V letu 2017 je stopil v veljavo nov zakon o dimnikarskih storitvah, ki med drugim določa, da si mora vsak uporabnik dimnikarsko službo zagotoviti sam in da lahko uporabniki enkrat letno zamenjajo izvajalca dimnikarskih storitev. O tem, kaj ti določili pomenita v praksi, smo se pogovarjali z Aleksandrom Županekom, predsednikom komisije za dimnikarsko dejavnost na Zbornici komunalnega gospodarstva in direktorjem Dimnikarstva Županek iz Maribora. Govorili smo tudi o tem, kako pogosto je potrebno čistiti ogrevalne sisteme in zakaj večina kotlov na trdno gorivo, ki so v uporabi, ne ustreza okoljskim in drugim predpisom.
Kakšne posledice imata omenjeni določili v praksi?
Posledica teh dveh določil je velik osip zakonsko predpisanih storitev. Zakonsko predpisana oskrba je od januarja 2017 do danes padla iz 80 odstotkov na 40. S primerno strokovno napisano zakonodajo in njeno implementacijo bi raven lahko dvignili nad 80 odstotkov. Trenutna zakonodaja pa se je s svojimi pomanjkljivostmi izkazala za popolnoma neprimerno v smislu zagotavljanja oskrbe kurilnih, dimovodnih in prezračevalnih naprav, da bi le-te delovale varno in okolju prijazno.
Stroka je že podala predlog nujno potrebnih dopolnitev in sprememb obstoječe zakonodaje, ki bi omilile trenutno kaotično stanje in v prihodnje zagotovile oskrbo, ki je potrebna za pričakovane požarno varnostne in okoljske standarde.
Ali drži podatek, da se večina dimnikarskih požarov zgodi v tistih objektih, v katerih dimnikarska služba ne deluje?
Statistični podatki jasno kažejo, da se večina požarov iz naslova ogrevalnih sistemov zgodi v objektih, kjer dimnikarska služba ni bila pozvana k izvedbi zakonsko predpisanih storitev.
Koliko dimnikov na širšem mariborskem območju po vaše ostaja nepregledanih?
Na širšem mariborskem območju je aktivnih okoli 16.000 ogrevalnih sistemov, ki jih v veliki večini štajerskih občin oskrbujejo dimnikarska podjetja Vehovar, Dimko, Rodošek in Županek. Vsak uporabnik storitev na tem območju pozna svojega izvajalca in dimnikarja. Po vodenih evidencah je oskrbovanih med 70 do 75 odstotkov ogrevalnih sistemov.
Žal trenutna zakonska organiziranost dimnikarske dejavnosti otežuje nadzor nad zavestnimi kršitelji, ki z nevzdrževanimi ogrevalnimi sistemi ogrožajo sebe in druge. Ogrevalni sistemi so sicer njihova last, a zrak, ki ga morda prekomerno onesnažujejo, je od vseh in ne pozna meja.
Kako odgovorni smo glede dimnikarske oskrbe na Štajerskem v primerjavi z ostalimi pokrajinami?
Zavest glede potrebne oskrbe ogrevalnih sistemov je na Štajerskem med najvišjimi v Sloveniji. To dokazuje tudi državna evidenca EviDim, v katero smo dolžni vse zakonsko predpisane storitve tudi vpisovati.
Kolikokrat med kurilno sezono je potrebno očistiti dimnik?
Čiščenje ogrevalnega sistema na trdna goriva/lesno biomaso se mora izvesti dva do štirikrat na leto, odvisno od tipa kurilne naprave, doziranja energenta (ročno, avtomatsko) in vrste lesne biomase (polena, peleti, sekanci). Sistemi na kurilno olje se očistijo enkrat letno.
Sistemi na plinasta goriva se očistijo po potrebi in odvisno od njihove izvedbe.
Na sistemih na plinasta goriva in kurilno olje se morajo enkrat letno izvesti meritve emisij dimnih plinov. Izjema so novi kondenzacijski sistemi na plinasto gorivo, pri katerih so te meritve vsaki dve leti do šestega leta starosti. Ko so stari šest let in več, se meritve izvajajo letno. Na vseh ogrevalnih sistemih, ne glede na vrsto energenta, se mora enkrat letno opraviti požarno varnostni pregled. Ob vgradnji novega ali zamenjavi katerega koli ogrevalnega sistema mora dimnikarska služba opraviti prvi pregled za vpis v državno evidenco, s katerim se preverja vgradnja v skladu z vsemi veljavnimi predpisi in tehničnimi zahtevami.
Še vedno naj bi se največ gospodinjstev ogrevalo na trdno gorivo. Kakšne, koliko stare kotle uporabljajo?
V individualnih hišah izven mestnih jeder je povprečen odstotek kurišč na trdna goriva okoli 20 odstotkov. Imamo pa občine (Lovrenc na Pohorju, Selnica ob Dravi, …) , kjer je odstotek kurišč na trdna goriva nad 60 odstotki. Gre predvsem še za starejše ogrevalne sisteme, stare nad 20 let, ki omogočajo kombiniran način uporabe energentov lesne biomase in kurilnega olja.
Ali drži podatek, da je velika večina uporabnikov kotlov na trdo gorivo, glede na predpise, v prekršku?
Trenutne okoljske zahteve so glede rabe lesne biomase in vgradnje teh ogrevalnih sistemov zelo stroge. Predvsem iz emisijskega vidika, kar pomeni, koliko lahko ogrevalni sistem s svojim delovanjem obremenjuje okolje. Pri vgradnji ogrevalnih sistemov na lesno biomaso so jasno določena merila, kateri so zakonsko primerni za vgradnjo in na kakšnem način se morajo vgraditi, da bodo te standarde tudi dosegali.
Primerni prodajalci in primerno strokovno usposobljeni monterji ogrevalnih sistemov te predpise poznajo in končnemu uporabniku lahko tudi prodajo in vgradijo ogrevalni sistem, ki je zakonsko in okoljsko dovoljen.
Obstoječi, starejši ogrevalni sistemi na lesno biomaso pri svojem delovanju ne morejo dosegati predpisanih okoljskih standardov, zato je priporočljivo njihova čimprejšnja zamenjava z novejšimi, ki to dosegajo, ali z drugimi, okolju prijaznejšimi sistemi (toplotne črpalke). Od 1. januarja 2024 dalje se prav tako ne bodo več smeli vgrajevati ogrevalni sistemi na kurilno olje.
Ali lahko kdo nevestne uporabnike sankcionira?
Nadzor nad tem, ali lastniki primerno zakonsko oskrbujejo svoje ogrevalne sisteme, nadzoruje okoljski inšpektorat, a žal njihova kadrovska podhranjenost ne omogoča potrebnega nadzora, ki bi kakor koli vplival na povečanje oskrbe.
Se tisti z zastarelimi kotli odločajo za nakup novih ali v veliki večini za spremembo načina ogrevanja?
V primeru dotrajanja ogrevalnih sistemov se v individualnih stanovanjskih enotah predvsem odločajo za sodobnejše ogrevalne sisteme na elektriko (toplotne črpalke) ali za kondenzacijske plinske kotle, kje je v uporabi zemeljski plin. Le redki, predvsem večje kmetije, kjer imajo zagotovljen lastni vir lesne biomase, se odločajo za vgradnjo novih sistemov na lesno biomaso.
