Marjan Marksl na svojem domu v Kozjaku nad Pesnico ustvarja umetnine iz lesa in odpadnega železa. Veliko materiala najde sam, veliko mu ga prinesejo tudi drugi. Za umetnine uporabi tudi kmečko orodje ali stari jedilni pribor. Ustvarja silovito in strastno, pa čeprav je že pri trinajstih letih ostal brez leve roke zaradi eksplodirane granate, ki jo je našel.

Po izobrazbi je ekonomski tehnik, z izdelovanjem umetnin in skulptur pa se je začel ukvarjati v pokoju. “Rekel sem si, zdaj pa bi nekaj delal, tako mi je dolgčas. Najprej sem ustvaril podobo Marije iz lesa, pa sem videl, da znam, čeprav se s tem nikoli nisem ukvarjal. Večkrat mi rečejo, pa kaj boš s tem odpadnim železjem, pa mi vedno uspe narediti figure iz njega. Enkrat sem prišel domov in našel škatlo ob ograji. V njej je bilo polno starih stvari, neke lopate in vijaki. Pa nisem vedel, kdo mi je to prinesel. Sem kasneje srečal našega župnika iz Kungote, pa me je vprašal, če sem našel. Pa sem mu odgovoril, da ja, samo da ne vem, kdo mi je dal. Pa je bil on. Večkrat mi tako ljudje kar tako nekaj dajo. V Juriju so obnavljali kapelico, pa sem izdelal veliko stvari iz kmečkega orodja, ker so me prosili. Sem bil kar ponosen na to, da je prvič kmečko orodje na oltarju.”

Spreten z eno roko

Ko je bil mlad, je našel bombo in ko jo je prijel v roko, je ta počila. “Zato sem izgubil roko. Ampak sem zelo spreten samo z eno roko, ker sem se moral po dogodku veliko bolj truditi od sovrstnikov. Pri tehničnem pouku in risanju sem veliko bolje naredil stvari kot drugi. Tudi čevlje si le z eno roko zavežem. Na to danes gledam s humorjem. Večkrat  rečem, da bi si že zdavnaj porezal prste, če bi jih še imel na levi roki.”

Marjan Marksl je član rezbarskega društva Detli iz Kungote, kjer je mentor. K njemu se vozijo iz Izlak, Prekmurja , Trojice, iz vseh koncev pridejo. “Pravijo mi, da ni nikjer tega, da bi nekdo zastonj kazal, kako in kaj, jaz pa sem srečen, če lahko delajo in kaj naredijo. Znanje je treba prenašati, ker stare obrti izumirajo.”

Veliko ustvarjajo, ves čas kaj delajo, imajo razstave. Marjan veliko razstavlja v Avstriji in po celi Sloveniji. Obiskovalci so zmeraj navdušeni. “Najbolj nad tem, kako sploh z eno roko držim zadevo. Vsak misli, da sem po izobrazbi kakšen slikar ali kipar, pa jim rečem, sam samouk. Že ko vidim nek štor, vem, kakšno podobo bi iz njega izrezljal. Kostanjevi štori so najboljši, ker material ostane dolgo izredno trd.”

V njegovem domu najdemo veliko različni podob, najraje pa izdeluje živali, konje in ptice naravnost obožuje. Vse ima v glavi, skic sploh ne uporablja. “Skoraj vsak dan kaj naredim. Človek ni na svetu za to, da bi samo jedel in pil ter užival, moraš tudi nekaj za seboj pustiti. Medtem pa bom iskal nove izzive, nikoli namreč nisem popolnoma zadovoljen. Hočem poskusiti čim več stvari. Idej mi ne zmanjka, vedno me vleče v nekaj novega.”