Drago Šketa je, kot eden najmaljših generalnih državnih tožilcev v Sloveniji, zaprisegel lani, 4. maja, pred tem je bil vodja okrožnega državnega tožilstva v Mariboru.

Kot nov tožilec ste si postavili prioritete, kakšne so bile in ali še zmeraj ostajajo enake?  

V svojem strateškem programu sem jasno in ubesedil svojo vizijo, kje vidim rezerve v obstoječem poslovanju in stanju tožilstva ter si zadal cilj implementirati predlagane ukrepe tekom svojega celotnega šestletnega mandata. Verjamem namreč, da je končni namen in poslanstvo mojega mandata ne samo ustvariti ampak tudi dolgoročno vzdržati učinkovito tožilstvo zato se trudim, da se spremembe uvajajo postopoma in taktično ter da sledijo redosledu. V svojem mandatu namreč želim najti dinamično ravnotežje za dolgoročno uspešno državno tožilstvo.

Ob nastopu mandata sem kritično ocenil doseg sprememb, saj niso vse enake. Nekatere so kratkoročne, druge bolj dolgoročno naravnane, nekatere so zgolj popravki obstoječega stanja, spet druge bolj globoke in celovite. Določeni rezultati že kažejo, da tudi delujem v skladu s tem kar govorim s čimer tudi poskušam krepiti zaupanje v svojo vizijo.

Sedaj ste na položaju slabo leto, torej le šestino svojega mandata, ali bi lahko orisali rezultate vašega enoletnega dela?

Ob mojem nastopu mandata so bila sprejeta Merila za uspešnost pregona državnih tožilstev, kjer so opredeljena časovna merila za tipična procesna dejanja. Sam sem prvenstveni focus usmeril v okrepitev kadrovskih kapacitet, saj verjamem, da je ciljno učinkovitost moč doseči le ob primerni kadrovski zasedenosti. Želim, da je tožilstvo nenehno učeča organizacija, kjer obstoječa kadrovska zasedba širi svoj intelektualni capital. Podpiram dodatno izobraževanje in pridobivanje novih znanj. Vsako leto namreč tudi pripravimo načrt strokovnih izobraževanjj iz različnih vsebinskih sklopov za izboljšanje kompetenc posameznih profilov zaposlenih. V sodelovanju s Centrom za izobraževanje v pravosodju uvajamo tudi vedno nove module – na primer,  simulacija glavne obravnave v kazenskem postopku, e-tečaje na daljavo… V letošnjem letu pa je predvidena tudi nabava nove strokovne literature. Obveščanju in strokovnemu izobraževanju pa bo služilo tudi Tožilsko glasilo, k izdaji katerega sem se prav tako zavezal v svojem programu. Glasilo bo z aktualnim prispevki, tožilskih kolegov gotovo obogatilo pravniško strokovno literaturo.

Ustanovil sem Oddelek za organizacijo in razvoj upravljanja, ki skrbi za izboljšanje učinkovitosti poslovanja. Tako je na podlagi analiz delovanja državnih tožilstev od nastopa mojega mandata v lanskem letu prišlo do dvakratnega prenosa več sto kazenskih zadev iz bolj obremenjenih na manj obremenjena državna tožilstva, s čimer smo uspešno skrajšali roke reševanja. Prav tako si prizadevam imeti aktivno vlogo pri komunikaciji z Okrožnimi državnimi tožilstvi in njihovimi vodji, kar uresničujem z delovnimi obiski. Moja želja je namreč izbrati metode in korake, ki bodo pomenili strateški prispevek moji zastavljeni viziji kot tudi sovpadale in podpirale ideje vodij za izboljšavo poslovnih izzivov posameznih tožilstev.

Ustanovil, kadrovsko izboljšal ter informacijsko opremil sem tudi Analitično službo, ki bo pomagala identificirati kvantitativne in kvalitativne kazalnike zgodnjega opozarjanja za prepoznavo morebitnih negativnih trendov poslovanja posameznih tožilstev in smiselnost aplikacije ukrepov za povečanje poslovne zmogljivosti. Sprejel sem tudi novo politico pregona, v oktobru 2017, v kateri so razčlenjene operativne prioritete tožilske stroke na nacionalni ravni. Seveda so se tudi pri mojem vodenju in uvajanju sprememb pojavile ovire v obliki zastarele neprilagojene in nefleksibilne zakonodaje. Posledično ne samo, da opozarjam na sistemske napake, ampak tudi usmerjevalno sodelujem pri odpravljanju oziroma spremembi okornih zakonskih okvirov državnotožilske zakonodaje in odpravljanju nepotrebne birokratizacije tožilskega dela. Zadal sem si tudi presekati gordijski vozel zastopanja tožilca-nosilca obtožnega akta pred pristojnimi sodišči, zato sem v letu 2017 iniciral ustanovitev Delovne skupine za proučitev možnosti izboljšav na področju sodne in državnotožilske uprave ter optimizacije koordinacije pri razpisovanju sodnih narokov. Za zunanje opazovalce morda irelevanten problem, za tožilca, ki zaradi neusklajene organiziranosti narokov mora študirati in zastopati obtožbo drugega tožilca pa ta sistemska pomanjkljivost vnaša v njegovo delo znatno časovno in delovno obremenitev, ki posega tudi v dinamiko obvladovanja njegovega lastnega pripada zadev. Končni predlogi delovne skupine so bili tako že posredovani predsednikom sodišč.

Vsi ti dosežki in izboljšave pa me dodatno navdajajo z optimističnim zanosom po implementiranju preostalih delov strateške vizije, ciljev in metod. Verjamem tudi, da mi bo uspelo zaposlenim približati miselnost, da je uvajanje sprememb kolektivna naloga in da bodo te uspešno implementirane le če bodo sprejeli začrtane spremembe in prepoznali v njih priložnost za izboljšanje lastnega delovnega procesa s čimer bodo tudi aktivno podprli in poskrbeli za napredek celotne tožilske organizacije.

Kako bi ocenili sodelovanje tožilstev s sodiščem in policijo? Je sodelovanje dovolj učinkovito?

Z zavedanjem, da je za uspešnost pregona nujna tesna medsebojna informacijska povezanost z organom odkrivanja sem v letu 2017 skupaj z generalnim direktorjem policije in generalno direktorico Finančne uprave RS sprejel Usmeritve za izvajanje izmenjave podatkov, potrebnih za ugotovitev razlogov za sum, da posamezne osebe razpolagajo s premoženjem nezakonitega izvora in njegova skupna vrednost presega 50.000 evrov.  

Med nami so torej odprti komunikacijski kanali, ki se konkretno kažejo kot redni delovni sestanki predstavnikov tožilstev in področnih policijskih uprav kot tudi strateško sodelovanje in oblikovanje usmeritev ter delovnih načrtov na najvišji ravni.Večkrat sem se sestal s predsednikom Vrhovnega sodišča RS, ki mi je izrazil podporo pri koordinaciji razpisovanja sodnih obravnav – kot pozitivno novost tako lahko izpostavim ustanovitev delovne skupine za proučitev možnosti izboljšav in optimizacije na področju sodne in državnotožilske uprave.

 Kako ste vi osebno sodelovali s sedanjim še aktualnim ministrom za pravosodje Goranom Klemenčičem?

Komunikacija, v sklopu katere želim predstaviti svojo percepcijo nujnosti sprememb in seznam prioritet, je konsistentna, dvosmerna ter kvalitetna.  Lahko rečem, da  je vzpostavljen strokovno konstruktiven dialog usmerjen v izboljšanje obstoječe tožilske strukture.

Marsikdo v državi kaže na tožilstvo s prstom, da je krivo za neukrepanje v primeru bančne korupcije, da je delo tožilcev prepočasno, da niso dovolj strokovno podkovani, … Kaj boste naredili na tem področju? Boste uvedli kak nadzor oziroma bo kdo odgovarjal? Ali boste postavili kakšne prioritete pri reševanju bančne korupcije?

Najprej k besedi neukrepanje, ki ima izredno močan negativen prizvok in se ga pri poročanju o bančni korupciji tako zelo rado uporablja ter z njim ustvarjajo krivično in napačno sliko o delu tožilstva. Javno problematizirane in nemalokrat tudi politično in interesno pogojene ocene uspešnosti pregona gospodarskega in korupcijskega kriminala namreč pozabijo upoštevati zahteven in specifičen pristop pri odkrivanju in dokazovanju tega segmenta kaznivih dejanj – sploh zaradi vedno bolj zaostrene sodne prakse glede dokaznih standardov in uresničitve zakonskih znakov. Nove oblike kriminalitete namreč spreminjajo naravo in pristope tožilskega pregona, pa tudi sodna praksa se šele v zadnjem času precedenčno oblikuje. Ne pozabimo, da je zaradi nejasnosti zakonske dikcije moral celo zakonodajalec v letu 2017 podati avtentično razlago.

Ne soglašam s pavšalnimi ocenami, da tožilstva, zlasti SDT RS, niso učinkovita, da so potrebni nadzori in klicanje na odgovornost tožilcev glede pregona storilcev tako imenovane bančne luknje. Konkretno: SDT RS ima trenutno v obravnavi okrog 80 odprtih zadev s področja bančne kriminalitete, te pa se nahajajo v različnih fazah postopka.  

  • V fazi preiskave se nahaja 23 zadev zoper skupno 97 obdolžencev, od tega zoper 71 oseb, ki so bile v času storitve očitanih kaznivih dejanj zaposlene znotraj bančnega sektorja, pri čemer skupna škoda oziroma premoženjska korist glede na očitke iz zahtev za preiskavo znaša 232,143 milijonov evrov.
  • V fazi po vložitvi obtožnega akta se trenutno nahaja 12 zadev, zoper skupno 45 oseb, od tega zoper 24 oseb, ki so bile v času storitve očitanih kaznivih dejanj zaposlene znotraj bančnega sektorja, pri čemer skupna škoda oziroma premoženjska korist glede na očitke iz obtožnih aktov znaša 98,955 milijona evrov.
  • V zadevah bančnega kriminala so bile do sedaj izdane obsodilne sodbe zoper 8 oseb, od tega zoper 5 bančnikov, pri čemer skupna škoda oziroma premoženjska korist v teh zadevah znaša 33 milijonov evrov.

Poleg navedenega se še nekaj manj kot 40 zadev nahaja v fazi predkazenskega postopka.Takšna je torej najaktualnejša skupna bilanca pregona bančne kriminalitete, ki kaže da je tožilstvo z časovno ustrezno dinamiko in občutkom za prioritete odpravil v pristojnost sodišč glavnino kazenskih zadev s tega področja. Upam, da kritična javnost iz tega zmore razbrati, da se pregon vrši učinkovito in ažurno.

V Mariboru ste še vedno poznani po tem, da so pod vašim mandatom vodje mariborskega tožilstva bile podane vse ovadbe zoper bivšega župana Franca Kanglerja. Bivši župan se je znašel v 20 kazenskih postopkih. Vsi so do sedaj padli. Takšna statistika kaže na to, da nekaj tukaj ni v redu. Sodnica je na zadnjem procesu zoper Kanglerja celo okarala tožilca, da ni dobro opravil svojega dela. Kaj je šlo v celotni zadevi Kangler pravzaprav narobe? Kdo bo prevzel tukaj odgovornost, če bodo padle na koncu vse ovadbe in bo morda Kangler celo zahteval odškodnino od države?

Potrebno je razumeti, da je posamezni tožilec, ko dobi na svojo mizo kazensko ovadbo samostojen in neodvisen pri tem kako jo bo rešil. Pri svoji avtonomni odločitvi je vezan izključno na Ustavo in zakone.

Dejstvo je, da je imel tožilec – nosilec zadeve zadosti vsebinske podlage za obtožnico, saj je ta uspešno prešla iz vseh predhodnih faz, v katerih se je sodišče strinjalo s podanostjo  utemeljenega suma ,v fazo glavne obravnave. Medtem pa sodnik potrebuje za obsodbo višji dokazni standard – gotovost onkraj razumnega dvoma.

Tožilec izvaja pregon v imenu države, na podlagi pooblastil, ki so mu dane z ustreznimi predpisi. Njegova neodvisnost, je lahko načeta, če je v strahu, da bo lahko zoper njega zaradi posameznih strokovnih odločitev vložena odškodninska tožba. Moramo pa ločiti, da zahteva po neodvisnosti položaja državnega tožilca v razmerju do državljanov ne pomeni tudi zahteve po njegovi neodgovornosti – strokovnost ravnanja se ugotavlja v skladu z učinkovitimi nadzorstvenimi mehanizmi znotraj samega tožilstva. Odziva sodnika ne bom komentiral, menim pa, da se je v odzivu tožilca pokazala primerna stopnja integritete in profesionalnosti. Pomembna je namreč tako vsebina našega dela, kot tudi spoštljiv odnos do sodišča in drugih udeležencev sojenja, ter tudi obratno.

Kako pa sedaj kot zunanji opazovalec iz Ljubljane vidite v zadnjem letu razvoj Maribora kot mesta?

Službeno me resda pot več ne zanese vsakodnevno v prestolnico Štajerske vendar so trenutki prostega časa pogosto preživeti v Mariboru.  Zdi se, da je klima v Mariboru že nekoliko pozitivnejša kot v preteklosti in upam,  da bo kmalu dosežen tisti pravi razvojni preboj, ki je glede na potencial Maribora možen. Me pa veseli, da se ljudem vrača tisti stari sproščen nasmešek na obrazu, kot smo ga bili vajeni v času gospodarskega razcveta in napredka.