sem se teh veščin naučil sam," nam pove.

Pridobil je mojstrski naziv, kar mu omogoča, da svoje znanje v okviru učnih delavnic predaja najmlajšim in vrtcih in šolah.

Njegove izdelke je zdaj mogoče najti tudi na prodajnih policah trgovin. Pri delu mu pomagata žena in sin, ima štiri vnuke, ki radi zahajajo v delavnico. Največ povpraševanja je po malih košaricah, lesenih krožnikih in pladnjih, stolčkih, pletenih steklenicah. Marsikdo pri njem poišče toporišča za ročno orodje. 

[[image_4_article_74424]]