Rudolf Moge, slovenski politik, poslanec, matematik in pedagog je človek, ki je Maribor reševal v ključnih trenutkih. Zaslužen je, da je Maribor dobil nacionalno gledališče, za obnovo Prve gimnazije Maribor, za razvoj šolstva v Sloveniji in še mnogo več.

O Mariboru so v preteklosti govorili in pisali kot o proletarskem mestu, o industrijski puščavi, bile so razprave o kulturni sivini, eni so mu pravili mesto brez intelektualcev (in stavili, da bi bilo bolje, če bi imeli filozofsko fakulteto, ki zdaj sicer je, ampak). Ali lahko iz teh razprav in modrovanj pride kaj prav tudi za zdajšnje obdobje?

"Največ odgovorov na zastavljena vprašanja je zapisanih v mariborski reviji za kulturo in družbo Dialogi iz leta 2015, v številki 3-4. Tema je bila Živeti v Mariboru, živeti Maribor. V njej so podrobno obdelani kultura in umetnost, književnost, družba in intelektualna kultura, zgodovina, politika in mediji. Eminentni meščani so v njej nanizali poti, ki bi jih funkcionarji in politiki morali poznati do temeljev, da bi lahko sestavili in sprejeli strateški dokument, ki bi bil vodilo za hitrejše  doseganje ciljev. V začetku devetdesetih, ko sem bil še podpredsednik Izvršnega sveta Maribora, smo si na družbenem področju zastavili dva temeljna cilja; Maribor oblikovati v univerzitetno mesto in znotraj njega ustvariti pogoje za razcvet kulture. Takrat smo bili edina občina, ki je sprejela Resolucijo o kulturi in jo začela uresničevati. Da je Maribor postal prepoznaven na kulturnem področju so odločilno prispevali v SNG Maribor s predstavami Pandurja, odlični mladinski pevski zbor z vodjema Brankom Rajštrom in kasneje Karmino Šilec, z obilico koncertov, ki jih je izvedla Koncertna poslovalnica Narodnega doma, s slikarskimi razstavami, Festivalom Lent, jagodi na torto pa sta dodala Edvard Clug z baletom in glede na razmere odlična organizacija izvedbe dogajanj, ko je bil Maribor 2012 evropska prestolnica kulture, ki je bil največji projekt po osamosvojitvi Slovenije.

S sprejetjem zakonodaje s področja visokega šolstva in šolskega tolarja pa so bile ustvarjene priložnosti, ki jih je Maribor dobro izkoristil, da je ustvaril in udejanil pogoje, da je mesto zares postalo univerzitetno središče Slovenije. Hitra rast fakultet,  izgradnja študentskih domov in povezovanje univerze s svetom so pripomogli, da smo presegli evropsko povprečje v izobrazbeni strukturi prebivalcev Evrope.

Ko so bili doseženi začetni uspehi strategije, pa so usahnila politična prizadevanja za novo paradigmo življenja; čim bolj zmanjšati trpljenje in čim bolj povečati zadovoljstvo ljudi."

Neslaven konec EPK 

Kakšna je intelektualna klima v Mariboru, kulturna klima, nasploh klima v mestu. Kakšna je zdaj identiteta Maribora? Kaj nanjo najbolj vpliva? Je o tem zdaj sploh treba govoriti (ali se bo vse razvodenelo, spremenilo v kritiziranje, poglede zviška in podobno)?

"Na družbeno klimo najbolj vpliva dejstvo, da je država na celi črti zatajila, ko zakonsko ni uredila statusa institucij na drugem nivoju lokalne samouprave, na primer z ustanovitvijo dveh dežel in dvanajstih okrajev. Po sprejemu v Nato, EU, pridružitvijo evrskem območju in sprejetjem v Schengen, je bilo dovolj časa, da bi tudi državo lahko preoblikovali po vzoru Evrope v državo, ki je nosilka razvoja. Namesto evropsko naravnanega razvoja pa imamo v državi strogo centralistično ureditev na državni in politični ravni, hkrati pa vidimo, da še kar naprej tonemo v ekonomsko odvisnost in podrejenost drugim državam in da imamo vedno manj vpliva na dogajanja v družbi. Pogrešam mariborsko politiko, ki bi morala Maribor prepoznati kot univerzitetno mesto, ki s svojimi institucijami kar kliče, da pripelje Vzhodno kohezijsko regijo na pota razvojnih uspehov na vseh področjih. Najbolj žalostno pa je dejstvo, da se mestna politika sama temu večkrat upira, kot primer navedem samo neslaven konec EPK 2012, eden izmed njenih namenov je bil, da poveže Vzhodno kohezijsko regijo tudi po koncu projekta. Z EPK se je identiteta mesta in regije začela spreminjati, nove razvojne poti so bile začrtane, nova mariborska oblast pa ni upoštevala storjenega in pripravljenega za razvoj, čeprav so partnerska mesta Ptuj, Slovenj Gradec, Velenje, Murska Sobota in Novo mesto izrazila podporo začrtani poti, ki bi jo nadaljevala institucija Kulturreg. Pripravljena so bila tudi finančno enakovredno podpreti nadaljevanja razvoja v tej smeri, a novoizvoljena mariborska politika v letu 2013 ni premogla te modrosti. Evropska komisija je ocenila, da je Zavod Maribor 2012 izvedel EPK projekt, ki je bil uspešen, tako v programskem, finančnem in organizacijskem smislu, da pa politična oblast v mestu ni poskrbela za dediščino, ki bi pozitivno zgodbo nadaljevala. Zaradi pretirane centralizacije in zaradi majhnega vpliva mestne politike v spremembe na poti razvoja je klima v mestu naravnana na navidezno nemoč vpliva na odločitve, kar vodi v nekvalitetno reševanje nakopičenih težav. Prastari motiv mariborskih politikov o nenehnem gojenju občutka o drugorazrednosti, zapostavljanju glede na centre moči, odrinjenosti od Ljubljane in zanemarjanje skrbi države za usklajen regionalni razvoj bi moral biti izziv še posebej za mariborske politike, da bi s sodelovanjem presekali ta gordijski vozel. Skrajni čas in potrebno je strniti predvsem politične vrste, da bi v položaju, ko je kapital orožje za osvajanje,  prenehali izgubljati lastniško gospodarsko samostojnost, državljanov pa ne bi več potiskali v revščino. Več kot deset let nespremenjen 143. člen ustave, ki govori o regionalizmu je najbolj udaril po mestnih občinah, saj jih je zakonodajno gledano pahnil samo v rang mestne občine, čeprav imajo vse pogoje za uspešno sodelovanje na regionalni ravni."

Če si to hočemo ali nočemo priznati, intelektualci odhajajo iz Maribora. Ker jim tujina in Ljubljana ponudita več? Tudi proletarci (če smem tako reči) odhajajo v Avstrijo (kjer so delovna mesta) in v Ljubljano (kjer so državne institucije, predstavništva svetovnih firm). Edino (pa sva tam) primeri igralcev, ki pridejo v SNG od drugod so, torej se v umetnosti (SNG) dogaja tisto, kar bi se moralo tudi drugje.

"Stroga centralizacija, oviranje razvoja tudi s strani države, kažejo na to, da visoko izobraženi ljudje, zaradi nezaposljivosti doma, iščejo na trgu dela priložnosti, da uresničijo svoje sanje. Odhod politika v službo na državno raven je zanj vstop v prvo ligo in le malokdo se upre skušnjavi, da tega ne stori, to pa siromaši lokalni politični prostor, ki bi jih še kako potreboval. Po odhodu v (politični) pokoj imam priložnost, da lahko opazujem strankarsko življenje v mestu. Vse bolj spoznavam, da je interes nekaterih politikov bolj osebne narave kot pa splošno dobro in ko ti politiki prevladajo, je odprta Pandorina skrinjica nenačelne politike. Da noben politik ali stranka ne načenjata problema, da več deset tisoč ljudi, ki se vsakodnevno vozijo na delo v Ljubljano ali Avstrijo, nima dela doma, kaže na politično brezbrižnost odločevalcev. Največji javni zavodi v Mariboru, ki jih je ustanovila država, poslujejo na evropski ravni (SNG, UKC, Univerza, …) in vsi so tudi vpeti v izmenjavo kadrov. Možnost, da se ljudje v ES zaposlujejo povsod na njenem teritoriju, je ena izmed načel te skupnosti, podobno kot je s svobodno potjo kapitala. Posebna skrb vsake države je, da s pretehtanimi ukrepi skrbi za ekonomsko stabilnost, sicer ji grozi, da bo zaradi ekonomske katastrofe države postala kolonija. Obstoječo raven pravic ljudi država sedaj še ohranja z najemanjem kreditov, ko bo prišla do stanja, da kreditov ne bo mogla več najeti, pa sledi grški scenarij in beda državljanov."

Tisto, kako so umetniki, producenti, organizatorji v kulturi, menedžerji v času, ko je bil Maribor evropska kulturna prestolnica navalili, prevzeli, vzeli in odšli, pove, da so tokovi ljudi tudi v umetnosti, kulturi, odvisni od denarja. Tega je bilo in je v Mariboru premalo. Kje pa ga uporabijo največ (od tistega, kolikor ga je)? In kje in kako bi ga bilo treba, da bi mesto imelo več od njega?

"Maribor je bil dvakrat onemogočen, da bi se hitreje razvijal; država ga je kaznovala z nesprejetjem zakonodaje, ki bi mestu omogočila ekonomski razcvet, samo mesto pa je z nesprejetjem strateškega načrta STIČIŠČE KULTURREG, ki ga je pripravil in poslal v sprejem mestu zavod Maribor 2012 – EPK, sebi odrezal vejo za izbor mednarodnih programov in finančnih virov zanje. V njem je v osmih točkah nanizal cilje in izhodišča zavoda za njegovo nadaljevanje, saj je odlok o ustanovitvi zavoda sicer predvideval njegovo ukinitev 30. 6. 2013. Zavod Maribor 2012 – EPK je svojim ustanoviteljem poslal tudi Poročilo zavoda o svojem delu v letih 2012 – 2013. Del poročila je zajemal tudi Predlog za nadaljevanje trajnostno naravnanih programov in projektov Maribor 2012 – EPK. Mestna politika je brez razprave o nadaljevanju dela ukinila zavod, zaposlene strokovnjake so pograbili kot suho zlato Avstrijci in Ljubljana. Kulturni razcvet je bil v hipu končan, sanje o dodatnih sredstvih pa prekinjene. Projekt EPK Maribor 2012 se je po ocenah Evropske Komisije zelo dobro izpeljal, v mesto in regijo je prišlo veliko dodatnih javnih in tržnih sredstev, mimogrede, po ekonomskih izračunih je na vsak euro iz javnih sredstev, regija pridobila še 3 eure iz ne-proračunskih storitev (gostinske, turistične in druge storitve). Mesto je cvetelo, institucije so se povezale, Maribor je  bil postavljen na evropski kulturni zemljevid. Kljub temu, da so sredstva za nadaljevanje aktivnosti ostala, je mariborska oblast v tistem času zaustavila  vse možnosti nadaljevanja. Precej ironično je, da je občinska oblast leta 2013 (v obdobju dr. Fištravca)  namesto zahvale za izjemno opravljeno delo poskušala izničiti in diskreditirati vse povezano z EPK, tudi uspešno opravljeno delo generalne direktorice. Zaradi neresnic in blatenja se je takratni župan moral opravičiti, a škoda Mariboru je bila narejena. Mimogrede, avstrijski Gradec je bil EPK leta 2003 in še danes na vhodu v mesto stoji tabla, ki spominja na ta naziv, ki mestu ostane večno, medtem ko so v Mariboru v začetku leta 2013 na pobudo mestne  oblasti odstranili table, ki bi izkazovale ta pomemben dosežek za mesto. Kakorkoli, tako na ravni mesta danes, kot na ravni države,  bi lahko sedaj, s časovno distanco prepoznali ta pomemben prispevek EPK, ki je prispeval mestu. Maribor bo večno ostalo mesto, ki je pridobilo ta prestižni naziv in morda ga bo v prihodnosti tudi izkoristilo za razvoj mesta, regije in predvsem za priložnost mladih, da svojo kreativnost živijo tukaj, da tudi oni živijo Maribor."

Kako se lokalne oblasti in skupnost odzivajo na ustvarjanje ali ohranjanje pozitivnih reči za podobo Maribora in življenje ljudi v njem?

"Podobo Maribora so v preteklosti ustvarjali posamezniki in skupine, ki so s svojimi nastopi želi uspehe tudi v državi. Burno dogajanje v mestu s štrajki, zborovanji in demonstracijami pa se je sedaj poleglo do te mere, da mesto daje vtis ravnodušnosti, ali kot je zapisal Plavt: ANIMUS AEQUUS OPTIMUM EST AERUMNAE CONDIMENTUM (Potrpežljivost je najboljše zdravilo za vsako tegobo). Namesto javne razprave se zdaj govorci razvnemajo za gostilniškimi pulti, z izgovorjenimi besedami lajšajo svoje stiske, javno pa se izpostavlja premalo ljudi, kar daje vtis ravnodušnosti. Res pa je, da smo začeli v zadnjem času ustrezno vrednotiti pozitivne dosežke, mogoče bi bilo lahko za vzgled področje športa."

Izogibanje bolj političnih tem 

Se res zdi, da župan razmišlja turistično, poenostavljeno, če bomo obnovili Trg svobode in Lent, bomo imeli turiste. Lepo bo imeti obnovljeni Lent in peš cono na Koroški (a hkrati s tem narediti Mladinsko in Cankarjevo za prometnici s kolonami in zastoji, pomeni, da se stvari lotevajo enostransko). Ali se tudi vam zdi, da odločevalcem manjka širine?

"V pretekli državi smo odločali z vplivom samo ene politične stranke. Sedaj, ko imamo uzakonjen strankarski sistem, pa se odločamo na volitvah večkrat za nestrankarskega kandidata. Tak kandidat je sicer strankarsko neodvisen in lažje povezuje mestne svetnike za projekte, ki so politično nevtralni, to pa so v prvi vrsti lokalni infrastrukturni projekti. Pretežno na teh se gradi volilna strategija takih kandidatov. Politično bolj občutljivih tem pa se izogibajo, saj za seboj nimajo stranke, ki bi zagovarjala določene rešitve pred volivci. To je vzorec skoraj vseh nestrankarskih kandidatov. Tudi neustrezna zakonodaja, ko mora večina občin v Ljubljani prosjačiti za denar za izravnavo, da lahko izpeljejo zastavljene cilje, postavlja večino županov v hudo odvisnost od vladajoče strukture. Vodenje ljudi zahteva poleg izkušenj tudi dobro mero znanja za njihovo ustrezno usmerjanje. Ta znanja bi si morali politiki karierno pridobivati z izkušnjami najprej na občinskem nivoju, pokrajinskem in na koncu državnem nivoju. Ko nekdo, ki je preskočil vse nivoje,  začne politično pot v Državnem zboru Republike Slovenije, z javnimi nastopi hitro ustvarja vtis, da politične obrti ne obvlada."

Kaj tukaj izvoljeni poslanci naredijo za Maribor in kaj bi zdaj morali?

"Mariborski poslanci v javnosti ne dajejo vtisa, da so posebej povezani, ko gre za reševanje državnih problemov, ki tarejo ljudi. Župan bi moral biti spiritus agens, da bi jih povezal in jim omogočil seznanjanje s perečimi problemi občine. V mojih časih je bila to običajna praksa, ki se je izkazala za koristno, poslanci pa smo se za reševanje lokalnih problemov, kljub različnim strankam, znali uspešno povezati. Nekatere poslance sem prepričeval, da rektorju ob njegovi javni zavezi pomagajo pri ustanovitvi umetniških akademij v Mariboru, odziva pa ni bilo. Tudi njihov napor za rešitev regionalizma je ničen. Očitno imamo poslance, ki so vojaki svojih strank, težave ljudi in rešitev zadnjega državotvornega dejanja, to je uzakonitev regionalizma, pa je zanje pretrd oreh, da bi ga lahko strli. Lahko so pa tudi politično nevešči, da bi bili sposobni državo popeljati na pot razvoja in ob tem razbiti centralistično vodenje države in strank."

Če sklenem, ali Maribor (še vedno) propada?

"Maribor je v zadnjem obdobju nove države naredil velik napredek na področju šolstva, znanosti, kulture, zdravstva itd., ekonomsko pa stagnira. Odveč je premislek o tem, da bo država propadla, če ne bo ustvarila pogojev za enakomeren razvoj države, da se bomo lahko enakovredno z drugimi državami merili po uspešnosti. Vse pogoje je treba uskladiti, da ta cilj dosežemo. Dajmo stare politične fosile v zaslužen pokoj, na znanju temelječim mladim pa priložnost, da se izkažejo. Ljudstvo je najvišji nosilec oblasti, zato na volitvah pokažimo, da je vsaj nam mar, da se spremeni politična stvarnost, ki zdaj hromi Slovenijo."